Športne vizije 2

Slovenski mediji so leto 2010 razglasili za posebno športno leto. Najbrž res ni samoumevno, da 2 milijonska državica, za katero ravno ne moremo trditi, da šport podpira posebej sistematično in bogato, postane udeleženka tolikih velikih tekmovanj kot bo to v naslednjem letu Slovenija. Nogomet, košarka in rokomet so trije morda najbolj priznani ekipni športi v Evropi. Na vseh treh največjih tekmovanjih v teh športih bo v letu 2010 nastopila tudi Slovenija. Izjemen dosežek, ki si ga je morda težko ponazoriti v pravi vrednosti saj se Slovenci radi nagibamo k precenjevanju ali podcenjevanju svojih dosežkov.

V preteklosti smo se (in so nas) imeli za individualne športnike. Velikokrat ekstremiste. Vse to smo še vedno, a v zadnjem desetletju smo dokazali, da niti najmanj ne zaostajamo v ekipnih športnih. Glede na število populacije so prav rezultati v številnih ekipnih športih posebnega pomena in nam jih zavidajo tudi veliko večji.

Zaradi številčnosti športnih panog na najvišjem nivoju bodo večno obstajale dileme o tem, kateri uspeh je pomembnejši. Konkurenca med športnimi panogami je skoraj močnejša kot marsikje v gospodarstvu.

Šport se rad primerja z gospodarstvom. Še posebej v dobi komercializacije se nam zdi, da lahko vsak uspeh ovrednotimo v denarju. Pa ga res lahko? Kakšne ekonomske učinke bo prineslo športno leto 2010 za Slovenijo? Športni uspehi bi naj športnikom in njihovim zvezam prinašali finančna sredstva. Uvrstitev nogometne reprezentance na SP je denimo NZS-ju res prinesla  dobrih 5 milijonov EUR dodatnih sredstev. Tudi za financiranja s strani javnih razpisov so pomembni pretekli rezultati. Kaj pa vpliv športnih uspehov na celotno gospodarstvo. Leta 2008 so Angleži izračunali, de je bilo zaradi njihove neuvrstitve na nogometni EURO 2008 njihovo gospodarstvo v celoti »oškodovano« za več kot milijardo funtov. Seveda so se našli tudi kritiki tovrstnih izračunov, ki so poudarjali da tovrstni športni dogodki le preusmerjajo porabo in ne nujno povečujejo gospodarsko aktivnost v celoti. Več o »angleški nogometni izgubi« in preusmerjanju porabe je napisano v članku tukaj. (link)

Zmagovalci športnega leta 2010 bodo zagotovo mediji. Več programa, več oglaševalcev. Tudi turistične agencije si manejo roke, saj smo Slovenci v preteklem letu pokazali, da zelo radi spodbujamo naše junake tudi na tujem. Večja bo prodaja TV sprejemnikov pa še kake skupine izdelkov…

Zaenkrat še nisem zasledil, da bi kak slovenski ekonomski inštitut meril vpliv nogometnega uspeha na slovensko gospodarstvo v prihodnjem letu. Čeprav so tovrstni izračuni precej zahtevna naloga pa pozitiven vpliv zagotovo obstaja. Slovenija bo zaradi udeležbe na treh velikih športnih dogodkih zagotovo dobila dodatno promocijo. Vrednost te promocije bodo marketinški strokovnjaki najbrž vseeno poskušali izraziti tudi v denarju.

Vseeno pa vsega ne moremo meriti skozi denar. Pozitivna samopodoba, ki bi jo prinesli morebitni dobri rezultati naših športnikov na državljane se najbrž ne more meriti finančno čeprav ni nič manj pomembna.

Kljub vsej uspešnosti slovenskega vrhunskega športa pa mislim, da nas na športnem področju čaka še veliko dela. Šport bi moral postati vrednota, ki ni odvisna le od trenutnih izjemnih dosežkov v vrhunskem športu. Šport niso le uspehi in šport ni le vrhunski šport. Spreminjanje kulture športa pa je naloga za celo desetletje ali več… Morda je pravi čas, da začnemo.

V zadnjih mesecih se je veliko govorilo o rokometu in sodnikih. Tisto kar se je že dolgo časa sumilo se je sedaj očitno preselilo v javno debato. Evrospka rokometna zveza EHF je sprožila  nekaj uradnih preverjanj preteklega sodniškega dela, še več pa so jih sprožili klubi sami, ki so začeli z medsebojnimi obtoževanji. V glavnem bi naj šlo za podkupovanja sodnikov, tudi na največjih rokometnih tekmah.  Med sodniki, ki so se že znašli v preiskavi pa so tudi bolj znani, kot sta nemška sodnika Ullrich in Lemme. Uradno je potrejeno tudi, da sta se na spisku preiskave znašla tudi slovenski par Požežnik in Repenšek. Središče preiskav je seveda v Nemčiji, kjer v rokomet vlagajo največ in kjer je po drugi strani tudi največje rokometno tržišče.

