Čeprav v tem trenutku pravi razlogi zanjo še niso znani (dvomim da bodo sploh kdaj) je javnost sodbo že izrekla. Sodeč po mnogih komentarjih na spletu je Lorbek kar narodni izdajalec št.1.  Zagotovo v teh trenutkih na svoja pleča jemlje ves bes  košarkarskih navdušencev, ki jih je v preteklosti že prizadela marsikatera odpoved razvajenih slovenskih košarkarskih zvezdnikov. A tokrat so mnogi od teh  »navijačev« prestopili mejo…

Razmišljanja zakaj sploh toliko odpovedi v slovenski košarkarski reprezentanci raje niti ne načenjam. Po pravici povedano me odpovedi več ne ganejo. Enostavno sem že navajen. Zdi se mi, da je slovenska košarka tako drugačna od drugih športov? Le kje je izvirni greh vseh košarkarskih zamer?  Vsekakor odgovor na to zahteva veliko insajderskega vpogleda v strukture KZS, v interesne skupine. Kako kost  v javnost tu in tam vrže kak »preveč iskren« košarkarski delavec (Jure Zdovc – pred kratkim). Tudi košarka je lahko “umazan posel”, to me ne bi presenetilo.

Je odziv navijačev pretiran?

Povsem normalno je, da so navijači razočarani, ko leto za letom zaman upajo, da bomo enkrat govorili le o košarki in rezultatih, ne pa spet o vseh odpovedih. Vso razočaranje se je v zadnjem primeru sprevrglo v bes, skoraj v vojno stanje proti največjemu upu slovenske košarke vsaj v naslednjih nekaj letih. Neuradna facebook oboževalska stran (ima preko 24.000 članov), ki je še pred tedni služila za izražanje podpore našemu centru se je spremenila v polje za osebna verbalna obračunavanja. Uporabniki (mimogrede z imenom in priimkom ter sliko) dobesedno tekmujejo v tem kdo bo Erazmu dal večjo »zaušnico«, ga bolj užalil. Verbalni napadi presegajo mejo dobrega okusa, najbrž pa kateri med njimi spada tudi v kategorijo sovražnega govora. Še huje, mnogi od teh so pred dvema letoma po »zgrešeni« medalji pričakali Lorbka in ostale fante ter jim glasno vzklikali v podporo. Pri vsej lepoti športa, čudovitih kulisah od podpori navijačev je to tista druga temna stran. Si lahko navijači (pa tudi če smo jih v preteklosti poimenovali za najboljše) privoščijo tako prilaščanje igralcev, ekipe. Sicer pod pretvezo nacionalnega ponosa pa vseeno. Tudi sam sem razočaran nad odločitvijo igralca, a še bolj nad izražanjem nekaterih »navijačev«.

Najbrž je več dejavnikov zakaj takšna reakcija v primeru Lorbek?. Prvi med njimi je »timing« odpovedi, ki meji skoraj na norčevanje. A tukaj so najbolj jezni lahko soigralci in strokovni štab. Nič manj pomembno ni, da je bil prav Lorbek največji up slovenske košarke. Ne le na prihajajočem prvenstvu v Litvi, tudi leta 2013 smo ga vsi videli kot velikega vodjo domače reprezentance. Slovenska košarka si je zadala v prihodnjih letih velike projekte, največji bo prav domače prvenstvo. A zdaj javno linčamo našega najboljšega igralca, ki bi moral prevzemati vlogo povezovalca dveh košarkarskih generacij.  Morda kakega »Slovenca« še posebej zaboli ob dejstvu, da tokrat ne govorimo o Vujačiću pač pa o Lorbku (in Udrihu še prej). Če v vsej zgodbi iščemo nekaj dobrega je to vsaj to, da se podira teorija po kateri končnica priimka odloča o tem kdo je pravi domoljub in kdo ne.  Ne sploh ni tako enostavno. Dejstvo je tudi, da je bila javnost eden glavnih vršilcev pritiska na vlado, ko je le ta na koncu podprla organizacijo prvenstva leta 2013 v Sloveniji. Zdaj del te javnosti zahteva zahvalo tudi v odnosu igralcev do dresa državne reprezentance. Večjega motiva kot so ga slovenski košarkarji dobili z domačim prvenstvom leta 2013 ne morejo imeti. Tudi na njih je velika odgovornost, da vrnejo ali dodajo košarki nov zagon. Na koncu se ne bodo štele le zmage, še posebej bo štel odnos.

