Športne vizije 2

Začetek novega leta je v izjemno močni konkurenci slovenskih športnih uspehov pripadel Petri Majdič. Pred leti, ko nas Petra še ni razvajala z vrhunskimi rezultati je bil smučarski tek v Sloveniji drugo, najbrž pa kar tretje razreden šport. Izjemni uspehi Petre v zadnjih sezonah (20 zmag v svetovnem pokalu) so smučarski tek tudi medijsko postavili ob bok alpskemu smučanju. Del razlogov gre iskati tudi v razvoju smučarskega teka v smeri medijsko zanimivega športa. Vse se je začelo s tekmami v sprintih, prav v katerih se je najprej uveljavila Petra Majdič. Dokončna komercializacija smučarskih tekov pa so medijem prirejena tekmovanja tipa Tour de Ski. Nekateri pravijo, da gre le za cirkus, ki ima kaj malo povezave s klasičnim smučarskim tekom kot so ga poznali pred desetletjem ali več. A prav ta cirkus je še kako pomemben pri »preživetju« smučarskih tekov v vse močnejši konkurenci zimskih športov. Po zaslugi Petre Majdič smo v tem “nordijskem cirkusu” letos že spet uživali tudi Slovenci. V prvih desetih dneh novega leta smo kar 8 krat stiskali pesti za našo najboljšo športnico leta 2009. Končno drugo mesto in izjemen že skoraj epski boj s Poljakinjo Kowalczykovo je še enkrat pokazal velik športni in marketinški potencial Petre Majdič.

Petra Majdič je poleg naslova najboljše športnice pred kratkim prejela tudi priznanje najmočnejše blagovne znamke med slovenskimi športnicami. Priznanje (video link), ki so ji ga podelili na Sporto konferenci si nedvomno zasluži, a se ob tem sprašujem koliko njenega marketinškega potenciala je izkoriščenega? Po mojem občutku veliko premalo, čeprav so se pri sponzorju Uniturju pohvalili (video link), da odlično sodelujejo s Petro.

Sponzorji Petre Majdič bi lahko dobili veliko več kot le nalepko na njenih oblačilih. (Čeprav so se tudi te nalepke ob vseh uspehih in medijski izpostavljenosti v zadnjih dneh bogato poplačale). Morda je Unitur oz. Rogla z organizacijo svetovnega pokala v smučarskih tekih letos res “izkoristil” Petrino ime, a to še zdaleč ni dovolj. Na spletni strani Uniturja po končanem  Rogla open-u ni nikjer več zaslediti povezave Petre Majdič s tem zimsko športnim središčem. Res je, da ima Rogla “naravno povezavo” s Petro, saj kar nekaj treninga opravi prav na Rogli. Kaj pa morebitni drugi sponzorji?

Zanima me koliko navijačev Petre Majdič zna našteti kakega izmed njenih osebnih sponzorjev. Časa v tekmovalni sezoni za promocijske obveznosti pri sponzorjih zagotovo ni dovolj, zato so še toliko bolj pomembni novi načini komuniciranja, ki jih omogoča internet. Socialna omrežja, facebook, tiwitter, blogi, …. vsa ta orodja omogočajo idealno komunikacijo športnika z javnostjo, sponzorji, navijači.. A  Petre Majdič na internetu ne boste našli. Vsaj tistih uradnih osebnih predstavitev ne. Na omrežju Facebook je kar nekaj »navijaških« strani in skupin Petre. Največja šteje čez 8000 članov. Glede na enostransko komunikacijo oboževalcev (ki je bila na račun čestitk ob zadnjih uspehih še posebej množična) mislim, da to ni uraden profil, za katerim bi stala Petra Majdič ali njeni zastopniki.

