Športne vizije 2

Pred dvema dnevoma sem na spletnem naslovu mednarodne atletske zveze naletel na najnovejši zapis Primoža Kozmusa. Izpostavljen naslov na prvi strani in slika Kozmusa me je kar malo presenetila. Že res, da je olimpijski prvak, a še vedno prihaja “le” iz Slovenije. Primožev zapis, za katerega sem ugotovil, da je le zadnji v vrsti, sem z veseljem prebral. Na koncu se je, kot je pri njem že v navadi, dotaknil vroče teme priznavnja dosežkov športnikov in nagrajevanja le teh s strani države in politike. Ni kaj,  dobro napisano.  Predvsem pa bolj  diplomatsko kot smo to bili vajeni pred meseci.

V Sloveniji je Primož s svojo nediplomstsko “zahtevo” po rentah za športnike požel zelo mešane odzive. Zaradi nediplomatske drže in precej radikalne zahteve za te gospodarske čase, najbrž več nasprotnikov kot tistih, ki se v popolnosti strinjajo s svojo pobudo.  Primož je žal šel celo tako daleč, da je “grozil” s svojim umikom iz športnih prizorišč za nedoločen čas. Žal se s tem konča njegov zadnji zapis na  njegovem blogu, ki je bolj zanimiv del njegove spletne strani in sem ga rad prebiral.  Zadnje mesece žal pogrešam še kak zapis.  Morda so bile njegove besede o umiku mišljene kot umik iz bloga…

Primožev uspeh na Olimpijskih igrah ga je dokončno postavil med najprepoznavnejše slovenske športnike, ki mora biti zanimiv za največja slovenska podjetja. Vprašnje pa je kako na njegovo sponzorsko privlačnost in podobo v javnosti vplivajo njegove izjave in zahteve po rentah za športnike. Nekako dvomim, da je nediplomatska pot v tem vprašnju pozitivna za njegovo podobo v javnosti. Kaka raziskava na to temo bi me zelo zanimala.

Primoža zelo cenim kot športnika, ki si kot eden redkih Slovencev, upa zastavljati visoke cilje. Tudi pri njegovi pobudi za rente športnikom dela po teh svojih navadah in ima vso pravico.  Vendar politika ni šport in primerjanje Belorusije, ki svoje junake bogato finančno nagradi, s Sloveniji, ki tega ne počne na tak način in je zato po njegovem mačehovska, pač ni najboljša pot.

Ob tem sem se spomnil slavnih besed nekdanjega predsednika ZDA, ki je sicer v povsem drugem kontekstu nekoč rekel: …” And so, my fellow Americans: ask not what your country can do for you – ask what you can do for your country.”