Športne vizije 2

Pred dvema dnevoma sem na spletnem naslovu mednarodne atletske zveze naletel na najnovejši zapis Primoža Kozmusa. Izpostavljen naslov na prvi strani in slika Kozmusa me je kar malo presenetila. Že res, da je olimpijski prvak, a še vedno prihaja “le” iz Slovenije. Primožev zapis, za katerega sem ugotovil, da je le zadnji v vrsti, sem z veseljem prebral. Na koncu se je, kot je pri njem že v navadi, dotaknil vroče teme priznavnja dosežkov športnikov in nagrajevanja le teh s strani države in politike. Ni kaj,  dobro napisano.  Predvsem pa bolj  diplomatsko kot smo to bili vajeni pred meseci.

V Sloveniji je Primož s svojo nediplomstsko “zahtevo” po rentah za športnike požel zelo mešane odzive. Zaradi nediplomatske drže in precej radikalne zahteve za te gospodarske čase, najbrž več nasprotnikov kot tistih, ki se v popolnosti strinjajo s svojo pobudo.  Primož je žal šel celo tako daleč, da je “grozil” s svojim umikom iz športnih prizorišč za nedoločen čas. Žal se s tem konča njegov zadnji zapis na  njegovem blogu, ki je bolj zanimiv del njegove spletne strani in sem ga rad prebiral.  Zadnje mesece žal pogrešam še kak zapis.  Morda so bile njegove besede o umiku mišljene kot umik iz bloga…

Primožev uspeh na Olimpijskih igrah ga je dokončno postavil med najprepoznavnejše slovenske športnike, ki mora biti zanimiv za največja slovenska podjetja. Vprašnje pa je kako na njegovo sponzorsko privlačnost in podobo v javnosti vplivajo njegove izjave in zahteve po rentah za športnike. Nekako dvomim, da je nediplomatska pot v tem vprašnju pozitivna za njegovo podobo v javnosti. Kaka raziskava na to temo bi me zelo zanimala.

Primoža zelo cenim kot športnika, ki si kot eden redkih Slovencev, upa zastavljati visoke cilje. Tudi pri njegovi pobudi za rente športnikom dela po teh svojih navadah in ima vso pravico.  Vendar politika ni šport in primerjanje Belorusije, ki svoje junake bogato finančno nagradi, s Sloveniji, ki tega ne počne na tak način in je zato po njegovem mačehovska, pač ni najboljša pot.

Ob tem sem se spomnil slavnih besed nekdanjega predsednika ZDA, ki je sicer v povsem drugem kontekstu nekoč rekel: …” And so, my fellow Americans: ask not what your country can do for you – ask what you can do for your country.”

Do sedaj zahodnemu svetu neznani, kitajski proizvajalec športne obutve Anta je novi opremljevalec Jelene Janković, še aktualne številka 1 svetovnega tenisa (po OP Avstralije bo dobila naslednico). Kljub temu, da je za njo najuspešnejše leto to ni bilo dovolj, da pri njenem dosedanjem opremljevalcu Reeboku podaljšali pogodbo. Reebok je odločitev za končanje sodelovanja pojasnil tudi z nepredvidljivo gospodarsko situacijo v prihodnjih letih in nujnim nižanjem stroškov. Proizvajalci športne opreme so v preteklosti veliko proračunskih sredstev namenjali vedno dražjim sponzorskim pogodbam s športniki. Športna industrija je bila v preteklem desetletju ena najhitreje rastočih in to predvsem zaradi splošnega izobilja v razvitem svetu in zaradi velikih upov in razvoja azijskih trgov, predvsem Kitajske. V letu 2009 bodo predvsem varčevali in zato bodo to občutili tudi športni zvezdniki, vsaj večina njih.

Jelena Jankovič ni edina vrhunska teniška igralka, ki ji je dosedanji sponzor zaprl vrata. James Blake je že zapustil svojega prvega opremljevalca, Nike. Nove pogodbe z Nike-om pa “baje” še nima niti ameriška zvezdnica Serena Williams. Blake je medtem podpisal novo pogodbo s podjetjem Fila. Vrednost fiksnega dela pogodbe naj bi bila veliko manjša kot jo je imel zagotovljeno v preteklosti. Višina pogodbe je odvisna predvsem od prodajnega uspeha kolekcije in ne kot je bilo v navadi v preteklosti od rezultatov športnikov. S tem so se proizvajalci logično odzvali na nepredvidljive čase in velik del rizika prenesli na ramena športnikov. Pravzaprav je to edina logična poteza, ki se bo najbrž pojavljala tudi v prihodnje.