Še ena zanimivost, KZS je v preteklem mesecu začela iskati prostovoljce, ki bodo pomagali v pripravi Eurobasketa, najbolj zagreti pa bodo prvo vajo opravili že v avgustu na prijateljskem turnirju v Stožicah. Kako se počutijo zdaj vsi prostovoljci?

Slovenski pregovor pravi, da se juha ne poje tako vroča kot se skuha. Bomo videli kaj prinašajo naslednji dnevi, še posebej pa kaj bo prinesel september. Še enkrat, če mora biti kdo zelo razočaran so to soigralci. A oni gledajo iz drugega zornega kota, navijačem in javnosti mnogokrat neznanega. Tudi zato bi Erazem in KZS lahko s pravilno komunikacijo pomagala k  »boljšemu razumevanju« situacije. Zagotovo je igralec (in morda tudi njegov oče) s slabo pripravljeno »izhodno strategijo« sam zakuhal velik del besa javnosti. Najbrž takih odzivov nihče ni pričakoval in morda bo to šola za v prihodnje. Čeprav so po mojem mnenju mnogi od navijačev v zadnjih dneh šli daleč preko meje dopustnega, pa sem prepričan, da se trend lahko še nadaljuje. Živimo pač v takem »norem« času.

Kakorkoli že, igralci, KZS in ostali košarkarski veljaki se morajo zavedati, da je javnost zelo pomembna, v dobrem in slabem.  Zato je potrebno  na primeren način »komunicirati«  Ne gre le za zadnji primer,  že danes se začne (pravzaprav se je začela že pred leti) graditi uspešnost projekta Eurobasket 2013.

Leto 2010 oz. sezona 2009/10 je Grilo zaznamoval z nekaj izjemnimi nastopi in projekti. Vse seje začelo z eno najprestižnejših zmag na Billabong Air & Style tekmovanju na Bergiselu v  Innsbrucku decembra 2009. Tovrstna tekmovanja žal na slovenskih televizijah vidimo zelo redko, o njih poročajo le redki “nišni” mediji. Po drugi strani pa bi klasični športni prenos, (kot smo jih navajeni na slovenski nacionalni tv) najbrž uničil “filing” te športne subkulture, ki jo ohranjajo snowboarderji.  V bistvu me niti ne preseneča, da Grilo ni bil omenjen med tistimi dvajsetimi kandidati za športnika leta. Glasove pobirajo le športniki prisotni v “mainstream” medijih, izjema je morda le kak “prijateljski” glas za kakega posameznika. Veliko prej bi se na nanj kak filmar, saj je Marko Grilc aktiven tudi v tej vlogi . Zanimivo je, da je bila premiera njegovega dokumentarca Grilomentary v Cankarjevem domu le dan po podelitvi nagrad za športnika leta. Na premieri filma je bilo najbrž povsem drugačno občinstvo kot dan prej.

Marko Grilc je eden tistih športnikov, ki jih v tujini poznajo bolje kot v Sloveniji. Ja na srečo obstajajo tudi taki, ki svoje potrditve ne iščejo zgolj doma. Včasih bi bilo vseeno prav, da bi zanje našli pravo mesto tudi v Sloveniji. V veliki družini slovenske smučarske zveze za “alternativce” ni prav veliko prostora. Morda je čas za novo miselnost. Olimpijske igre v Vancouvru so pokazale, da so nove discipline še kako atraktivne. Shaun White je bil eden največjih zvezdnikov zimske olimpijade, bolj kot je on potreboval olimpijske igre,  je olimpijada potrebovala njega.  Predstavlja dokaz, da so lahko tudi na videz neresni mladeniči še kako dober tržni potencial. Predvsem pa so športniki, ki jih zaradi svojevrstne subkulture in drugačnega pristopa k športu ni treba metati iz športne družine.

