Jelena Jankovič ni edina vrhunska teniška igralka, ki ji je dosedanji sponzor zaprl vrata. James Blake je že zapustil svojega prvega opremljevalca, Nike. Nove pogodbe z Nike-om pa “baje” še nima niti ameriška zvezdnica Serena Williams. Blake je medtem podpisal novo pogodbo s podjetjem Fila. Vrednost fiksnega dela pogodbe naj bi bila veliko manjša kot jo je imel zagotovljeno v preteklosti. Višina pogodbe je odvisna predvsem od prodajnega uspeha kolekcije in ne kot je bilo v navadi v preteklosti od rezultatov športnikov. S tem so se proizvajalci logično odzvali na nepredvidljive čase in velik del rizika prenesli na ramena športnikov. Pravzaprav je to edina logična poteza, ki se bo najbrž pojavljala tudi v prihodnje.

Kitajska je do pred kratkim slovela le kot proizvajalec  in velik potroši trg za globalne znamke kot so Adidas in Nike. V prihodnje pa bi se situacija lahko obrnila. Kitajski proizvajalci športnih oblačil in obutve se trudijo zgraditi prepoznavne blagovne znamke. Gradnja blagovne znamke v tej panogi pa ne more biti omejena z državnimi mejami, biti mora globalna. To je tudi glavni razlog, da je proizvajalec športne obutve Anta vstopila skozi velika vrata na teniški trg. Kitajski opremljevalci so globalno gospodarsko krizo očitno vzeli za svojo priložnost. Športni zvezdniki, ki so nujni promocijski dejavnik gradnje blagovnih znamk bodo v naslednjem letu dostopnejši kot kadarkoli v zadnjih letih. Do sedaj edina kitajska blagovna znamka, ki je bila konkurenčna podjetjema kot sta Nike, Adidas, Puma… je bila Li Ning. Ustanovitelju so največjo reklamo naredili organizatorji olimpijskih iger, ko so mu dodelili čast prižiganja olimpijskega ognja. Še prej so v podjetju poskrbeli, da bo njihovo ime vidno tudi na opremi mnogih reprezentanc, tudi zahodnih. Najodmevnejši nakup podjetja Li-Ning, vsaj na ameriškem trgu, je Shaquille O’Neal. V zadnjem obdobju pa se NBA moštvo podjetja Li Ning širi še hitreje. Po tej poti bo v tenisu  najverjetneje šla tudi Anta.

Bodo znana imena tisti jezičen na tehtnici, ki bo kitajske blagovne znamke postavil tik ob bok že uveljavljenim? Kljub največjim imenom svetovnega športa bodo morali kitajski tržniki biti zelo potrpežljivi. Gradnja prepoznavnosti in pozitivnega imidža lahko traja zelo dolgo. Tudi japonska avtomobilska industrija se je zelo dolgo spopadala z nezaupanjem. Kitajske blagovne znamke poleg znanih imen potrebujejo tudi nove ideje. Marketinški slogan s katerim nastopa v zadnjem času Li Ning “Vse je mogoče”, preveč spominja na Adidasovega “Nič ni nemogoče”.

Kako bo izgledal trg športnih proizvajalcev čez 5, 10 let je zaenkrat le ugibanje.  Bodo znali priložnost izkoristiti na Kitajskem ali pa je nov korak še prehitro? Lahko kdo ponovi zgodbo podjetja Nike, ki je od sredine 70 let dalje spisalo izjemno poslovno zgodbo in imelo  hkrati eno klučnih vlog pri komercializaciji športa.