Športne vizije 2

Slovenska hokejska reprezentanca se te dni bori za ponoven preboj v elito svetovnega hokeja.  Svetovno prvenstvo divizije 1, ki poteka v Ljubljani ni upravičilo vseh pričakovanj. Če rezultati še “štimajo” pa je veliko razočaranje obisk gledalcev  in predvsem vzdušje na tribunah in v mestu.  Je svetovno prvenstvo 1 divizije res tako nezanimivo in ali smo se Slovenci že tako navadili nastopov med elito, da nam je tovrstno merjenje moči z nekoliko manj atraktivnimi reprezentancami res odveč?  Svetovno hokejsko prvenstvo v Ljubljani bi naj bil eden od domačih športnih vrhuncev v tem za Slovence športnem letu 2010. Pa očitno ni tako. Napol prazne tribune in skoraj nikakršna promocija prvenstva ne kažejo na velik športni dogodek, ki ga gosti Ljubljana. Svetovna prvenstva na domačem ledu, pa čeprav ne v elitnem razredu so bila za slovenski hokej tretji, morda najpomembnejši vrhunec pri promociji hokeja. Poleg reprezentance imamo le še Olimpijo in Jesenice, ki pa zelo neprepričljivo krmarita v vse bolj zahtevnem tržnem okolju.

Ker je Ljubljana in Slovenija v preteklih 17 letih že nekajkrat gostila podobna prvenstva skupine C in B so bila pričakovanja tudi letos večja. Razprodane tribune ob slovenskih nastopih so bile praksa, ki pa se je letos “nepričakovano” podrla.

So krivi bolj zahtevni navijači, preveč športnih vrhuncev, nezanimivi tekmeci, slabše klubsko hokejsko leto ali kaj drugega. Morda so krivi tisti, ki so precenili povpraševanje in postavili previsoko ceno vstopnic. 15 in 18 EUR za tekmo z navidez nedoraslo Južno Korejo??  Glede na izjavo legende slovenskega hokeja Ernesta Aljančiča, ki je za hokej sicer naredil veliko dobrega, da je “izkupiček že pred prvenstvom boljši kot kadarkoli“, mislim, da je bila dokaj visoka cena vstopnice premišljeno dejanje. Maksimalen finančni izplen, tudi za ceno nekaj tisoč neprodanih vstopnic. Morda pa je šlo le za napačno ocenjevanje povpraševanja. Ne razumem zakaj se cena vstopnice ne more prilagoditi nasprotniku. Kot kaže bo dvorana Tivoli razprodana le na zadnji, odločilni tekmi z Madžari. Močno upam, da bodo Slovenci športno uspešni in tako na nek način rešili prvenstvo. Če temu ne bo tako se bo najbrž marsikdo vprašal kaj je šlo narobe, da na tribunah ni bilo tistega značilnega slovenskega navdušenja.

Iz napak se da naučiti največ. Zagotovo imajo organizatorji hokejskega prvenstva v Ljubljani kar nekaj iztočnic za premislek. Hokej nima lahke naloge, če se hoče vriniti med elitne slovenske ekipne športe. Tudi marketinški del bo moral v bodoče zavihati rokave.

Še zanimivost o spletni promociji prvenstva. Na facebook-u je stran posvečena prvenstvu v hokeju zbrala borih 900 oboževalcev. Sicer pa si kaj več niti ne zasluži. Čeprav je fb stran posvečena prav prvenstvu in je povezava dostopna tudi z uradnega spletnega mesta prvenstva, le ta ne premore niti enega uradnega sporočila v času tega prvenstva. Žalostno in graje vredno za administratorje in hokejsko zvezo oziroma njen PR-ovski del!

Sebastjan Cimerotič ni znan le po mojstrskih preigravanjih na nogometnih igriščih in večni zvestobi Olimpiji, ampak predvsem po svojih “simpatičnih” izjavah. Njegove izjave so že tolikokrat obkrožile razne rumene in manj rumene medije, da so prav te zaslužne za prepoznavnost, ki jo uživa. Nogometa pač ne spremljajo vsi, zato je za športnika, ki si želi “zvezdništva” še kako pomembno, da se pojavlja tudi v trač medijih.

Očitno so pravo vrednost Cimerotičevih izjav razumeli tudi pri nogometnim klubu Olimpija. Klub, ki se je po petih letih vrnil v 1. slovensko nogometno ligo je na prvi tekmi širno slovensko občinstvo pred TV kamerami pozdravil s tem sloganom: “Radi bi pozdravili vse olimpijine navijače, še posebej tiste, ki navijajo za Olimpijo” in v nadaljevanju še lepši: “Nogomet se igra s srcem, ne z jezikom.”

Vir: RTVSLO

Kdo je bil avtor slogana in kaj točno je bil njegov namen lahko le ugibam. Morda je bil namenjen mestnemu tekmecu, morda celotno ljubljanski in slovenski nogometni javnosti. TV kamere so ga zelo uspešno prenesle med nogometne navdušence. V bistvu je skoraj “preveč”  zasenčil vse oglaševalce ob igrišču.  Večini je padel v oči predvsem zaradi nezgrešljivega “Cimerotičevega podpisa”. Izvirni slogan s katerim se je Olimpija vrnila med prvoligaše me ne preseneča, saj je predsednik kluba eden največjih mojstrov odnosov z javnostmi, g. Franci Zavrl.

Ena od primarnih nalog, ki Olimpijo čaka v prvih letih po vrnitvi, je tudi  postavitev  kluba na (nogometni) športni zemljevid Ljubljane in Slovenije.  Dolgoletna odsotnost in vsi problemi nogometnemu klubu niso koristili.  Naj ima Olimpija še tako zveste “Green Dragonse”, Ljubljani manjka nogometno navdušenje, ki ga bo potrebno ponovno zgraditi. Ker se za navijače borita dva ljubljanska kluba bo “novačenje” pristašev še bolj zanimivo. Časa pa še nekaj, vsaj do odprtja njihovih novih rezidenc, obnovljenega Bežigrada in novega stadiona na Stožicah. Če bo le vse potekalo po načrtih …

Vir: RTVSLO