Problemematično delo sodnikov izhaja že iz samih ohlapnih pravil. Razvoj rokometa in zaostrena konkurenca v preteklem desetletju pa so vse to še potencirali. Sodniki so tako še bolj na udaru, velik del krivde za trenutno stanje pa zagotovo nosi mednarodna rokometna zveza, ki je dolgo delovala zelo netransparentno in ni čutila potrebe po razčiščevanju spornih zadev v tem lepem, dinamičnem, a tudi grobem športu.

Ob vseh teh aferah v sodniški organizaciji se lahko zgodi, da bo najbolj kratko potegnil prav rokomet, ki je ob aktualni gospodarski krizi v še večji nevarnosti. Nemški klubi in liga, kjer se je v rokomet vlagalo ogromno je prišla do prelomne točke, ki lahko zaustavi tudi razvoj tega športa. Ustanavljanje rokometne lige prvakov je bil dokaj velik korak naprej v najelitnejšem evrospkem tekmovnaju, a se že iz samih sprememb, ki se dogajajo dokaj hitro se vidi, da prave formule še ni.  Glavno tekmovalno vprašanje je spet dilema med kakovostjo in geografsko pokritostjo. Velik del kakovosti je zbran v nemški ligi. Sledi Španija, Francija in nekaj držav med katerimi lahko hitro najemo tudi Slovenijo.

Sicer pa je tudi minulo svetovno prvenstvo v rokometu minilo v znaku spraševanja novinarjev o moči posameznih zvez in vplivnih ljudi, ki narekujejo sojenje. Tako okolje kjer se v vsaki tekmi govori o spornih sodniških kriterijih in politiki katera določa prvake, nikakor ne more biti stimulativno okolje za nova vlaganja v ta šport. Če si dovolim rokomet primerjati s košarko hitro opazimo veliko razliko. Kot v vsakem športu tudi tam kdo dregne ob sodniški kriterij na posamezni tekmi, a nikoli na tako očiten in sistematičen način kot se to že leta dogaja v rokometu. Tako obravnavanje rokometa lahko ima pri tem športu podobne posledice, kot je bil to primer v kolesarstvu, kjer so neprestane dopingške afere dodobra uničile šport oziroma iz njega pregnale veliko kapitala in oboževalcev.

Tudi Slovenija je ogrožena. Za majhno slovensko tržišče imamo dokaj širok kvaliteten vrh, kar se letos kaže tudi v državenm prvenstvu. Prvič v zgodovini slovenskega rokometa so Celjani izgubili primat. Zasluženo, a vseeno v upanju, da bo to dovolj velika “budnica” ki jih prebudi in vrne na novo pot. Ko igralci po tekmah govorijo, da je nekaj narobe v rokometni igri, da še sami ne razumejo pravil, (….Rok Praznik po tekmi 6.5. Gorenje – Koper v Velenju) to  zagotovo ni dober znak za morebitne sponzorje, ki bi si upali v ta šport. In le te slovenski rokomet potrebuje v kolikor se bo zavidljiva širina, ki nam jo zavidajo celo Hrvati, želela obdržati. Zanimivo bo videti konec letošnje vroče sezone v slovenski ligi. Upam, da se ne bo končala za zeleno mizo in , da  razvoja ne bodo ogrozili tisti, ki bi morali skrbeti za nemoten potek tekmovanja.

Nekaj-letno stagniranje rokometne zveze pod vodstvom predsednika Debeljaka, se je z novim predsednikom na prvi pogled končalo.  Kljub optimizmu, pa bomo še vedno poslušali, da se v rokomet vmešava politika.  Želje Kopra, Velenja, morda spet Ljubljane, in vseh ostalih tradicionalno rokometnih mest so velike. Prostora pa ni na pretek. Celje je dolgo združevalo rokometno Slovenijo. Letos je to dokončno končano. Sedaj se na novo postavljajo rokometne meje. Kako uspešen bo koprski rokomet v prihodnje, bodo uspeli obdržati kontinuiteto razvoja? Prevečkrat se je dogajalo, da so pepspektivna mošta obupala in prodala svoje ekipe.  In Koper lahko združuje dovolj veliko geografsko območje, da bi lahko zrastel v velik klub. Njegovo nasprotje je Gorenje, ki ima izjemno rokometno tradicijo, a bo najbrž vedno v senci velikega soseda iz Celja. Rokomet je šport, ki je in bi lahko bil “slovenski”. Nujno potrebujemo nekaj centrov, ki lahko medsebojno tekmujejo za primat v državi in ljudi, ki bodo sposobni voditi razvoj. Zanimivo državno prvenstvo pa najbrž (žal) tudi pomeni, da so pozicije, ki jih je nekoč zasedalo Celje v Evropi nedosegljive. Le težko si je namreč predstavljati, da bi slovenski rokometni prostor lahko “zdravo” preživljal tri, štiri ekipe, ki bi bile sposobne konkurirati res najboljšim v Evropi.

