Športne vizije 2

Manchester United bo v finalu lige prvakov imel možnost še drugič zapored postati postati zmagovalec lige prvakov, kar v omenjen tekmovanju, odkar le to nosi ime UEFA Liga prvakov, ni uspelo še nikomur. Zadnja ekipa, ki je ponovila zmago v najvišjem rangu evropskega nogometnega, takrat še pokalu državnih prvakov je bil italijanski AC Milan. Nekaj o ligi prvakov in denarju, ki jo vrti sem napisal v kolumni za Drugi svet.

Man United s sponzorjem AIG

Na stadionu v Rimu se bo Manchester United predstavil v svojih zdaj že prepoznavnih dresih z imenom ene največjih zavarovanic AIG. Ameriška finančno zavarovalna družba AIG, je pred tremi leti za 4-letno sponzorstvo odštela 56 mio funtov. To pomeni slabih 16 mio € letno + 5 mio vredne finančno svetovalene storitve, ki so nek bonus sponzorskemu poslu.

Pogodba bi bila kot vsaka druga, če se ne bi vmes zgodila finančna kriza, v kateri pa je eno večjih vlog odigrala tudi omenjena zavarovalnica, ki je bila pred propadom. Rešila jo je ameriška vlada oziroma njihovi davkoplačevalci. (zdaj 80 % lastniki)  Ameriški politiki so takoj opozorili na zapravljanje denarja za nek nogomet na drugi strani atlantika. Podpisano pogodbo bodo klub temu spoštovali do konca. Podaljšali pa je seveda ne bodo. Verjetnost, da bi kdo odkupil zadnje leto pogodbe pa je precej majhna, saj bi to postavilo pred velike probleme tudi logistiko in preskrbo novih artiklov omenjenega kluba.  Torej bodo svoj “nogometni ponos” na majicah Man Uniteda še vedno lahko gledali tudi ameriški davkoplačevalci. In morebitni ponovljen uspeh “svojega” kluba v finalu lige prvakov morda le proslavili…

Praktično v vseh podjetjih, ki jih s finančnimi injekcijami rešuje ameriška vlada (oziroma davkoplačevalci) je eden prvih ukrepov (zahtevajo jih politiki) odpovedovanje sponzorskih pogodb. Ker sta ravno finančni sektor in avtomobilska industrija tista, ki sta uporabila državnega denarja za reševanje krize to pomeni, da le ti močno omejujejo sponzorstva. In prav ta dva sektorja sta bila največja sponzorja v ameriškem športu. Nekateri strokovnjaki, ki se ukvarjajo s športnim marketingom govorijo o lovu na čarovnice. Še pred letom dni so bili marketinški strokovnjaki enotni, da je tovrstno potrošen denar še vedno najučikovitejša naložba, ki v povprečju na  en vložen dolar prinaša tri (če se ne motim je to pred slabim letom izjavil direktor, Bank of America), danes pa “rešitelji” govorijo le to tem, da je to nepotrebni strošek in luksuz nekega preteklega časa.

Kako bo v Sloveniji? Imamo specifičen položaj in več podjetij v državni lasti, kot so to bili navajeni v ZDA. Ampak tudi pri nas je sponzorstvo podjetij v večinski državni lasti vroča tema. Morda bo v prihodnje še bolj. Bolj kot o krizi se je v preteklosti kdaj govorilo o političnem reševanju športa ali vmešavanju v šport.  Slovenski šport vseeno potrebuje ta podjetja zato upam, da se racionalizacija in zniževanje stroškov ne bo začeli ravno pri športnih sponzorstvih. Če se bo kdo odpovedal kakemu sponzorstu, ki je nastalo na osnovi osebnih preferenc in ni podkrepljeno s marketinškimi učinki ne bo narobe in bo mogoče celo prispevalo k razvojo tega področja marketinga pri nas.