Športne vizije 2

Update k naslovu: ” od junaka do bedaka in nazaj junaka”. Erazem Lorbek, najboljši slovenski košarkar na zadnjem evropskem prvenstvu je s svojo odpovedjo nastopa na prvenstvu v Litvi močno razburil slovenske športne navdušence. Njegova jasna (in slabo skomunicirana)  odločitev v prid osebnim interesom pred nacionalno pripadnostjo med navijači odmeva bolj kot bi si to športnik, njegova družina in prijatelji želeli.

Čeprav v tem trenutku pravi razlogi zanjo še niso znani (dvomim da bodo sploh kdaj) je javnost sodbo že izrekla. Sodeč po mnogih komentarjih na spletu je Lorbek kar narodni izdajalec št.1.  Zagotovo v teh trenutkih na svoja pleča jemlje ves bes  košarkarskih navdušencev, ki jih je v preteklosti že prizadela marsikatera odpoved razvajenih slovenskih košarkarskih zvezdnikov. A tokrat so mnogi od teh  »navijačev« prestopili mejo…

Razmišljanja zakaj sploh toliko odpovedi v slovenski košarkarski reprezentanci raje niti ne načenjam. Po pravici povedano me odpovedi več ne ganejo. Enostavno sem že navajen. Zdi se mi, da je slovenska košarka tako drugačna od drugih športov? Le kje je izvirni greh vseh košarkarskih zamer?  Vsekakor odgovor na to zahteva veliko insajderskega vpogleda v strukture KZS, v interesne skupine. Kako kost  v javnost tu in tam vrže kak »preveč iskren« košarkarski delavec (Jure Zdovc – pred kratkim). Tudi košarka je lahko “umazan posel”, to me ne bi presenetilo.

Je odziv navijačev pretiran?

Povsem normalno je, da so navijači razočarani, ko leto za letom zaman upajo, da bomo enkrat govorili le o košarki in rezultatih, ne pa spet o vseh odpovedih. Vso razočaranje se je v zadnjem primeru sprevrglo v bes, skoraj v vojno stanje proti največjemu upu slovenske košarke vsaj v naslednjih nekaj letih. Neuradna facebook oboževalska stran (ima preko 24.000 članov), ki je še pred tedni služila za izražanje podpore našemu centru se je spremenila v polje za osebna verbalna obračunavanja. Uporabniki (mimogrede z imenom in priimkom ter sliko) dobesedno tekmujejo v tem kdo bo Erazmu dal večjo »zaušnico«, ga bolj užalil. Verbalni napadi presegajo mejo dobrega okusa, najbrž pa kateri med njimi spada tudi v kategorijo sovražnega govora. Še huje, mnogi od teh so pred dvema letoma po »zgrešeni« medalji pričakali Lorbka in ostale fante ter jim glasno vzklikali v podporo. Pri vsej lepoti športa, čudovitih kulisah od podpori navijačev je to tista druga temna stran. Si lahko navijači (pa tudi če smo jih v preteklosti poimenovali za najboljše) privoščijo tako prilaščanje igralcev, ekipe. Sicer pod pretvezo nacionalnega ponosa pa vseeno. Tudi sam sem razočaran nad odločitvijo igralca, a še bolj nad izražanjem nekaterih »navijačev«.

Najbrž je več dejavnikov zakaj takšna reakcija v primeru Lorbek?. Prvi med njimi je »timing« odpovedi, ki meji skoraj na norčevanje. A tukaj so najbolj jezni lahko soigralci in strokovni štab. Nič manj pomembno ni, da je bil prav Lorbek največji up slovenske košarke. Ne le na prihajajočem prvenstvu v Litvi, tudi leta 2013 smo ga vsi videli kot velikega vodjo domače reprezentance. Slovenska košarka si je zadala v prihodnjih letih velike projekte, največji bo prav domače prvenstvo. A zdaj javno linčamo našega najboljšega igralca, ki bi moral prevzemati vlogo povezovalca dveh košarkarskih generacij.  Morda kakega »Slovenca« še posebej zaboli ob dejstvu, da tokrat ne govorimo o Vujačiću pač pa o Lorbku (in Udrihu še prej). Če v vsej zgodbi iščemo nekaj dobrega je to vsaj to, da se podira teorija po kateri končnica priimka odloča o tem kdo je pravi domoljub in kdo ne.  Ne sploh ni tako enostavno. Dejstvo je tudi, da je bila javnost eden glavnih vršilcev pritiska na vlado, ko je le ta na koncu podprla organizacijo prvenstva leta 2013 v Sloveniji. Zdaj del te javnosti zahteva zahvalo tudi v odnosu igralcev do dresa državne reprezentance. Večjega motiva kot so ga slovenski košarkarji dobili z domačim prvenstvom leta 2013 ne morejo imeti. Tudi na njih je velika odgovornost, da vrnejo ali dodajo košarki nov zagon. Na koncu se ne bodo štele le zmage, še posebej bo štel odnos.

Še ena zanimivost, KZS je v preteklem mesecu začela iskati prostovoljce, ki bodo pomagali v pripravi Eurobasketa, najbolj zagreti pa bodo prvo vajo opravili že v avgustu na prijateljskem turnirju v Stožicah. Kako se počutijo zdaj vsi prostovoljci?

Slovenski pregovor pravi, da se juha ne poje tako vroča kot se skuha. Bomo videli kaj prinašajo naslednji dnevi, še posebej pa kaj bo prinesel september. Še enkrat, če mora biti kdo zelo razočaran so to soigralci. A oni gledajo iz drugega zornega kota, navijačem in javnosti mnogokrat neznanega. Tudi zato bi Erazem in KZS lahko s pravilno komunikacijo pomagala k  »boljšemu razumevanju« situacije. Zagotovo je igralec (in morda tudi njegov oče) s slabo pripravljeno »izhodno strategijo« sam zakuhal velik del besa javnosti. Najbrž takih odzivov nihče ni pričakoval in morda bo to šola za v prihodnje. Čeprav so po mojem mnenju mnogi od navijačev v zadnjih dneh šli daleč preko meje dopustnega, pa sem prepričan, da se trend lahko še nadaljuje. Živimo pač v takem »norem« času.

Kakorkoli že, igralci, KZS in ostali košarkarski veljaki se morajo zavedati, da je javnost zelo pomembna, v dobrem in slabem.  Zato je potrebno  na primeren način »komunicirati«  Ne gre le za zadnji primer,  že danes se začne (pravzaprav se je začela že pred leti) graditi uspešnost projekta Eurobasket 2013.