Zahvala navijačem. (Vir: kzs.si)

Ob tej pozitivni in uspešni navijaško-športni zgodbi se mi porajajo mnoga druga vprašanja o navijačih in slovenskem športu. Niso vse zgodbe tako uspešne. Slovenski športni navdušenci smo zelo zahtevni. Ponavadi nas privabijo le najbolj elitna tekmovanja. Dober primer so tekme košarkarjev Union Olimpije. Dvorana Tivoli je bila v preteklih letih razprodana (pa še to, zaradi slabih rezultatov, ne vedno) le na tekmah Eurolige. Liga NLB, ki je po moje še kako kvalitetno tekmovanje, ni pritegnila prav veliko košarkarskih navdušencev. V finalu državnega prvenstva pa je v Tivoliju že tako več navijačev gostujoče ekipe, kot Ljubljančanov.  Le kako bo letos, v novih (prevelikih) Stožicah?

Enako velja za rokometaše Celja Pivovarne Laško. Pred leti ob evforiji, ki so jo povzročili dobri rezultati, je bilo skoraj nemogoče dobiti prosti sedež. Po  “slabši” sezoni se je vse spremenilo in v preteklih letih je bilo tisto nepozabno vzdušje polnega Zlatoroga le lep spomin. Na srečo smo morda v teh dneh na pragu novega uspešnega obdobja.

Podobnih primerov je še veliko. Nogometna evforija, ki je v zadnjem letu zavladala v slovenskem reprezentančnem nogometu se nikakor ne more prenesti na klubsko raven. Tekme državnega prvenstva v najbolj uspešnih slovenskih športnih privabljajo na tribune le malo posameznikov. Tudi največje zimske športne prireditve – Planica, Kranjska Gora, Zlata lisica, .. le stežka konstantno privabljajo množice kot v zlatih časih.

Kakšna je slovenska kultura obiska na športnih dogodkih (navijaška kultura)? Na prvi pogled se zdi, da bolj kot šport,  privablja množice evforija, ki jo sproži rezultat in predvsem mediji. Kdo je kriv za tako okolje, če sploh kdo? Zagotovo bi več energije za privabljanje navijačev in gledalcev na tekme (v vseh kategorijah)  morali pokazati tudi klubi, športne zveze in sponzorji. Le malo se jih lahko pohvali z načrtno strategijo komuniciranja z obstoječimi in potencialnimi navijači. Nenazadnje profesionalnega vrhunskega športa brez navijačev praktično ni. Tudi sponzoriranje klubov in prireditev, ki niso sposobni aktivirati navijačev je skoraj obsojeno na neuspeh.  Športne navdušence je potrebno izobraziti, jim vcepiti navijaško kulturo. Vse to pa ne more priti čez noč, kot to lahko morda nek velik športni uspeh.

Kdo sploh so navijači in kdo gledalci na športni prireditvi? O tem in mnogih drugih vidikih slovenskega navijaštva pa več naslednjič. Že zdaj pa čakam “cvet slovenskega navijaštva”, obračun Green Dragonsov in Viol na novih Stožicah.  Žal brez kletk in ograj še ne gre. V dobro slovenskega športa upam, da dočakamo tudi ta dan.

NFL je tudi daleč največji televizijski magnet v januarju. Kvote gledanosti so izjemne, vse rekorde pa ponavadi podre finalni dan oziroma Super bowl, ki bo letos na sporedu 1. februarja. Tudi tisti športni navdušenci, ki ameriškega nogometa ne spremljajo finala ponavadi ne spustijo. V letih, ko ni nogometnega svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger je super bowl skoraj zagotovo najbolj gledan športni dogodek na svetu. Tudi v 2009 bo tako. Letošnji finale bo na ameriškem tržišču prenašala televizija NBC in poleg športa in zabave bodo spet v ospredju televizijski oglasi v odmorih med tekmo. Cena 30 sekundnega oglasa se je v lanskem letu ustalila na 3 milijone dolarjev in tudi letošnja splošna gospodarska kriza ne bo veliko vplivala na prodajo.

Začetek playoffa v zadnjih 2 tednih sem spremljal tudi sam.  Tekme gledam z “evropskimi očmi”, a vseeno preko ameriških televizijskih postaj NBC, FOX, CBS in ESPN. Le tako lahko dobim predstavo o medijski pomembnosti tega dogodka in načinu prodaje le tega. Američani so mojstri spektaklov, dramaturgije in pisanja epskih športnih zgodb. Vsemu temu smo že priča v začetku playoffa, do 1. februarja pa lahko pičakujemo še kak vrhunec.

Kot se za enega največjih ameriških športov spodobi je tudi medijsko izjemno podprt. Medijske pravice tekmovanja v NFL so odlična naložba za vsako TV hišo, zato so le te tudi bogato segle v žep.  NFL je v pogodbo vključila tudi zanimivo varovalko, ki bi naj “pomagala” ekipam pri zagotavljanju prodaje  vstopnic. Velja namreč t.i. Blackout pravilo (v kolikor lokalno moštvo ne razproda vseh vstopnic na stadionu 72 ur pred začetkom tekme, enostavno ni TV prenosa tekme na tem lokalnem področju. V zadnjih letih pravilo ni bilo uporabljeno, saj so bili stadioni na tak ali drugačen način razprodani. Letošnje leto recesije pa je privedlo do polemike o smiselnosti tega pravila, še posebej pred tednom dni, ko smo v 1. krogu playoffa (wild card games) dve tekmi “viseli”. Organizatorjem tekme v Minnesoti (Minnesota Vikings) je NFL podaljšala rok za prodajo vseh vstopnic in le ti so šele v zadnjih urah zagotovili prenose tekem (razprodali vstopnice). Letošnja izkušnja bo morda dovolj, da bodo odgovorni premislili o smiselnosti tovrstnega pravila. Zgodi se namreč lahko , da le nekaj tisoč nepordanih sedežev prepreči več 100.000 tisočim ogled tekme preko televizije.