Športne vizije 2

Tradicija je prva stvar na katero pomisli vsak teniški in športni navdušenec ob spremljanju  dvobojev v Wimbledonu. Malo je športov in prireditev se lahko pohvali s tako izjemno tradicijo. Najtežja in najpomembnejša naloga, ki jo imajo organizatorji je prav ohranjanje te tradicije, ki je največja vrednost turnirja. Tradicija namreč nemalokrat pride v nasprotje z modernimi zahtevami komercializacije športa.

Zdi se mi, da so se delčku te tradicije odpovedali organizatorji z izgradnjo strehe na osrednjem stadionu. Dežnikov in parelin tako letos na osrednjem stadionu v finalnih obračunih nismo videli (res je bilo za London neverjetno lepo vreme, tako da bi bilo tako tudi brez strehe), čeprav je bil prav prizor čakajočih gledalcev po dežniki eden izmed najbolj prepoznavnih kadrov marsikaterega turnirja v Wimbledonu.  Organizatorji zadnje dni tekmovanja tako ne bodo več tolikokrat pogledovali v nebo in najbrž tudi ponedeljkovih finalnih obračunov ne bomo več videli. TV hiše in gledalci so zagotovo zadovoljni. Zagotovo bodo zadovoljni tudi organizatorji, če ne prej pa tedaj, ko bodo sešteli dobiček, ki ga turnir vsako leto prinese. Večina tradicionalnih vrednost Wimbledona pa ostaja.

Čeprav tega na stadionih ni videti so sponzorji zelo pomemben del financiranja turnirja. Posebnost Wimbledonskega turnirja je tudi ta, da so logotipi sponzorjev in uradnih opremljevalcev turnirja zelo dobro skriti. Na stadionu sta le dva mala prostora namenjena uradnemu časomerilcu in merilcu hitrosti. (Rolex in IBM)  Zanimivo je, da boste tudi na spletnem mestu turnirja težko našli vse sponzorje. Ko sem se malo bolj potrudil sem našel le našel spisek sponzorjev in uradnih opremljevalcev turnirja. Težko verjamem, da ga komu uspe najti prej kot v minuti ali dveh, brez da bi uporabil iskalnik seveda…  Tako diskretno skriti logotipi sponzorjev ne pomenijo, da so sponzorski vložki slaba naložba. Najbrž ravno obratno.

Med spremljanjem finala sem vseeno našel še dve blagovni znamki, ki se pojavljata na igrišču in spadata med sponzorje turnirja. Logotip opremljevalca Slazenger na zidu za igriščem (zelo mali)  in proizvajalca pijače  Robinson’s Lemon Barley Water, ki je svoj izdelek plasiral pod sodniški stol. Uradno vodo pa tako ali tako pijejo igralci skozi celoten turnir. Vsaj embalaža je sponzorska.

Še zanimiv in pomemben podatek, če se odpravite v živo pogledati ta turnir. Na stadion ni dovoljeno prinašati nobenih izdelkov (niti vode), ki ni odobrena s strani organizatorjev. Blagovne znamke, ki ne spadajo med uradne opremljevalce turnirja se pač ne smejo pojaviti na TV zaslonih. Če torej hočete, da vas na tribuni opazi kamera, nikakor ne smete na oblačilih izpostavljati kakršnekoli znamke, v rokah ne imeti vode, ki je drugačna od uradne sponzorske, ne brati časopisa, ….

S tradicijo pa je povezanih še nekaj drugih posebnosti v Wimbledonu. Ena takih je način kako do vstopnic za ta prestižni turnir. Kmalu še o tem…, za letos je tako prepozno.

V košarkarski ligi NBA so se po izboru novincev počasi že začeli pripravljati na novo sezono. Vodstvo lige je lahko dolgem času zadovoljno tudi z razpletom pretekle  sezone. Finalni obračun v ligi NBA je postregel s klasičnim finalom dveh tradicionalnih nasprotnikov, Bostonom in Lakersi. Dolga leta težko pričakovani dvoboj teh nasprotnikov, ki je poln spominov iz preteklosti, je po dolgem času obrnil negativni trend padanja gledanosti finalnih dvobojev.

Gledanost celotne serije finalnih dvobojev na ameriški televiziji ABC se je glede na lansko sezono dvignila za 50 odstotkov. Da pa bi bila številka bolj logična je treba povedati, da je bil lanski finalni obračun med San Antoniom in Clevelandom daleč najslabše gledani finalni obračun v novejši zgodovini lige (-27 % glede na prejšnje leto). Kljub temu je letošnji finalni obračun dosegel rekordno gledanost po letu 2000. V preteklih letih je namreč gledanost finalnih dvobojev v ligi NBA

Kot najbrž v vseh športih imajo nekateri klubi v ligi NBA veliko večje baze privržencev oziroma simpatizerjev.  Los Angeles Lakersi so v ligi NBA med največjimi po tej statistiki. Če k temu prištejemo še  “zgodovinski” Boston, ki si  je poseben status zaslužil s svojimi uspehi v romantičnih časih košarke 60-tih, 70-tih in 80-tih letih in, če se samo spomnimo legendarnih dvobojev Larry Birda in “Magic” Johnsona potem je jasno, da je v primeru letošnjega finalnega dvoboja veljalo klasično pravilo sinergije.

Klub temu, da sodobnega športa zaradi komercializacije včasih ni mogoče razpoznati je očitno še vedno tradicija tista, ki je nujni sestavni del uspešnih športnih zgodb.