Športne vizije 2

Košarkarska zveza Slovenije in njeni sponzorji so naredili zanimivo in pohvalno potezo, v posebni oglaševalski kampanji se zahvaljujejo navijačem. “Brez vas nam ne bi uspelo! Hvala!”, je sporočilo navijačem, ki so (že spet) v tako velikem številu podpirali košarkarsko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Turčiji. Zahvala, ki je bila takoj po prvenstvu najprej videna na  sponzorskih  facebook straneh  se kasneje selila še v druge medije. “Pika na i” so jumbo plakati, ki so te dni videni povsod po Sloveniji.  Kot pravijo na spletnih strani košarkarske zveze so skupaj s podjetjem Europlakat (tudi med sponzorji KZS-ja) pripravili 100 plakatov. Skratka, kampanja po končanem prvenstvu je vsaj tako pomembna kot tiste pred in med njim.  KZS s tem simbolično zaključuje košarkarsko leto v katerem je zveza praznovala svojo 60 letnico.  Še boljši zaključek bi morda bila podelitev evropskega prvenstva 2013 v Slovenijo.  Ima Slovenija dovolj tržnega potenciala, finančnih sredstev in infrastrukture? Odločitev bo padla ob koncu leta. Navijače zagotovo ima, tudi zato, ker KZS v zadnjih letih skupaj s sponzorji, z njimi načrtno komunicira, jih vabi na prvenstva, za njih organizira domače tekme in srečanja z reprezentanco.

Zahvala navijačem. (Vir: kzs.si)

Ob tej pozitivni in uspešni navijaško-športni zgodbi se mi porajajo mnoga druga vprašanja o navijačih in slovenskem športu. Niso vse zgodbe tako uspešne. Slovenski športni navdušenci smo zelo zahtevni. Ponavadi nas privabijo le najbolj elitna tekmovanja. Dober primer so tekme košarkarjev Union Olimpije. Dvorana Tivoli je bila v preteklih letih razprodana (pa še to, zaradi slabih rezultatov, ne vedno) le na tekmah Eurolige. Liga NLB, ki je po moje še kako kvalitetno tekmovanje, ni pritegnila prav veliko košarkarskih navdušencev. V finalu državnega prvenstva pa je v Tivoliju že tako več navijačev gostujoče ekipe, kot Ljubljančanov.  Le kako bo letos, v novih (prevelikih) Stožicah?

Enako velja za rokometaše Celja Pivovarne Laško. Pred leti ob evforiji, ki so jo povzročili dobri rezultati, je bilo skoraj nemogoče dobiti prosti sedež. Po  “slabši” sezoni se je vse spremenilo in v preteklih letih je bilo tisto nepozabno vzdušje polnega Zlatoroga le lep spomin. Na srečo smo morda v teh dneh na pragu novega uspešnega obdobja.

Podobnih primerov je še veliko. Nogometna evforija, ki je v zadnjem letu zavladala v slovenskem reprezentančnem nogometu se nikakor ne more prenesti na klubsko raven. Tekme državnega prvenstva v najbolj uspešnih slovenskih športnih privabljajo na tribune le malo posameznikov. Tudi največje zimske športne prireditve – Planica, Kranjska Gora, Zlata lisica, .. le stežka konstantno privabljajo množice kot v zlatih časih.

Kakšna je slovenska kultura obiska na športnih dogodkih (navijaška kultura)? Na prvi pogled se zdi, da bolj kot šport,  privablja množice evforija, ki jo sproži rezultat in predvsem mediji. Kdo je kriv za tako okolje, če sploh kdo? Zagotovo bi več energije za privabljanje navijačev in gledalcev na tekme (v vseh kategorijah)  morali pokazati tudi klubi, športne zveze in sponzorji. Le malo se jih lahko pohvali z načrtno strategijo komuniciranja z obstoječimi in potencialnimi navijači. Nenazadnje profesionalnega vrhunskega športa brez navijačev praktično ni. Tudi sponzoriranje klubov in prireditev, ki niso sposobni aktivirati navijačev je skoraj obsojeno na neuspeh.  Športne navdušence je potrebno izobraziti, jim vcepiti navijaško kulturo. Vse to pa ne more priti čez noč, kot to lahko morda nek velik športni uspeh.

Kdo sploh so navijači in kdo gledalci na športni prireditvi? O tem in mnogih drugih vidikih slovenskega navijaštva pa več naslednjič. Že zdaj pa čakam “cvet slovenskega navijaštva”, obračun Green Dragonsov in Viol na novih Stožicah.  Žal brez kletk in ograj še ne gre. V dobro slovenskega športa upam, da dočakamo tudi ta dan.

Le malo je oglaševalskih sloganov, ki so se tako zakoreninili v naše življenje kot Nike-ov “Just do it“. Prvič ga je Nike uporabil v TV oglasu julija 1988. Tudi po 20-tih letih slogan ni izgubil svežine, hkrati pa je postal sinonim za odločnost marsikoga, tudi izven športnih tekmovališč. Dan Widen najbrž pred 20 leti še ni vedel, da je ustvaril slogan za “večnost”. Tudi pri današnjem športnem velikanu Nike takrat najbrž niso upali niti sanjati o uspehu, ki jim ga bo oglaševalski slogan prinesel v naslednjih 20 letih. Njihova prodaja je v naslednjih 10 letih poskočila za nekajkrat tržni delež v ZDA pa se je povečal iz 18 na 43 odstotkov. Še pomembnejši je globalni apel tega slogana, saj ga je izjemno lahko prenesti kamorkoli.

Dvajset let je dolga doba in marsikaj se v tem času spremeni. Dobri slogani se očitno ne. Nike je vmes sicer poskusil z novim “I can“, ki pa ga je prepustil oziroma žrtvoval staremu a še vedno vitalnemu “Just do it”. 20-letno obletnico bodo v Nike-ju seveda proslavili na njihov način, s še večjo, boljšo in bolj odmevno kampanjo. Leto 2008 je športno bogato leto, ki ga je potrebno izkoristiti. V ta namen so pred dnevi v Aziji in Južni Ameriki že sprožili oglaševanje njihove nove kampanje, ki so jo poimenovali Courage. Začetek kampanje v Evropi in ZDA je predviden 8. avgusta, na dan otvoritve OI v Pekingu. Še enkrat več bodo marketinški strokovnjaki tega športnega velikana s pridom izkoristili olimpijske igre za svojo promocijo, čeprav niso med uradnimi sponzorji iger.

Nike je v teh letih postal tudi sinonim hitro rastoče športne industrije, zato ima teh 20 let velik simbolični pomen tudi v športu. Komercializacija športa, ki jo je med drugim spodbujal tudi Nike je v teh letih dosegla izjemne razsežnosti. Leto začetka uporabe tega slogana pa sovpada tudi z dokončno komercializacijo v športu. V teoriji športnega marketinga sicer sicer velja za enega začetnikov tega pojava Horst Dassler (sin ustanovitelja Adidasa), ki je v prvi načrtno pridobival atlete, da so tekmovali v Adidasovi opremi, kasneje pa je ustanovil svojo športno marketinško agencijo ISL.