Po odločitvi lahko sklenem z ugotovitvijo, da vsi odlični pogoji, skoraj dograjeni stadioni, nogometna tradicija in strast do nogometne igre pri odločitvi ne igrajo nobene vloge. FIFA se je odločila za “razvoj nogometa”. Prevečkrat slišana beseda “developing football” je morda le pretveza za to, da odloča denar in finančne ponudbe vplivnih skupin. Katar si lahko privošči razmetavati denar, Rusija želi dokaz o svoji veličini in pomembnosti.  Živimo v času, ko nafta in plin narekujeta naš vsakdan, ko je Roman Abramovič veliko pomembnejši od britanske nogometne tradicije, princa Williama in premiera skupaj. “Čudovit” novi in vedno manj predvidljiv svet.

Naša kandidatura za Eurobasket očitno ne bo tako dramatična. Pravzaprav bo kar malo žalostna. Edini kandidat se pač le težko počuti zmagovalca. Vsaj v trenutku podelitve ne. Vseeno komaj čakam na 5. december.

V preteklih tednih in mesecih se je na veliko šušljalo o podkupovanjih in drugih nečednostih odločujočih posameznikov pri FIFI.  Le najbolj naivni lahko verjamejo, da je ena čistka odnesla vse “črne ovce”. Celotna organizacija vse prevečkrat deluje zelo sumljivo. Prevelika moč in vpliv je pač lahko nevarna. In FIFA s predsednikom na čelu prav rada igra “big-playerja”, naj si gre za nogomet, komunikacijo s sponzorji ali vladami tega sveta. FIFA  je znana po tem, da organizatorjem postavi svoje pogoje glede plačevanje oz.bolje neplačevanja davkov v državi gostiteljici. Prav ta FIFA seveda vrača denar skozi druge kanale in si tako kupuje družbeno priznanje in moč. Ne bi mogel trditi, da je odločitev olimpijskega komiteja, ki organizacijo podeljuje na podlagi večjega števila glasovalcev bolj poštena in pregledana. Pa vseeno, vsega 22 članov IO FIFE (dva so dobili pri prejemanju podkupnine in jih izločili) bo čez nekaj ur odločilo, kdo bo tisti srečnež, ki bo lahko organiziral največji športno-družbeni dogodek, ki smo mu priča vsake 4 leta. Zmagovalec je tisti za katerega se odloči večina glasujočih, v posameznem krogu glasovanja pa izpada po kandidat z najmanj prejetimi glasovi.

Torej kako bo odločilo 22 predstavnikov IO in po možnosti še sam predsednik? Sistem rotacije organizacije prvenstva, ki ga je vpeljal Sepp Blatter vsaj nekoliko spreminja pravila. Leta 2018 je po dogovoru na vrsti Evropa, leta 2022 Azija,  Avstralija ali ZDA.

Kakšno vlogo imajo končne javne predstavitve pri izbiri organizatorja? Po moje prav velike ne, kljub temu sem z zanimanjem pogledal večino predstavitev .

Organizator svetovnega prvenstva 2018 bo ?

Leta 2018 bo spet na vrsti Evropa. Po zelo uspešnem prvenstvu v Nemčiji leta 2006, je konkurenca tudi za tokratno priložnost močna.  Zame prvi favorit ostaja Anglija. Mnogi vlogo to vlogo pripisujejo Rusiji, saj vzhod Evrope še ni gostil prvenstva.  Ostali dve kandidaturi “Belgija in Nizozemska” ter Španija in Portugalska”  sta sicer všečni, a najbrž malo verjetni ob tako velikih protikandidatih.

V prid Angliji govori veliko dejstev. Pravzaprav imajo vse. Tudi njihova predstavitev, podpora celotne politične elite in javnosti daje upanje v njihov uspeh.