Kuj železo dokler je vroče se glasi slovenski pregovor. Vrhunski rezultati, medijska pokritost smučarskih tekov in njene osebnostne značilnosti dajejo Petri izjemen potencial, ki ga je imel v preteklosti in sedanjosti le malo kateri slovenski športnik. Njen potencial v tem trenutku presega meje Slovenije. Tudi zato bi rad videl več in boljše načine koriščenja blagovne znamke Petre Majdič. Tudi in predvsem na spletu…

Kdo sploh bi moral imeti interes za vzpostavitev spletnih strani Petre Majdič. Je to naloga Petre same, smučarske zveze, sponzorjev, ali vseh strani skupaj?  Najbrž slednje, a ker razumem, da vrhunski športnik v času sezone večino svoje energije namenja športu, bi pričakoval večji interes in pobudo smučarske zveze in sponzorjev.

Za konec le še čestitke Petri Majdič za izjemne športne dosežke v zadnjih dneh in veliko dobrih želja tudi za olimpijske igre.  Od tistih, ki skrbijo ali bi morali skrbeti za izkoriščanje njene znamke pa bi rad videl še veliko več .

Pred slabima dvema mesecema sem v zapisu o športnih izdelkih kot dobrih darilih pisal, da ima NK Maribor, kot najbolj obiskano spletno mesto kakega športnega kluba v Sloveniji, v svoji spletni trgovini le 4 izdelke.

No, pred nekaj dnevi sem kot registrirani član njihove spletne strani začel dobivati tudi novice preko e-pošte. In ena prvih novic je bila tudi ta, da so ponovno odprli svojo spletno trgovino, oziroma jo napolnili z novimi izdelki. Bravo, bil je že čas!! Malo sem pregledal ponudbo in moram priznati, daje kar nekaj zanimivega, čeprav še zdaleč ne toliko kot kak AC Milan, Barcelona, ali Man United….  Ampak za slovenske razmere zelo pohvalno! Če ste Štajerc po duši boste zagotovo našli nekaj zase  še prej pa za obdarovanje koga.  Morda celo za kakega sorodnika ali prijatelja iz Ljubljane. Tako za hec   Jaz sem ob pregledovanju ponudbe dobil še kakšno “izvirno” idejo, ki pa naj ostane zaenkrat le moja. Morda jo uspem “našemu klubu” enkrat v prihodnje celo prodati.

Ker je ponudba tokrat res večja kot je bila v preteklosti, ko jo razdelili na tri dele: Izdelki za na tekmo, za v mesto in za dom…  Najde pa se vse, od originalnih dresov, različnih navijaških šalov, različnih kap in zastavic, obeskov za ključe, kozarci in skodelice, buteljka pravega vina NK Maribor, ovratni trakovi, podloge za miško (upam, da je dobra ker sem jaz vse moje reklamne do sedaj vrgel v koš), imajo tudi puzzle v različnih velikostih, seveda žoge, mikice, kravate, majčke, tudi take seksi, ki poudarjajo lepoto štajerk tatuje, ki jih lahko na obisku v Lj tudi odstranite …  pa še kaj se najde… , tangice z grbom kluba (haha, ne teh ni, pa bi lahko bile) Prelistajte online katalog NK Maribor ali pa se odpravite v njihovo e-trgovino.

Ob sprehajanju po e-trgovini pa sem pomislil, da bi bilo lepo, če bi se pri vijoličnih spomnili in naredili spletno stran malo “lepšo” na oko.  Tega dizajna smo se že vsi naveličali, je grd in neprijazen za branje. Tudi iz teh klubskih barv se lahko naredi kaj lepšega za oko….

Malo kritike sem si lahko privoščil,  bo vsaj moja pohvala in promocija trgovine bolj avtentična.

