Športne vizije 2

Kako velik potencial nosi šport je v svoji volilni kampanji večkrat pokazal novi ameriški predsednik Obama. Ni skrivnost, da je velik ljubitelj košarke in, da so ga podprli mnogi slavni košarkarski zvezdniki. Neuradna skrivnost je, da namerava Obama v Beli hiši urediti košarkarsko igrišče… Do sedaj tradicionalnemu športu v Beli hiši, Bowlingu, se slabo piše...  No, šport je bil v ZDA dolga leta pot posameznikov iz bede vsakdanjega življenja. Najbrž marsikje še danes. In ravno košarka je dajala možnosti marsikomu in ga povzdignila med legende. Te legende in junake slavijo košarkarski navdušenci vsako leto v okviru NBA All Star vikenda.

Ameriški predsednik Obama je svojo simpatijo do športa oziroma košarke na eni strani in resnično priložnost, ki jo le ta nudi pri združevanju najrazličnejših slojev prebivalstva na drugi strani, izkoristil za promocijo prostovoljnega dela oziroma posebnega spletnega mesta ustvarjenega v ta namen. Med letošnjim vrhuncem All Star vikenda v ligi NBA je televizija TNT svojim gledalcem predvajala spodnje sporočilo predsednika ZDA. Se splača prisluhnit oziroma prebrati njegove besede…

Če v čem, me znajo Američani navdušiti v takih trenutkih, ko s pomočjo tradicije iščejo navdih in motivacijo za izzive sedanjosti. Ja včasih gredo zaradi tega tudi lažje v vojne…. tega seveda nisem imel v mislih

Obama je hudičevo dober govorec in motivator. Smiljan Mori se lahko skrije

Finančna kriza bo očitno svoje sledi pustila na vseh vejah gospodarstva. Športna industrija je bila v zadnjem desetletju ena najhitreje razvijajočih se vej gospodarstva. Šport je postal zabava in posel hkrati, sponzorji so iz dneva v dan višali svoja sredstva. Tak trend se vsaj v letu 2009 ne bo nadaljeval. Tudi največji športni klubi povsod po svetu že čutijo zategovanje marketinških proračunov. Klubi, ki so v zadnjem času razmetavali z denarjem in podpisovali drage pogodbe za igralce in novo infrastrukturo so že v velikih težavah.

Da bodo v težavah tudi klubi lige NBA je bilo težko verjetno, še lani so jih namreč mnogi kritizirali, ker vztrajajo na relativno konzervativnem proračunu za plače igralcev, medtem so v Evropi, predvsem pa v Rusiji dobesedno razmetavali z denarjem.  Danes, niti eno leto po eksploziji dragih “ruskih” nakupov že vemo, da je bilo obnašanje ameriških lastnikov veliko bolj pametno. V ZDA pač znajo računati in se še kako zavedajo, da je šport biznis kjer mora imeti vsaka investicija svojo računico. Teh računic bogati Rusi, Grki, pa še kdo seveda niso imeli. Šlo je le za “politnično” prerazporejanje hitro zasluženega denarja.

In kaj ima alkohol z recesijo? Veliko. Kot poznamo to v Sloveniji so tudi največja ameriška športna združenja načeloma prepovedovala oglaševanje alkoholnih pijač v dvoranah in pred kamerami. Klubi in posamezni športniki v teh klubih niso smeli podpisovati pogodb s proizvajalci alkoholnih pijač. Tak primer je bila od sredine 90 let tudi ameriška NBA, NHL, NFL,…. Stroge prepovedi so veljale predvsem za žgane pijače. Pivovarne so povsod po svetu nekako še imeli vsaj priprta vrata med sponzorje, a pod določenimi pogoji.