Glavni nasprotnik Rusija stavi na taktiko neodkritih zakladov, ki jih skriva vzhod.  V predstavitvi niso pozabili izpostaviti, da je zahodna Evropa gostila prvenstvo 10 krat, vzhod (med katerega so po uporabljenem zemljevidu šteli tudi Slovenijo) pa še nikoli. Ne vem, če je primerno govoriti o glasovanju, kot o načinu podiranju zadnjih zidov v Evropi. Številčna delegacija, ki se je zvrstila na odru daje vtis izjemno mogočne države, ki bi bila sposobna organizacije prvenstva.  Ker se prava igra odvija za kulisami, me res zanima kaj je tam počela Rusija.  Prepričan sem, da znajo igrati tudi tako igro. Seppu Blatterju so se ob predstavitvi Romana Abramoviča sumljivo svetile oči. Rusija je na nek način zelo podobna FIFI. Na zunaj prestižna in demokratična, znotraj vse drugo.

Moj izbor: Za Anglijo.

Organizator svetovnega prvenstva 2022 bo?

Do leta 2022 je še dolga doba. Skoraj predloga za odločanje že danes. Prvenstvo bi naj po rotacijskem načelu pripadlo Aziji oz. Oceaniji , da pa bi bil izbor bolj zanimiv so dodali še ZDA.

Na stavnicah so favoriti ZDA, čeprav mene ne prepričajo povsem. Protikandidata, ki še imata možnosti sta Katar in Avstralija. Nihče med njimi in v regiji prvenstva še ni gostil in to je tudi njihova največja prednost. Osebno mi je najbolj simpatična kandidatura Avstralije, ampak dežela tam spodaj je daleč vstran, v povsem drugi časovni coni, nogomet ni najbolj priljubljen šport, daleč od navijačev. Vse polno vprašajev. Katar obljublja skoraj neverjetne stadione, očitno razpolaga z izjemnimi finančnimi sredstvi in obljublja svetlo prihodnost celotnega bližnjega vzhoda.

Oba kandidata daljnega vzhoda, Japonska in Južna Koreja najbrž nimata nikakršnih možnosti.  Oba sta v skupni organizaciji “pred kratkim” že gostila prvenstvo. Nobena med njimi ni nogometna velesila, res pa sta del velikega azijskega nogometnega trga.

Vse predstavitve za leto 2022, so bolj kot  “evropske” izpostavljale finančne iztržke, ki bi jih prineslo prvenstvo FIFI. Katar poudarja odlične povezave z Evropo in polovico drugega sveta. Poleg tega še posebej tudi časovne cone, ki bi omogočale maksimalno gledanost in posledično višje zneske TV pravic.

Podoben argument o izjemni priložnosti za rekordna prihodke so izpostavili tudi v primeru kandidature ZDA. Rekordno veliko gledalcev, rekordne vsote za TV pravice na ameriškem trgu, rekordne vsote sponzorjev, ki so povečini “ameriške” multinacionalke itd. Dragi Američani morda le pozabljajo, da nogomet ni odvisen le od njih, čeprav verjamem, da bi FIFA rade volje vzela še njihov večji delež.

Čeprav osebno mislim, da kandidatura Japonske nima možnosti, je zanimiv način s katerim so se predstavili oz. na katerega so stavili. Nova tehnologija in digitalizacija prvenstva, ki bi le tega prenesla v vse države tega sveta.  Njihov načrt gostovanja prvenstva v 208 državah po svetu skozi 3-D live projekcije na stadionih je revolucionarna. Zagotovo preveč za nogometni svet, ki ni znan po tem, da temelji na novostih. Pa vseeno, med vrsticami šefa Sony-ja smo razbrali ne nepomemben podatek. Nova tehnologija lahko prinaša popolnoma nove vire zaslužka in pravice, ki jih lahko trži FIFA. In spet smo pri denarju…

Moj izbor: Jaz bi podelil Avstraliji.