Eno večjih športnih tekmovanj v letu 2009, na katerem bo sodelovala Slovenija,  bo Evropsko prvenstvo v košarki, ki se bo septembra odvijalo na Poljskem. Košarkarska zveza Slovenije (KZS) je projekt Eurobasket 2009 vzela nekoliko bolj načrtno kot se je to dogajalo v preteklosti. Morda pa se se odgovorni le kaj naučili iz vseh preteklih napak, nesporazumov in zgrešenih telefonskih klicev. Morda??  Že dejstvo, da tokrat vse počnejo po planu in med drugim o poteku tudi jasno komunicirajo z javnostjo je dober znak. Če  bo to dovolj, da v Varšavo peljemo res najboljše slovenske košarkaše in dovolj, da se bomo resno borili za medaljo bomo videli konec poletja. Mene bo predvsem zanimalo poročanje medijev in posledično mnenje javnosti. V preteklosti se je vse prevečkrat dogajalo, da so mediji in posledično športna javnost po nepotrebnem vnašali slabo energijo že pred začetkom prvenstev. Velik del krivde je po mojem mnenju bilo mogoče pripisati nespretnemu delovanju vodstva reprezentance in košarkarske zveze.  Stvari letos, vsaj tisti PR-ovski in organizacijsko-marketinški del, izgledajo veliko bolj profesionalno narejene.

Pri KZS upajo, da se bo v navijaškem smislu ponovil Beograd, v tekmovalnem ciljajo še stopničko višje. Upam, da se Slovencem res obeta navijaško romanje v Varšavo, vsaj nekoliko podobno tistemu nogometnemu v Amsterdam ali košarkarskemu v Beograd. Vsekakor si september splača zapisati v koledarju, morda celo za kak navijaški izlet na Poljsko. Da se le ta pravljica ne bo podrla že pred ali med predpripravami, ko bo potrebno plačati zavarovalnine, skleniti dogovore, kdo bo igral, koliko in kakšne bodo njegove vloge. Bo gospodarska kriza kakorkoli vplivala na delovanje zveze v tem letu?

Košarkarska zveza ima nekaj dolgoletnih sponzorjev, ki eni uspešneje in drugi manj, izkoriščajo sponzorski potencial košarke. V zadnjem mesecu je v medijih ob novicah o slovenski košarki pojavlja še beseda recesija. Z njo naj bi se spopadali klubi in bojim se, da bo za marsikateri klub to tudi tisti trenutek, ko bodo obupali, se vdali v usodo, da smo premajhen trg, da bi lahko gojili profesionalni šport. Nekaj takih primerov smo letos že videli, drugi še grozijo. V gospodarski krizi podjetja največkrat manjšajo svoje stroške. Eden izmed najlažjih ukrepov je omejiti sponzorska sredstva in oglaševanje. Učinkovitost vlaganja v šport skozi sponzorstvo je v Sloveniji po pravilu še vedno neraziskana. Vse preveč direktorjev je podpiralo šport zaradi tega, ker so si to lahko privoščili, niso pa naredili kaj dosti, da bi iz svojih vložkov potegnili tudi (merljive) rezultate. In tistim stvarem za katere ne veš, če ti prinašajo korist, se najlažje odpoveš. Se jim v recesiji skoraj moraš…

Prepričan sem, da imajo sponzorji košarkarske zveze v Slovenije vse možnosti, da se njihova vlaganja oplemenitijo. Košarka ima v Sloveniji dolgo tradicijo in naši posamezniki so v zadnjem letu zelo uspešni. Če sestavimo še en pravi uspeh reprezentance bi bili zadovoljni vsi. Upam, da bodo znali ta produkt “združene” košarkarske reprezentance sponzorji izkoristiti. Začeti bo potrebno že zelo kmalu. Prva priložnost je že finale pokala Spar. Pred omenjenim pokalnim finalnim turnirjem je glavni sponzor Spar spletnim športnim navdušencem ponudil tudi spletno igro, ki bo enega srečneža popeljala na EP na Poljsko. To je le majhen delček, ki pa lahko pripomore k skupni prepoznavnosti in zavedanju o blagovni znamki in njeni povezanosti s košarko. link do igre.

Upam, da do poletja vidimo še več podobnih, boljših in še večjih kreativnih promocijskih akcij in več aktivnih sponzorjev, ki želijo svoje finančne vložke v šport kar najbolje oplemenititi. Podpisati sponzorsko pogodbo, plačati sponzorirancu je šele začetek. Pravo delo se začne kasneje. Tisti, ki mislijo da so tako naredili že vse in so zadovoljni z nekaj VIP vstopnicami, ki jih dobijo od organizatorja so na slabi poti. Taki sponzorji niso dobri sponzorji in oni bodo prvi, ki bodo v času recesije raje odšli.  In teh ni malo. Pa naj to ne leti le na sponzorje KZS, v drugih panogah je take prakse še veliko več.