V ZDA že pripravljajo nova milejša pravila, tudi v dokaj stogi ligi NBA, ki je v zadnjih letih rada pretirano skrbela za svoj ugled.  Proizvajalci alkoholnih pijač (tudi žganihih pijač) in njihove blagoven znamke naj bi spet dobile dovoljenje za vstop v dvorane, celo pred kamere. Kaj točno bo omehčanje prepovedi prineslo še ni povsem definirano, a dejstvo je da bodo proizvajalci alkoholnih pijač  spet dobrodošli sponzorji in oglaševalci. Razlog za tako početje odgovornih v ameriških profesionalnih športnih organizacijah je enostaven. Gospodarska kriza bo oklestila tudi njihove prihodke in s to potezo bodo začasno zagotovili stabilnost naložb v klube. Sponzorjev in oglaševalcev iz drugih vej gospodarstva je vse manj (finančni sektor, avtomobilska industrija,..) Letošnjo sezono je v ameriškem športu že odjeknila novica, o odpovedi sezone v AFL-u. Čeprav gre veliko manjšo športno organizacijo kot so največje štiri je strah lastnikov večjih klubov pred posledicami gospodarske krize  zagotovo prisoten.

In kako je v Sloveniji?  Zadnje dni beremo vedno nove novice o vplivih gospodarske krize v slovenskem športu. Glede na način delovanja slovenskega športa bo kriza nedvomno pustila posledice. Vse preveč je bilo “političnih sponzorstev”*, ki niso bila podprta z ekonomsko učinki. Športni klubi so se vse prevečkrat obnašali kot slabi gospodarji, predvsem pa niso znali v svoje delovanje vključiti marketinga. Tudi država do športa v preteklosti ni bila prizanesljiva. V dobrih gospodarskih časih se to ni poznalo v taki meri kot se bo v slabih. S posebnim zakonom je tudi Slovenija prepovedala oglaševati in promovirati alkoholne pijače na športnih prireditvah. Prepovedala je prodajo alkohola, tudi piva. V nekaterih drugih nam primerljivih evropskih državah tega ni. Navijače znajo brzdati tudi drugače. Z vzgojo in visokimi kaznimi za športu neprimerno obnašanje.

Dvomim, da bo kdo ob gospodarski krizi še enkrat premislil učinkovitost strogega zakona o omejevanju alkoholnih pijač , ki je vsaj v tistem delu, ko govori o prepovedi alkohola na športnih tekmovališčih in promociji le tega, zame osebno popolnoma nesmiseln.   O tobaku nihče več ne razmišlja, tobačno industrijo smo nekako vsi že pokopali. Kljub temu so še druge veje gospodarstva, ki jih nekateri skoraj podijo iz športnega trga. Ena takih so igre na srečo. Športne stavnice so velik sponzor športa, a Slovenija se je odločila za drugačen pristop. Strog monopol na tem področju in razdeljevanje sredstev po nikomur povsem jasnem ključu, kot to dela Fundacija za šport. Ta fundacija in loterijski lobi je tudi največji nasprtonik tujih športnih stavnic, ki bi lahko ob premišljenih pravilih v športno blagajno prinesle več kot je to do nedavnega zagotovila Fundacija. No to je že druga tema…

—–

* – politična sponzorstva – nimajo vedno zveze s politiko, pač pa so sponzorstva, ki se sklepanjo na podlagi poznanstev, preferenc posameznikov,…  in nisto vedno ekonomsko upravičena.

Včasih sem bil skeptičen vrednosti Formule 1 oziroma do pravice, da jo štejemo med športe. Zagotovo je spektakel, neke vrste cirkus, ampak jo resnično lahko štejemo med šport? No včerajšnjo finalno dirko sem si ogledal tudi seveda tudi sam. In na koncu mi je postregla z dovolj dobrim dokazom, da si zasluži svoj prostor med športi. Ne zaradi napetosti, ki je bila prisotna skozi celo dirko. Veliko bolj zaradi vseh emocij oziroma čustev, ki so bila prisotna na tej dirki. Množice navijačev, družine, celo sami dirkači so bili čustveno vpleteni v razpletu zadnje dirke. Njen neverjetni konec je postregel z tako hitrim zasukom čustev, bilo je hkrati tako lepo in žalostno. Veselje, žalost, solze in ponos so bili tako skupaj kot so to lahko samo v športu.