Težja odločitev kot pri evropskih kandidatih. Noben ne prepriča povsem.  ZDA so prvenstvo že imele morda je prehitro za ponovitev. Katar? Z zanimanjem bi spremljal kako bi se tega lotili oni, ampak preveč bi dišalo po denarju.

Zahvala navijačem. (Vir: kzs.si)

Ob tej pozitivni in uspešni navijaško-športni zgodbi se mi porajajo mnoga druga vprašanja o navijačih in slovenskem športu. Niso vse zgodbe tako uspešne. Slovenski športni navdušenci smo zelo zahtevni. Ponavadi nas privabijo le najbolj elitna tekmovanja. Dober primer so tekme košarkarjev Union Olimpije. Dvorana Tivoli je bila v preteklih letih razprodana (pa še to, zaradi slabih rezultatov, ne vedno) le na tekmah Eurolige. Liga NLB, ki je po moje še kako kvalitetno tekmovanje, ni pritegnila prav veliko košarkarskih navdušencev. V finalu državnega prvenstva pa je v Tivoliju že tako več navijačev gostujoče ekipe, kot Ljubljančanov.  Le kako bo letos, v novih (prevelikih) Stožicah?

Enako velja za rokometaše Celja Pivovarne Laško. Pred leti ob evforiji, ki so jo povzročili dobri rezultati, je bilo skoraj nemogoče dobiti prosti sedež. Po  “slabši” sezoni se je vse spremenilo in v preteklih letih je bilo tisto nepozabno vzdušje polnega Zlatoroga le lep spomin. Na srečo smo morda v teh dneh na pragu novega uspešnega obdobja.

Podobnih primerov je še veliko. Nogometna evforija, ki je v zadnjem letu zavladala v slovenskem reprezentančnem nogometu se nikakor ne more prenesti na klubsko raven. Tekme državnega prvenstva v najbolj uspešnih slovenskih športnih privabljajo na tribune le malo posameznikov. Tudi največje zimske športne prireditve – Planica, Kranjska Gora, Zlata lisica, .. le stežka konstantno privabljajo množice kot v zlatih časih.

Kakšna je slovenska kultura obiska na športnih dogodkih (navijaška kultura)? Na prvi pogled se zdi, da bolj kot šport,  privablja množice evforija, ki jo sproži rezultat in predvsem mediji. Kdo je kriv za tako okolje, če sploh kdo? Zagotovo bi več energije za privabljanje navijačev in gledalcev na tekme (v vseh kategorijah)  morali pokazati tudi klubi, športne zveze in sponzorji. Le malo se jih lahko pohvali z načrtno strategijo komuniciranja z obstoječimi in potencialnimi navijači. Nenazadnje profesionalnega vrhunskega športa brez navijačev praktično ni. Tudi sponzoriranje klubov in prireditev, ki niso sposobni aktivirati navijačev je skoraj obsojeno na neuspeh.  Športne navdušence je potrebno izobraziti, jim vcepiti navijaško kulturo. Vse to pa ne more priti čez noč, kot to lahko morda nek velik športni uspeh.

Kdo sploh so navijači in kdo gledalci na športni prireditvi? O tem in mnogih drugih vidikih slovenskega navijaštva pa več naslednjič. Že zdaj pa čakam “cvet slovenskega navijaštva”, obračun Green Dragonsov in Viol na novih Stožicah.  Žal brez kletk in ograj še ne gre. V dobro slovenskega športa upam, da dočakamo tudi ta dan.

Največji športni in družbeni dogodek na svetu, nogometno svetovno prvenstvo, se dogaja vsaka 4 leta, zato lahko preteklega proglasimo za prvega v “moderni dobi”  socialnih omrežij. To je hkrati pomenilo nove možnosti komunikacije med športnimi navdušenci, drugačne od tistih leta 2006, ko je bil Twitter še v povojih, Facebook pa namenjen predvsem iskanju sošolcev med ameriškimi uporabniki…

Internet je postal neprecenljiv vir informacij za športne navdušence. Med mediji so kratko potegnile tiskane izdaje časopisov, večina njih pa je svoje glavno komunikacijo prenesla in prilagodila spletu.  Po podatkih posebnega merjenja v ZDA bi naj v času dramatičnega razpleta zadnjega kola v skupini C (tekmi, ZDA – Alžirija in Slovenija – Anglija) padel celo rekord internetnega obiska oz. prometa. Merijo ga v številu  obiskovalcev 100-tih večjih novičarskih portalov.

