V košarki, odbojki, hokeju, zadnje čase vse bolj tudi v nogometu se kopičijo naftni milijoni. Klubi imajo skoraj neverjetna finančna sredstva. Ne samo, da ruski denar omogoča, da njihovi zvezdniki ostajajo doma, v Rusijo privabljajo najboljše športnike, kupujejo najboljše trenerje. V 90-tih letih prejšnjega stoletja in vse do nekaj let nazaj ruskemu športu ni kazalo najbolje. Bolj kot v slabši kvaliteti je bil problem v nezadostni motiviranosti nekaterih športnikov in reprezentanc. Ruski klubi so najboljše športnike praviloma hitro prodajali na bolje plačan zahod. V zadnjih letih pa se vse to spreminja. Finančna moč nekaterih posameznikov in podjetij spreminja športni zemljevid sveta.

Nastop bivšega predsednika Putina na kongresu Mednarodnega olimpijskega komiteja, ko je s svojim prepričljivim slogom in osebno garancijo (in morda še čim) pridobil olimpijske igre v Soči je bil simbolični pokazatelj moči Rusije. Obljubil je najboljše, najmodernejše zimske olimpijske igre, čeprav do sedaj na tem območju nimajo nobenih izkušenj z zimski športi. Izkušnje in tradicija očitno ne pomenijo toliko kot lahko pomeni denar.

Nekateri ruski mogotci svoje bogastvo razkazujejo tudi v tujini. Najbolj znan je zagotovo Roman Abramovič, ki je z nakupom angleškega Chelsea, kupil tudi svoje mesto v ruski in svetovni javnosti. Postal je nekaj več, kot le navaden bogataš. Kljub temu, da svojo finančno moč razkazuje v Angliji ni pozabil niti na rodno Rusijo. V nogometne šole in izobraževanje mlajših selekcij naj bi vložil več kot pol milijarde evrov. To očitno tudi pomeni, da lahko v prihodnjih letih pričakujemo še večje nogometne uspehe. Morda že leta 2010 v Južni Afriki. Cilj je znan že nekaj časa – leta 2010 želijo postati svetovni prvaki v nogometu.