Strokovni komentator na hrvaški TV je rekel, da takšne napetosti in konca ne bi prenesel niti film, oziroma da bi gledalci režiserju zagotovo očitali “pocukran”, nemogoč konec …. Le šport lahko realno predstavi kaj takega in to daje šport tisto posebno vrednost. Čeprav nisem nikoli bil navijač “rdečih”, se mi bo nekaj sekundno zmotno veselje družine Massa (misleč, da so osvojili naslov) obdržalo v spominu. In to bo najbrž eden najbolj žalostnih kadrov s športnih prizorišč, letošnjega leta.

Le malo je oglaševalskih sloganov, ki so se tako zakoreninili v naše življenje kot Nike-ov “Just do it“. Prvič ga je Nike uporabil v TV oglasu julija 1988. Tudi po 20-tih letih slogan ni izgubil svežine, hkrati pa je postal sinonim za odločnost marsikoga, tudi izven športnih tekmovališč. Dan Widen najbrž pred 20 leti še ni vedel, da je ustvaril slogan za “večnost”. Tudi pri današnjem športnem velikanu Nike takrat najbrž niso upali niti sanjati o uspehu, ki jim ga bo oglaševalski slogan prinesel v naslednjih 20 letih. Njihova prodaja je v naslednjih 10 letih poskočila za nekajkrat tržni delež v ZDA pa se je povečal iz 18 na 43 odstotkov. Še pomembnejši je globalni apel tega slogana, saj ga je izjemno lahko prenesti kamorkoli.

Dvajset let je dolga doba in marsikaj se v tem času spremeni. Dobri slogani se očitno ne. Nike je vmes sicer poskusil z novim “I can“, ki pa ga je prepustil oziroma žrtvoval staremu a še vedno vitalnemu “Just do it”. 20-letno obletnico bodo v Nike-ju seveda proslavili na njihov način, s še večjo, boljšo in bolj odmevno kampanjo. Leto 2008 je športno bogato leto, ki ga je potrebno izkoristiti. V ta namen so pred dnevi v Aziji in Južni Ameriki že sprožili oglaševanje njihove nove kampanje, ki so jo poimenovali Courage. Začetek kampanje v Evropi in ZDA je predviden 8. avgusta, na dan otvoritve OI v Pekingu. Še enkrat več bodo marketinški strokovnjaki tega športnega velikana s pridom izkoristili olimpijske igre za svojo promocijo, čeprav niso med uradnimi sponzorji iger.

Nike je v teh letih postal tudi sinonim hitro rastoče športne industrije, zato ima teh 20 let velik simbolični pomen tudi v športu. Komercializacija športa, ki jo je med drugim spodbujal tudi Nike je v teh letih dosegla izjemne razsežnosti. Leto začetka uporabe tega slogana pa sovpada tudi z dokončno komercializacijo v športu. V teoriji športnega marketinga sicer sicer velja za enega začetnikov tega pojava Horst Dassler (sin ustanovitelja Adidasa), ki je v prvi načrtno pridobival atlete, da so tekmovali v Adidasovi opremi, kasneje pa je ustanovil svojo športno marketinško agencijo ISL.

Internet počasi a zanesljivo dobiva bitko v primerjavi s klasično TV. Še posebej to velja za športne dogodke. Veliki športni dogodki v zadnjem času tekmujejo kdo bo ponudil boljšo, lepšo, inovativnejšo, predvsem pa bolj uporabno spletno mesto za vse, ki želijo spremljati določen dogodek. Včasih je bilo prva naloga organizatorjev zagotoviti TV pokritost dogodka,  danes v ospredje stopa internet. Seveda tudi TV ohranja svojo mesto, a brez podpore interneta si uspešne “mediazacije” dogodka več ne moremo predstavljati.

Prijetno sem bil presenečen, ko sem spremljal spletne strani ženskega WTA turnirja Slovenia Open v Portorožu. Spletno mesto je izjemno pregledno, lepo oblikovano in predvsem aktualno. Vsebuje informacije za novinarje, obiskovalce, tekmovalce in druge zainteresirane skupine, hkrati pa je lahko v ponos tudi sponzorjem turnirja. Upam, da se bo še kak slovenski organizator potrudil in ustvaril spletno mesto, ki mu bo v ponos. Spletne strani niso same sebi v namen, zato se je potrebno stvari lotiti premišljeno in ambiciozno. Organizatorji WTA turnirja Slovenia Open v Portorožu so to naredili odlično. Seveda pa internet ponuja še več možnosti in priložnosti in bo potrebno spletne strategije v prihodnje še dopolnjevati.

