Športne vizije 2

18. november 2009 je zagotovo nov datum, ki ne bo šel tako hitro v pozabo. Slovenija ima čisto zares novo zlato generacijo ali kakorkoli jo bomo že poimenovali v prihodnje. Dejstvo je, da je uspeh prinesel izjemno evforijo in prav vsak želi danes biti nogometni navijač.  Tako je bilo včeraj (danes) nekaj čez polnoč v Mariboru …

Zlatko Dedić junak po tekmi z Rusijo

Slovenska nogometna reprezentanca je prvič, odkar igra v Mariboru, nastopila pred “le” napol polnem (morda bi moral biti pesimist in uporabiti izraz napol praznem) stadionu. Ko smo se že navadili, da so vstopnice za reprezentančni nastop nekaj “neprecenljivega” je realnost očitno nekaj drugega. Skoraj sem dobil občutek, da se vračamo v čase, ko je reprezentanca gostovala v Celju…  No, Maribor je še vedno nogometno mesto in reprezentančne tekme v mestu ob  Dravi zagotovo še nekaj časa niso ogrožene.

Pri NZS so naredili napako in svoj produkt enostavno precenili, ali pa precenili povpraševanje. NZS in sponzorji so zamudili priložnost, da bi s kakim bolj kreativnim pristopom novačenja navijačev spet naredili tisto znano “mariborsko” vzdušje. In le tako zleze navijaču pod kožo in v tistih pred malimi zasloni vzbudi željo po obisku tekme v živo.  Ker se je vedelo, da je mnogo rednih navijačev na “dopustu” in tekmec ravno prav “neatraktiven”, da ni težko izpustiti tekme, bi bilo potrebno uporabiti kaj več kot običajno oglaševanje in običajne(celo višje) cene vstopnic.  Morda je taka tekma idealna priložnost, da skupaj s sponzorji privabiš na stadion nove obiskovalce. Tudi, če jim “sponzorsko” podariš vstopnico je velika verjetnost, da se bo kdo izmed njih vrnil. NZS bi lahko tudi starim zvestim navijačem vrnila z gesto posebej znižanih cen, še bolje pa z kako dodano vrednostjo za njihovo udeležbo. Morda bi neprodane vstopnice izkoristila in jih razdelila med NZS-jeve Facebook oboževalce (780)… Možnosti je neomejeno, le širše od enostavne prodaje je potrebno gledati.  Prava navijaška, oz. športna kultura se pokaže ravno na takih neatraktivnih tekmah. Napolniti stadion proti Angliji ni nič posebnega, storiti to proti tekmecu kot je San Marino je nekaj povsem drugega. Če kulture še ni, jo je nekje potrebno začeti graditi…

Cena vstopnice za ogled tekme s San Marinom je bila enotna 17 EUR za odrasle in 9 EUR za mlajše od 14. let. V nasprotju s prejšnjo tekmo proti Češki je bila tokrat le ena enotna cena za cel stadion (ne velja za organizirane navijaške skupine, ki imajo rezervirano nižjo ceno) Kakšna je bila ideja v ozadju enotne cene v prosti prodaji? Očitno bo tako tudi ostalo, saj je cenik tekme s Poljsko že znan. Je bilo teh 17 EUR res preveč za povprečnega nogometnega navdušenca? Je sploh nakup vstopnic za tovrstno športno prireditev cenovno elastičen? Zagotovo je strošek, ki ga je navijač pripravljen odšteti za ogled tekme odvisen od mnogih dejavnikov, preko katerih posameznik ocenjuje vrednost nakupa. 17 EUR je lahko veliko ali pa malo.

Okoliščine, ki so poleg cene vstopnic tokrat vplivale na zanimanje za ogled tekme:

• Začetek avgusta je čas za dopuste;
• Maribor je v zadnjih 2 tednih videl kar že nekaj “velikih” tekem;
• Zelo slab in neatraktiven nasprotnik, proti kateremu se ni pričakovalo nič drugega kot gladka zmaga;
• Slabi rezultati v preteklem ciklusu tekem, si so reprezentanco oddaljili od realnih možnosti za SP; (rezultatska občutljivost je za slovenski šport še posebej značilna)

