Športne vizije 2

Izbori najboljšega športnika so stalnica zaključka leta. Najbolj prestižen slovenski izbor si lastijo športni novinarji Slovenije, ki podeljujejo priznanje športnik leta. Čeprav imajo vsake oči svojega malarja, na letošnja zmagovalca Tino Maze in Dejana Zavca nimam pripomb.  Med tistimi, ki so uradno zabeleženi med dobitniki glasov športnih novinarjev zelo pogrešam kakšno ime iz bolj trendovskih športov.  Nekaj slovenskih športnikov iz teh športov se je solidno odrezalo tudi na olimpijskih igrah v Vancouvru.  Olimpijskih iger v preteklosti zaradi odnosa slovenske smučarske zveze ni videl slovenski “snowboarder” Marko Grilc, a to ga ni ustavilo v njegovem preboju med najboljše v svoji disciplini.   V letu 2010 bi si  Marko Grilc svoje mesto med top20 slovenskimi športniki minulega leta vsekakor zaslužil.

Leto 2010 oz. sezona 2009/10 je Grilo zaznamoval z nekaj izjemnimi nastopi in projekti. Vse seje začelo z eno najprestižnejših zmag na Billabong Air & Style tekmovanju na Bergiselu v  Innsbrucku decembra 2009. Tovrstna tekmovanja žal na slovenskih televizijah vidimo zelo redko, o njih poročajo le redki “nišni” mediji. Po drugi strani pa bi klasični športni prenos, (kot smo jih navajeni na slovenski nacionalni tv) najbrž uničil “filing” te športne subkulture, ki jo ohranjajo snowboarderji.  V bistvu me niti ne preseneča, da Grilo ni bil omenjen med tistimi dvajsetimi kandidati za športnika leta. Glasove pobirajo le športniki prisotni v “mainstream” medijih, izjema je morda le kak “prijateljski” glas za kakega posameznika. Veliko prej bi se na nanj kak filmar, saj je Marko Grilc aktiven tudi v tej vlogi . Zanimivo je, da je bila premiera njegovega dokumentarca Grilomentary v Cankarjevem domu le dan po podelitvi nagrad za športnika leta. Na premieri filma je bilo najbrž povsem drugačno občinstvo kot dan prej.

Marko Grilc je eden tistih športnikov, ki jih v tujini poznajo bolje kot v Sloveniji. Ja na srečo obstajajo tudi taki, ki svoje potrditve ne iščejo zgolj doma. Včasih bi bilo vseeno prav, da bi zanje našli pravo mesto tudi v Sloveniji. V veliki družini slovenske smučarske zveze za “alternativce” ni prav veliko prostora. Morda je čas za novo miselnost. Olimpijske igre v Vancouvru so pokazale, da so nove discipline še kako atraktivne. Shaun White je bil eden največjih zvezdnikov zimske olimpijade, bolj kot je on potreboval olimpijske igre,  je olimpijada potrebovala njega.  Predstavlja dokaz, da so lahko tudi na videz neresni mladeniči še kako dober tržni potencial. Predvsem pa so športniki, ki jih zaradi svojevrstne subkulture in drugačnega pristopa k športu ni treba metati iz športne družine.