Kitajska je do pred kratkim slovela le kot proizvajalec  in velik potroši trg za globalne znamke kot so Adidas in Nike. V prihodnje pa bi se situacija lahko obrnila. Kitajski proizvajalci športnih oblačil in obutve se trudijo zgraditi prepoznavne blagovne znamke. Gradnja blagovne znamke v tej panogi pa ne more biti omejena z državnimi mejami, biti mora globalna. To je tudi glavni razlog, da je proizvajalec športne obutve Anta vstopila skozi velika vrata na teniški trg. Kitajski opremljevalci so globalno gospodarsko krizo očitno vzeli za svojo priložnost. Športni zvezdniki, ki so nujni promocijski dejavnik gradnje blagovnih znamk bodo v naslednjem letu dostopnejši kot kadarkoli v zadnjih letih. Do sedaj edina kitajska blagovna znamka, ki je bila konkurenčna podjetjema kot sta Nike, Adidas, Puma… je bila Li Ning. Ustanovitelju so največjo reklamo naredili organizatorji olimpijskih iger, ko so mu dodelili čast prižiganja olimpijskega ognja. Še prej so v podjetju poskrbeli, da bo njihovo ime vidno tudi na opremi mnogih reprezentanc, tudi zahodnih. Najodmevnejši nakup podjetja Li-Ning, vsaj na ameriškem trgu, je Shaquille O’Neal. V zadnjem obdobju pa se NBA moštvo podjetja Li Ning širi še hitreje. Po tej poti bo v tenisu  najverjetneje šla tudi Anta.

Bodo znana imena tisti jezičen na tehtnici, ki bo kitajske blagovne znamke postavil tik ob bok že uveljavljenim? Kljub največjim imenom svetovnega športa bodo morali kitajski tržniki biti zelo potrpežljivi. Gradnja prepoznavnosti in pozitivnega imidža lahko traja zelo dolgo. Tudi japonska avtomobilska industrija se je zelo dolgo spopadala z nezaupanjem. Kitajske blagovne znamke poleg znanih imen potrebujejo tudi nove ideje. Marketinški slogan s katerim nastopa v zadnjem času Li Ning “Vse je mogoče”, preveč spominja na Adidasovega “Nič ni nemogoče”.

Kako bo izgledal trg športnih proizvajalcev čez 5, 10 let je zaenkrat le ugibanje.  Bodo znali priložnost izkoristiti na Kitajskem ali pa je nov korak še prehitro? Lahko kdo ponovi zgodbo podjetja Nike, ki je od sredine 70 let dalje spisalo izjemno poslovno zgodbo in imelo  hkrati eno klučnih vlog pri komercializaciji športa.

Slovenski spletni iskalnik najdi.si je objavil seznam največkrat iskanih športnikov v letu 2008. Med slovenski spet prevladuje Tina Maze, med svetovnimi na najboljši nogometaš leta 2008, Cristiano Ronaldo. Tina Maze, ki je že stalnica na prvem mestu žal še vedno nima urejene svoje uradne spletne strani, čeprav je na njeno ime rezerviranih kar nekaj spletnih domen. Na slovenski lestvici največkrat iskanih športnikov večjih presenečenj ni. Morda le tretje uvrščena Nadiya Bychkova, ki je do danes nisem poznal. Ko sem vtipkal njeno ime v iskalnik in pogledal slike ob prvem zadetku mi je njena popularnost takoj postala povsem jasna.

Slovenski športniki:

1. Tina Maze
2. Jure Robič
3. Nadiya Bychkova
4. Sara Isakovič
5. Primož Kozmus
6. Dejan Zavec
7. Jolanda Čeplak
8. Marko Milič
9. Gregor Polončič
10. Tomaž Humar

Tuji športniki:

1. Cristiano Ronaldo
2. Kaka
3. Ronaldhino
4. Fernando Torres
5. Alina Kabajeva
6. Valentino Rossi
7. Ana Ivanović
8. David Beckham
9. Matthias Lanzinger
10. Michael Schumacher

Kakšno presenečenje? Predvsem na tuji lestvici pogrešam dve nepozabljivi imeni olimpijade, Michael Phelpsa in Usaina Bolta, ni niti Nadala ne Federeja, ne Hamiltona. Zato pa prevladujejo nogometaši…. in nesrečnik Lanzinger.