Eden zmagovalcev  prvenstva je tudi socialno omrežje Twitter, ki je v času prvenstva podrl tudi rekord največ poslanih sporočil v sekundi. To se je zgodilo 24. junija  v času tekme Danska – Japonska in Kamerun – Nizozemska.   Poslanih je bilo 3282 twittov na sekundo, kar je skoraj 200 Tps več kot prejšnji rekord, ki je bil dosežen prav tako med športnim prenosom, ob letošnjem finalu lige NBA med Lakersi in Celticsi.  Twitter je bil dober mesec “v rokah” nogometnih navdušencev. Zaradi preobremenjenosti se je kar nekajkrat tudi “zrušil”.  Številni nogometaši in reprezentance so se menjevali na najvišjih mestih popularne lestvice top10.

Tudi Slovenija je pristala na listi twitter trenda, najbrž prvič v zgodovini. Majhnost nam v normalnih času  povsem onemogoča, da bi ime Slovenije pristalo med največkrat omenjenimi na twitterju. V času prvenstva se je to zgodilo dvakrat, ob tekmah z ZDA in Anglijo. In tam, na 6., 7., mestu smo vztrajali kar dolgo .

Slovenija je bila v trendu Twitterja po zaslugi nogometašev

O rekordih in drugih zanimivostih, ki jih je v času prvenstva beležil twitter je več zbranega tukaj (Mashable). Med drugim je objavljena tudi celotna lestvica reprezentanc in posameznih nogometašev, ki so bili v času prvenstva največkrat v trendu. Med reprezentancami si na vrhu sledijo: Nizozemska, Portugalska in Brazilija. Med nogometaši posamezniki pa: C. Ronaldo, F. Melo in I. Casillas.

Moč socialnih omrežij in posebej twitterja je pred prvenstvom posredno priznal tudi sam predsednik FIFE, Sepp Blatter. Ker ne velja za »prijatelja« nove tehnologije,  je s svojim uradno potrjenim profilom in še bolj, z dokaj rednim twittanjem, presenetil marsikoga.  Pravi stavek  je nekoliko predolgo iskal le po tekmi Nemčija – Anglija, ko je sodnik spregledal očiten gol Lamparta.  Burni odzivi milijonov uporabnikov twitterja so bili najbrž vzrok, da smo v naslednjih dneh slišali (pričakovano), novim tehnologijam v sojenju, bolj naklonjenega oz.vsaj odprtega Blatterja.

Veliko komunikacije med uporabniki socialnih omrežij  so generirali prav odzivi na sodniške napake. Te negativne odzive je hotela FIFA kar se da skriti. V preveliki želji se je oprijela tudi nepopularne cenzure.

Cenzura ?

Na fifa.com… FIFA je na svojem spletnem mestu (fifa.com)  nekaj dni rigorozno blokirala vse komentarje uporabnikov, ki so kakorkoli posegali v debato na temo spornih sodniških odločitev.  Začelo se je po tekmi  Slovenija – ZDA, ko je sodnik malijski  Koman Coulibaly, brez »pojasnila« razveljavil tretji ameriški gol. Še bolj vprašljivo je dejstvo, da so uradna poročila s tekem, ki so bila dostopna preko fifa.com “zamolčala” sporne sodniške odločitve. . Medtem, ko so se pri drugih medijih razpisali o teh dogodkih, jih v uradnem poročilo sploh ni bilo, oziroma v zelo diplomatski varianti.   Ob taki politiki spletnega mesta fifa.com prav velikega navdušenja uporabnikov ni pričakovati.