Za odlične spletne strani so potrebna finančna sredstva. Malo denarja malo muzike pravijo. Tudi v tem poslu bo to držalo, a veliko denarja še ne naredi dobrih in uporabnih spletnih strani. Prva naloga organizatorjev je, da definirajo cilje, da vedo kako jim spletno mesto lahko koristi. Imeti morajo resurse, ki bodo skrbeli za spletno stran. Nič ni slabšega od zapoznelih in nekvalitetnih informacij.

In potem je potrebno najti firmo, ki bo skrbela za izdelavo spletnega projekta in nudila vso podporo. Tukaj je ponavadi zatakne pri potrebnih finančnih sredstvih. Ena od najboljših rešitev je, da se poskuša najti podjetje, ki bo stopilo v sponzorsko razmerje z organizatorjem. Tako se prihrani večina sredste, hkrati pa je to tudi garancija, da bo spletni projekt kvaliteten. Resna podjetja, ki se ukvarjajo z spletnimi rešitvami si najbrž ne bodo privoščila slabih projektov, še posebej ne, če je njihovo ime še bolj izpostavljeno skozi sponzorstvo.

Te dni poteka Odprto prvenstvo Francije v tenisu. V zaključnih dvobojih bodo velik pečat pustili tudi srbski teniški asi. Ana Ivanović, Novak Djoković, Jelena Janković so glavni akterji uspešne srbske teniške zgodbe. Dober pokazatelj moči srbskega tenisa je tudi to, da polfinalni dvoboj v ženski konkurenci Ivanović – Janković odloča tudi o tem, katera srbska teniška igralka bo v ponedeljek nova številka 1 ženskega tenisa. Ob teh najbolj prepoznavnih imenih srbskega tenisa pa Srbija premore še nekaj odličnih teniških igralcev, ki jim ne manjka dosti do preboja med zvezde svetovnega tenisa.

Ob teh imenih ni nič čudnega, če je tenis najbolj popularen šport v Srbiji. Malo je držav na svetu, kjer teniški prenosi na televiziji prehitijo nogomet. Srbija je bila včasih dežela košarke, vsaj tako so se poimenovali Srbi sami pred Evropskih prvenstvom v košarki, ki so ga gostili leta 2005. Še prej je bila Srbija nora na nogomet… Danes je Srbija zagotovo dežela tenisa. Glede na rezultate bo to ostala še dolgo.

Ob vseh teh uspehih, ki jih dosegajo naši nekdaj bratski narodi v tenisu se vprašam zakaj ne tudi v Sloveniji. Slovenci smo (bili) znani po tem, da smo dobri v individualnih športih. Tudi na majhnost naše države ne more biti razlog. Glede na verjetnosti račun, bi moralo po vseh teh letih Hrvaškega in sedaj Srbskega uspeha v tenisu počasi uspeti tudi komu iz Slovenije. Saj Katarina Srebotnik je uspela, a njeni uspehi so šli skoraj mimo nas, nekako neopazno. Še posebej ko pogledamo vsoto njenih zaslužkov v karieri ji moramo priznati, da se je vpisala v (slovensko) teniško zgodovino. Bomo kmalu končno dočakali še koga, ki bo resnično lahko kosal z najboljšimi teniški asi na svetu? Ali pa smo Slovenci dobri le v tistih individualnih športih, v katerih je konkurenca malo manj močna kot je to primer v tenisu?

V prihodnjih tednih pripravljam en morda malo daljši zapis o podpornikih slovenskega športa. Ker mi je vsak ideja za ta zapis dobrodošla vabim vse, ki prebirate ta blog, da pustite svoj komentar ali idejo na koga vse je treba pomislit. Na levi strani lahko najdete tudi anketno vprašanje, ki ima le nekaj možnih odgovorov. Morda kakšnega pomembnega človeka ali skupine ni med njimi. Če imate predlog so komentarji pod tem zapisom namenjeni ravno temu. Za odzive se že vnaprej zahvaljujem.