Za primerja še nekaj besed o prej omenjeni tekmi iz konca marca proti Češki…  Takrat je NZS vstopnice razprodala v enem dnevu, po ceni 15€ in 20€, oziroma polovico tega zneska (7,5€) za mlajše od 14 let. To je bil povsem drugačen čas (nogometna evforija), ko je Slovenija lahko povsem realno upala, da bo prevzela prvo mesto na lestvici in proti nasprotniku, ki ga v preteklosti krojil vrh evropskega nogometa. Mnoge prave nogometne navijače je takratna izključno “spletna” prodaja tako presenetila, da so ostali brez želenega koščka papirja. Tistim, ki so se znašli in hitro naredili nekaj klikov pa omogočila dober zaslužek. Tisti, ki so svoje vstopnice (in bilo jih je enostavno kupiti tudi 10 ali 20, če si bil le dovolj hiter) želeli prodati naprej so brez težav iztržili vsaj dvojni znesek. Lahko bi sklepali, da je bila v tistem trenutku to prenizko postavljena cena, ali pa način prodaje premalo premišljen.  Največkrat iskan produkt na portalu Bolha so bile v tistih dneh ravno nogometne vstopnice.  In iz lastnih izkušenj lahko povem, da je bilo povpraševanje po njih, tudi ob dvojni ceni, izjemno!

Tisti, ki določajo ceno vstopnice bodo morali biti v prihodnje bolj pazljivi. Je prav, da se vstopnice prodajajo po enotni ceni?  (navijaške skupine jo dobijo ceneje, to je res). Če je sam stadion zgrajen tako, da nima smisla kategorizirati vstopnic v dve kategoriji, jim je potrebno kako drugače dati dodatno vrednost. Hkrati pa jih nekaj pustiti tudi po dostopni ceni tistim, ki prav globoko v žep ne morejo poseči, so pa zato morda še bolj zvesti navijači. Včasih niti 5 EUR nižja cene ne zadošča, da bi “aktivirali” navijače. Slovenski so zelo “zahtevni” predvsem pa rezultatsko občutljivi.

Cena vstopnice za naslednjo tekmo v Mariboru proti Poljski bo 25 EUR. Je včerajšnja dokaj visoka zmaga, srednje atraktiven tekmec, predvsem pa zadnja slovenska možnost za nastop na SP, dovolj velik motiv, da bodo navijači napolnili stadion tudi ob najvišji ceni domačih vstopnic v zgodovini tekem slovenske nogometne reprezentance?

Pravijo, da noben poraz ni slab, dokler se iz njega kaj naučiš. Iz včerajšnjega obiska v Mariboru se bodo kaj naučili tudi pri Nogometni zvezi Slovenije. Upam…

Neprodane vstopnice Slovenija - San Marino

Tako je izgledalo na največji tribuni nekaj ur pred tekmo, tiste za goli pa so še bolj samevale.

V času vroče končnice v hokejski ligi EBEL sem iz različnih spletnih virov prebral namero in željo hokejskega kluba iz Maribora, da se želi v prihodnjih letih priklučiti v druščino klubov, ki nastopajo v avstrijski hokejski ligi EBEL. Najprej sem vse skupaj jemal z rezervo, a o tem so pisali tudi avstrjici. Kljub zanimivi ideji, pa me nekaj moti. Ali Maribor res potrebuje hokej na tako visoki ravni? Bodo gledalci sprejeli “nov” šport v Mariboru. Najbrž take cilje postavljajo odgovorni v klubu, ki imajo legitimno željo po razvoju kluba. In najbrž je prihodnjost v ligi EBEL edina možna za dolgoročni razvoj in vlaganje v klub. Kljub vsem visokoletečim ciljem pa se je treba zavedati, da je mariborski klub letos prvič prišel v končnico (beri polfinale) slovenskga državnega prvenstva. Do tistih vrhunskih uspehov pa je od tukaj naprej še daleč.

Niti ne dvomim, da bi bilo možno zbrati tistih nekaj milijonov za hokejsko ekipo tudi na tem Štajerskem koncu. Pa bi imelo vse to smisel, še preden se zgradi res perspektivna mlada domača hokejska ekipa. Le nekaj igralcev iz tega okolja se je uveljavilo v hokejskih sredinah v Sloveniji. Bo preskok v kvaliteti res tako velik. Ali pa se bi odgovorni zanašali na tujo delovno silo? Kakorkoli že, tudi če ne dvomim v realnost tega projekta me moti nekaj drugega.

V Mariboru je bil pred leti edini klub, ki je nekaj pomenil nogomet. Zadnja leta vegetira in le upamo lahko, da se bo v naslednjem letu prebudil. Odlična infrastruktura in navijaši ponos mu dajeta odlične pogoje za prihodnost. Včasih je Maribor imel tudi košarko. Te že desetletje ni več, čeprav se zdaj spet prebija v višje lige. K temu lahko prištejemo še rokomet, odbojko, pa še kak šport.  Kljub vsej gospodarski rasti in razvoju mesta v prihodnje, je res še prostor za hokej?