Zahvala navijačem. (Vir: kzs.si)

Ob tej pozitivni in uspešni navijaško-športni zgodbi se mi porajajo mnoga druga vprašanja o navijačih in slovenskem športu. Niso vse zgodbe tako uspešne. Slovenski športni navdušenci smo zelo zahtevni. Ponavadi nas privabijo le najbolj elitna tekmovanja. Dober primer so tekme košarkarjev Union Olimpije. Dvorana Tivoli je bila v preteklih letih razprodana (pa še to, zaradi slabih rezultatov, ne vedno) le na tekmah Eurolige. Liga NLB, ki je po moje še kako kvalitetno tekmovanje, ni pritegnila prav veliko košarkarskih navdušencev. V finalu državnega prvenstva pa je v Tivoliju že tako več navijačev gostujoče ekipe, kot Ljubljančanov.  Le kako bo letos, v novih (prevelikih) Stožicah?

Enako velja za rokometaše Celja Pivovarne Laško. Pred leti ob evforiji, ki so jo povzročili dobri rezultati, je bilo skoraj nemogoče dobiti prosti sedež. Po  “slabši” sezoni se je vse spremenilo in v preteklih letih je bilo tisto nepozabno vzdušje polnega Zlatoroga le lep spomin. Na srečo smo morda v teh dneh na pragu novega uspešnega obdobja.

Podobnih primerov je še veliko. Nogometna evforija, ki je v zadnjem letu zavladala v slovenskem reprezentančnem nogometu se nikakor ne more prenesti na klubsko raven. Tekme državnega prvenstva v najbolj uspešnih slovenskih športnih privabljajo na tribune le malo posameznikov. Tudi največje zimske športne prireditve – Planica, Kranjska Gora, Zlata lisica, .. le stežka konstantno privabljajo množice kot v zlatih časih.

Kakšna je slovenska kultura obiska na športnih dogodkih (navijaška kultura)? Na prvi pogled se zdi, da bolj kot šport,  privablja množice evforija, ki jo sproži rezultat in predvsem mediji. Kdo je kriv za tako okolje, če sploh kdo? Zagotovo bi več energije za privabljanje navijačev in gledalcev na tekme (v vseh kategorijah)  morali pokazati tudi klubi, športne zveze in sponzorji. Le malo se jih lahko pohvali z načrtno strategijo komuniciranja z obstoječimi in potencialnimi navijači. Nenazadnje profesionalnega vrhunskega športa brez navijačev praktično ni. Tudi sponzoriranje klubov in prireditev, ki niso sposobni aktivirati navijačev je skoraj obsojeno na neuspeh.  Športne navdušence je potrebno izobraziti, jim vcepiti navijaško kulturo. Vse to pa ne more priti čez noč, kot to lahko morda nek velik športni uspeh.

Kdo sploh so navijači in kdo gledalci na športni prireditvi? O tem in mnogih drugih vidikih slovenskega navijaštva pa več naslednjič. Že zdaj pa čakam “cvet slovenskega navijaštva”, obračun Green Dragonsov in Viol na novih Stožicah.  Žal brez kletk in ograj še ne gre. V dobro slovenskega športa upam, da dočakamo tudi ta dan.

Dvajset let je dolga doba in marsikaj se v tem času spremeni. Dobri slogani se očitno ne. Nike je vmes sicer poskusil z novim “I can“, ki pa ga je prepustil oziroma žrtvoval staremu a še vedno vitalnemu “Just do it”. 20-letno obletnico bodo v Nike-ju seveda proslavili na njihov način, s še večjo, boljšo in bolj odmevno kampanjo. Leto 2008 je športno bogato leto, ki ga je potrebno izkoristiti. V ta namen so pred dnevi v Aziji in Južni Ameriki že sprožili oglaševanje njihove nove kampanje, ki so jo poimenovali Courage. Začetek kampanje v Evropi in ZDA je predviden 8. avgusta, na dan otvoritve OI v Pekingu. Še enkrat več bodo marketinški strokovnjaki tega športnega velikana s pridom izkoristili olimpijske igre za svojo promocijo, čeprav niso med uradnimi sponzorji iger.

Nike je v teh letih postal tudi sinonim hitro rastoče športne industrije, zato ima teh 20 let velik simbolični pomen tudi v športu. Komercializacija športa, ki jo je med drugim spodbujal tudi Nike je v teh letih dosegla izjemne razsežnosti. Leto začetka uporabe tega slogana pa sovpada tudi z dokončno komercializacijo v športu. V teoriji športnega marketinga sicer sicer velja za enega začetnikov tega pojava Horst Dassler (sin ustanovitelja Adidasa), ki je v prvi načrtno pridobival atlete, da so tekmovali v Adidasovi opremi, kasneje pa je ustanovil svojo športno marketinško agencijo ISL.