Svetovna agencija za boj proti dopingu – WADA je v zadnjem času močno prisotna v športu. Razlog je enostaven, o dopingu se govori, piše in se ga najbrž tudi uporablja več kot kadarkoli. WADA ima vedno več uspeha tudi pri lovljenju tistih, ki si s prepovedanimi sredstvi pomagajo, a kljub temu ostaja resnična razširjenost dopinga v vrhunskem športu le stvar ocene strokovnjakov.

Kolesarstvo je eden od športov na črnem seznamu za katerega se je pred letošnjo sezono celo verjelo, da je na poti očiščenja. No prišel je nov sodobnejši test in razkril nove grešnike (CERA). Ti sedaj skesano priznavajo svojo nemoč pred skušnjavo biti najboljši. Marsikdo je s tem primerom dokončno izgubili upanje, da se lahko profesionalni šport sploh kdaj “očisti”. Športniki in športni navdušenci se strinjajo, da si želijo čist šport in zato odobravajo delo organizacij, ki se borijo za čist šport.

A kje je meja med željo očistiti šport in neprimernim posegom v življenje športnikov. Športniki vsaj tisti, ki nimajo dobre zdravniške podpore in svetovalcev postajajo vse bolj šibka stran v tem razmerju. WADA dobiva vedno večje pristojnosti s čimer ne bi bilo narobe v kolikor se ne bi pojavljali primeri kot ga opisuje Miha Kline, slovenski nogometaš, ki je bil obtožen dopinga, a se je na srečo uspel dokazati svojo nedolžnost. Morda mi zgodba ne bi padla v oči, če je ne bi iz svojega zornega kota osvetlil Miro Kline, oče nogometaša, bolj znan kot strokovnjak za marketinško komuniciranje. V tej tiskovni konferenci objavljeni na spletnem portalu Ekipe navede nekaj zanimivih pogledov, ki definirajo moč obeh strank v tem razmerju. WADA se vede kot mogočna organizacija, ki nima namena razumeti oziroma pomagati športnikom, še več…. ta mogočna organizacija se ne potrudi niti v zagotavljanju informacij in izobraževanj v svojih vrstah. Celotni sistem od vrha proti operativnih izvajalcem na koncu verige pušča in v njem ni zagotovljene zadostne komunikacije. Zaradi tega prihaja do napak, ki marsikaterega poštenega športnika spravijo pred obup. Sistem, ko se končne sodbe prepušča funkcionarjem na nižjih ravneh, ki mnogokrat s rezultati testov sploh niso zadostno seznanjeni ne omogoča enakosti vseh športnikov. In ta enakost pred zakonom bi v športu morala veljati. Naloga svetovne organizacije je, da jo zagotovi tudi na nižjih nacionalnih nivojih.

Do sedaj sta bila v zvezi z delom proti dopinške organizacije izpostavljeni dve področji:
- strokovno znanstveno in
- pravno

Primeri kot ga opisuje Kline pa jasno nakazujejo še eno področje, organizacijsko marketinško, na katerem bo morala WADA prevzeti večjo odgovornost in delovati športnikom “prijazno”. Ta prijaznost nima seveda nič skupnega s tem, da ne bi učinkovito lovili pravih prevarantov.

Pred slabim letom sem brskal po spletnih straneh slovenskih športnikov. Med drugim sem se spomnil tudi ene najboljših slovenskih športnic, atletinje Brigite Langerholc. Splošen vtis, ki sem ga dobil je bil, da slovenski športniki posvečajo premalo naporov predstavitvam s pomočjo osebnih spletnih strani.

Tudi Birigita Langerholc je bila ena izmed množice tistih, ki so pri mojem ocenjevanju odrezali zelo slabo. Zaradi tega sem bil danes še bolj vesel komentarja ob takratnem zapisu, ki me je spomnil, da ima Brigita Langerholc popolnoma novo spletno stran. V komentarju je pisalo, da eno najboljših med slovenskimi športniki. To sem seveda takoj preveril in za trenutek ostal brez besed. No potem sem se “preklikal” skozi in res lahko rečem, da se s tem spletnim mestom Birigita lahko pohvali. Najbrž ji bo marsikatera športnica ali športnik tudi zavidal. Ob vsem spoštovanju do njenih priprav in napornih treningov upam, da bo našla dovolj časa in energije tudi za svoj blog, ki je del tega spletnega mesta.

In še nekaj mi je padlo v oko. Njena prva novica ima naslov “Medalja visi v zraku“. Naveličana mest pod stopničkami hoče Brigita izstopiti iz sence zmagovalcev in stopiti na vrh. S spletno stranjo, ji je že uspelo, športno pa ji bo uspelo na Olimpijskih igrah. Le verjeti je treba. Vso srečo z moje strani!