Športne vizije 2

Včasih sem bil skeptičen vrednosti Formule 1 oziroma do pravice, da jo štejemo med športe. Zagotovo je spektakel, neke vrste cirkus, ampak jo resnično lahko štejemo med šport? No včerajšnjo finalno dirko sem si ogledal tudi seveda tudi sam. In na koncu mi je postregla z dovolj dobrim dokazom, da si zasluži svoj prostor med športi. Ne zaradi napetosti, ki je bila prisotna skozi celo dirko. Veliko bolj zaradi vseh emocij oziroma čustev, ki so bila prisotna na tej dirki. Množice navijačev, družine, celo sami dirkači so bili čustveno vpleteni v razpletu zadnje dirke. Njen neverjetni konec je postregel z tako hitrim zasukom čustev, bilo je hkrati tako lepo in žalostno. Veselje, žalost, solze in ponos so bili tako skupaj kot so to lahko samo v športu.

Strokovni komentator na hrvaški TV je rekel, da takšne napetosti in konca ne bi prenesel niti film, oziroma da bi gledalci režiserju zagotovo očitali “pocukran”, nemogoč konec …. Le šport lahko realno predstavi kaj takega in to daje šport tisto posebno vrednost. Čeprav nisem nikoli bil navijač “rdečih”, se mi bo nekaj sekundno zmotno veselje družine Massa (misleč, da so osvojili naslov) obdržalo v spominu. In to bo najbrž eden najbolj žalostnih kadrov s športnih prizorišč, letošnjega leta.