Na video portalih… FIFA se je očitno zelo potrudila tudi nadzorovati priljubljene video portale, kot je Youtube… Posnetkov spornih sodniških odločitev na slednjem skoraj ni bilo najti. Čeprav so jih uporabniki nalagali, pa so bili le ti skoraj vedno, hitro zatem umaknjeni.  Uradna obrazložitev Youtuba,  kršenje avtorskih pravic, je celo pravno razumljiva. Pa vendar… Na stotine ur lepih potez ni nikoli spornih zaradi kršenja avtorskih pravic, sporne so bile le tiste, na katere FIFA ni ponosna.

Tudi na twitterju?? Glede cenzure še ena moja nepreverjena opazka. Po končani tekmi Nemčija – Anglija se je na twitterju razvija močna debata na temo video tehnologije pri zadetkih in posledično trmastega stališča predsednika FIFE Seppa Blatterja. Njegovo ime je kako uro po končani tekmi pristalo na 1. mestu med trendi pogovora uporabnikov (worldwide top 10). Seveda nihče o njem ni govoril v pozitivni luči. Bil je predmet posmeha in besa. Iz prvega mesta je po slabi uri izginil. Izginil pa ni na 2.,3. ali nižje po lestvici TOP10. Ne, izginil je iz celotne liste, v trenutku.  So posredovali odgovorni pri Twitterju, ki je svojega prominentnega uporabnika zaščitil, pred blatenjem njegovega imena, ali pa je šlo le za slučaj?

Razlika med prvenstvom leta 2006 in 2010 je, kar se tiče spletne komunikacije ogromna. Kaj nam bo prineslo naslednje prvenstvo leta 2014? Razvoj socialnih omrežij bo šel naprej in  načini uporabe le teh se bodo še spreminjali. Si bo FIFA kakorkoli želela podrediti spletno komunikacijo ali z njo vsaj dodatno zaslužiti? Njihove metode trženja so bile vedno primer popolnega, neizprosnega trženja. Pri FIFI vidijo internet predvsem kot priložnost zaslužiti še več, bodo ob tem znali razumeti tudi nekatere druge zakonitosti interneta kot komunikacijskega orodja.

Kaj si Johan Bruyuneel misli o trmastem direktorju dirke, ki ekipi ni pustil s starta v teh dresih, smo lahko takoj po startu prebrali na njegovem twitter profilu. Kljub vsemu je ideja posebne majice s pomočjo viralnega učinka socialnih omrežij že zaokrožila po svetu. Lance Armstrong je tudi svoj zadnji nastop na dirki po Franciji obeležil na svojstven način. Kljub temu, da svojega zadnjega Toura ni končal v ospredju med najboljšimi so imeli njegovi nastopi smisel, veliko večji kot le športni.

Ena najbolj prepoznavnih in cenjenih metod ocenjevanja nogometašev je Castrol index. Ker je Castrol med sponzorji FIFE, je tovrstno vrednotenje hkrati tudi »uradna« lestvica FIFE. Ocene predstav vseh nogometašev pa so objavljene tudi na spletnem mestu fifa.com. Na spletnem mestu so dodane najrazličnejše analize in statistike vseh tekem prvenstva.  Zelo zanimiva so tudi interaktivne analize zadetkov.

Ocenjevanje predstav nogometašev s tem indexom ni novost. Castrol ga je vpeljal v letu 2008, ko je postal sponzor FIFE. V zadnjih dveh sezonah so s pomočjo te metode ocenjevali vse nogometaše v petih največjih evropskih ligah in ligi prvakov. Rezultati za zadnjo sezono 2009/10 niso presenetljivi: Zmagovalec je bil Messi pred C. Ronaldom (zmagovalec sezone 2008/09), sledita Drogba, Rooney,… Vsem tem nogometnim zvezdnikom je skupno to, da so hkrati tudi veliki poraženci preteklega svetovnega prvenstva. Njihove predstave na svetovnem prvenstvu  so bile ovrednotene katastrofalno… ( 53. Messi, 124. C. Ronaldo, 130. Rooney , 182. Drogba…) Castrol index potrjuje, da najboljši igralci in nogometni zvezdniki niso pustili dobrega vtisa na prvenstvu v Južni Afriki. Je bil kriv prevelik pritisk in pričakovanja, drugačne vloge v reprezentancah ali pa le utrujenost po dolgi klubski sezoni? To vprašanje si postavljajo mnogi.