Rokometno svetovno prvenstvo na Hrvaškem je že v polnem teku.  Da gre za izjemno velik dogodek, ki mu Hrvati pravijo dogodek desetletja priča tudi več kot 120 rokometnih tekem, ki jih bodo v 14 dneh odigrali na prvenstvu.  Slovencev na Hrvaškem ni in to popolnoma zasluženo (.. ja tudi sam sem bil priča kilavi predstavi v kvalifikacijski tekmi s Slovaki v Zlatorogu… )

Prvenstvo je mejnik tudi za Hrvaški medijski športni trg. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da nekega velikega športnega dogodka ne prenaša javna televizija. V Sloveniji smo tovrstne prakse že dolgo vajeni. Strah hrvaških športnih navdušencev, da privatni TV kanal ne bo zmogel zalogaja takega velikega dogodka je po moje že na začetku ovržen. Sam sem spremljal nekaj tekem na hrvaškem RTL-u in prenosi so kvalitetni, komentarji in strokovni komentarji pa odlični.  Po moje boljši kot na nemškem RTL-u.

Na srečo se pri spremljanju tega prvenstva ne rabim zanašati na slovenske medije. Pravice je odkupila RTVSLO, ki pa bo boje prenašala vsega 6 tekem. Glede na to, da uspešno lovim signal nemških televizij RTL in DSF in hrvaškega RTL-a se kaj ne pritožujem nad tem. Bolj čuden pa se mi zdi  IHF-a, ki je posebej za to prvenstvo vzpostavil posebno spletno mesto, kjer je proti plačilu mogoče spremljati tekme prvenstva v živo. Predvsem zato, ker ponujajo visoko kakovosten video signal bi iz radovednosti poskusil.  Ampak ne morem, ker prihajam iz Slovenije je to stran, ki pozdravi Slovence. No pa ne bom zapravil tistih nekaj evrov koliko stane ena tekma. Zaradi 6 tekem, koliko jih bo baje prenašala naša televizija smo nam prepovedali spletni dostop do ostalih 116. Nelogično. Če so ogledi športnih prireditev preko spleta na zahtevo postali že tradicija, bo počasi potrebno tudi bolje urediti medijske pravice na tem področju. Drugače vsa nova tehnologija ne dajala tistega kar bi lahko.

P.S.
bolj kot nad rokometnim spletnim mrkom sem jezen nad NBA prepovedjo. O tem se pisal TUKAJ. Po slabih 2 mesecih sem dobil prijazen e-mail v katerem mi obrazložijo, da pač ne morem spremljati tekem, ker živim na napečnem koncu sveta.  Hkrati pa se veselijo, da želimo njihov produkt spremljati po celem svetu…

Letošnja klubska sezona v najbolj zanimivih moštvenih športih z žogo se končuje. Kot kaže bodo zmagovalci v vseh najpomembnejših evropskih ligah prvakov najbogatejši klubi v posameznem športu.  Lige prvakov oziroma Euroliga v košarki so najprestižnejša tekmovanja za vsak evropski klub. Nogomet, košarka, rokomet in odbojka so najbolj zanimivi ekipni športi v Evropi.  V pravkar končani rokometni ligi prvakov je zmagala daleč najbogatejša ekipa v Evropi, španski Cuidad Real. Prvak v košarkarski Euroligi je postal moskovski CSKA, ki je prav tako najbogatejša ekipa v evropski košarki.

Čeprav čakamo še na finale nogometne lige prvakov, pa je že sedaj jasno, da bo zmagovalec eno od dveh morda najbogatejših moštev v nogometu. Manchester United je klub katerega vrednost je ocenjena na neverjetnih 1,3 milijarde Eurov. Njihov letošnji naprotnik v finalu Chelsea, pa že nekaj let velja za klub, ki lahko kupi kogarkoli si njihov lastnik Abramovič pač zaželi.

Glede na to, da so letos v najmočnejši konkurenci praviloma zmagovale najbogatejše ekipe v posameznem športu bi lahko rekli, da je denar garancija za uspehe. Vsi se s tem ne bodo strinjali. Pred nekaj leti, ko je rokometno ligo prvakov osvojilo celjsko moštvo RK Pivovarna Laško, denar ni bil glavni zaslužni za uspeh. Takrat je prevladalo izjemno srce in ekipni duh. Ob neomejenih sredstvih ekipe včasih pozabljajo na to vrlino, ki je še vedno nujno potrebna a osvajanje zmag.