10 najboljših nogometašev na svetovnem prvenstvu glede na  index je prikazanih na sliki spodaj. Prevladujejo španski branilci, najboljši igralec prvenstva v Južni Afriki pa je Sergio Ramos. Glede na to, da je Španija prejela le en gol in jih dale le 8,  to niti ni presenečenje. Med 30 najboljše ocenjenimi igralci na prvenstvu so le trije napadalci! (Mullerja uradno ne štejejo med napadalce, čeprav je osvojil strelsko krono in je vsaj zame pravi moderni napadalec) Med Slovenci je najboljšo oceno prejel naš vratar Samir Handanovič. Pristal je na skupno 144. mestu, oziroma 16. mestu med vratarji na prvenstvu.

10 najboljše ocenjenih nogometašev na SP 2010

Na spletnem mestu castrolfootball.com pa najdete še veliko zanimivosti. Med drugim so so narejene analize preteklih 11 svetovnih prvenstev, od leta 1966 dalje. Sestavljena je lestvica najboljših vseh časov, lestvica najboljših po posameznih prvenstvih in mnoge druge analize.  Zanimive tudi »subjektivne« najboljše enajsterice vseh časov, ki so jih sestavili nekateri nogometnih strokovnjaki (Shearer, Koeman, Butragueno, Collina, Hitzfeld, Desailly,..) Spletno mesto pa ponuja tudi orodje s katerim lahko sestavite svojo idealno enajsterico vseh časov in jo pošljete prijateljem.
Med izjemno zanimivimi statističnim podatki zadnjega svetovnega prvenstva sem izbrskal tudi tega, ki govori o rekordno slabem strelskem izkupičku Slovenije.  »Slovenia have the worst shooting of European teams at the 2010 finals, hitting the target with just 34% of shots since 1966«. Samo 34% slovenskih strelov je letelo v okvir vrat, ker bi naj bil najslabši izkupiček evropskih reprezentanc od leta 1966! ??

Možnosti statističnega zajemanja podatkov in njihove obdelave  postajajo vse bolj preproste. Očitno bomo v prihodnje videli pravo »vojno« metodologij ocenjevanja kakovosti posameznikov. Pred kratkim se je pojavil tudi tako imenovani Capelov index. Mnoge tovrstne podatke že zdaj s pridom uporabljajo nogometni trenerji. Med drugim tudi sami pomagajo pri razvijanju metod ocenjevanja. Bodo tovrstne ocene pomembneje vplivale na tržne cene nogometnih zvezdnikov in razvoj nogometne igre v prihodnje?

Najboljšja enajsterica svetovnih prvenstev od 1966 dalje

Zgodba ima seveda ozadje. Nizozemska pivovarna Bavaria, že leta gradi dokaj uspešno marketinško kampanjo s pomočjo “navijaških artiklov«. Tokrat so si izmislili izjemno trendovsko mini oblekco. Kos oblačila je na Nizozemskem že zelo popularen, predstavljam pa si lahko, da bo po tej, s strani FIFA neumni akciji, tovrstna oblekca dobila izjemo promocijo tudi v drugih državah. Posledično s tem tudi Bavaria. Problem je, da omenjena pivovarna ni med sponzorji prvenstva, pač pa njena velika konkurenca, ki prodaja poznan Budweiser.

Ne le Danska, tudi FIFA si je na tej tekmi zabila avtogol. Varovanje sponzorjev je s tem primerom prestopilo meje dobrega okusa. Vuvuzele da, oranžne oblekice ne, kaj bo naslednje s čim bo FIFA preizkušala potrpežljivost nogometnih navijačev.  Socialna omrežja že osvajajo skupine, s pozivom bojkota mednarodne nogometne zveze in njenih sponzorjev.