Uradno vino zimske klasike

Šport mnogi tržniki cenijo predvsem zaradi čustev, ki jih vzbuja. Prenos čustev na blagovno znamko pa je ena od željnih učinkov sponzorstev, ki jih sklepajo podjetja z organizatorji športnih dogodkov.

Nekateri izmed športnih dogodkov imajo še posebej veliko prepoznavnost. Ponavadi so to največje tekme, finala ali pa kako drugače obeležene posebne tekme. Ena takih je tudi letos že drugič zaporedoma odigrana zimska klasika v hokeju. Tekma rednega dela v kateri nastopijo bolj tradicionalne ekipe iz hokejske NHL in se odvija na prostem, pred več deset tisoč navijači. Čeprav se je letos odigrala šele tretja tovrstna tekma v konkurenci lige NHL in druga zaporedna je že zdaj jasno, da se je dogodek prijel in bo najverjetneje postal tradicionalen. Tudi datumsko je postavljen na najbolj lahko zapomljivi dan v letu, 1. januar. Skratka Zimska klasika je posebne tekma in ob takih priložnostih se izdajajo posebni izdelki.

Zelo  zanimiv izdelek, ki se te dni, sicer v majhnih količinah prodaja v ZDA je tudi posebna izdaja vina ob letošnji zimski klasiki  na Wrigley Fieldu v Chichagu. Vino in hokej…. še v Sloveniji si to povezavo težko zamislimo (prej pivo in hokej) ampak očitno je mogoča. Spletna stran vinarja, ki je očitno strastni navdušenec nad hokejem hkrati pa tudi odličen strokovnjak za marketing pa kaže, da lahko posebno vino izdati ob vsaki priložnosti. Ob kakšnih priložnostih ga izdaja omenjeni vinar si lahko ogledate na njegovi spletni strani. Zanimivo je tudi, da je posameznim hokejistov v NHL-u prepovedano kakršnokoli reklamiranje alkoholnih izdelkov. Za krovno organizacijo pa to očitno ne velja.

Spomnim se, da se je mariborski Vinag izdajal (in najbrž še vedno) tudi posebno Lisičkino vino ob Zlati lisici. Ob letošnji nepričakovani zmagi Tine Maze se mi zdi, da bi bilo morda bolj zanimivo izdati posebno vino ob posebnih športnih dogodkih, ki so povezani s to tekmo. Vsakih nekaj let pripraviti posebno vino za vsako slovensko zmago na Zlato lisici. Mislim, da bi bile tovrstne buteljke tudi zbirateljsko zanimive.

V ZDA obstajajo štirje ekipni profesionalni športi, ki se borijo za naklonjenost gledalcev. Ameriški nogomet oz. NFL, košarkarska NBA, baseball (MLB) in hokejski NHL.  Da ne bi bilo prehude konkurence med temi šport je sistem tekmovanja postavljen tako, da vsakemu pripadajo določeno časovno obdobje , ko vidimo vrhunec sezone – playoff. Januar je mesec za ameriški nogomet. Zaključni boji v zimskim mesecih so še toliko bolj zanimivi, saj smo priča zelo različnim vremenskim pogojem širom ZDA. Od prijetnih toplih krajev in pokritih stadionov do ledeno mrzlih in z vetrovnih stadionov na severu in vzhodu ZDA.

NFL je tudi daleč največji televizijski magnet v januarju. Kvote gledanosti so izjemne, vse rekorde pa ponavadi podre finalni dan oziroma Super bowl, ki bo letos na sporedu 1. februarja. Tudi tisti športni navdušenci, ki ameriškega nogometa ne spremljajo finala ponavadi ne spustijo. V letih, ko ni nogometnega svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger je super bowl skoraj zagotovo najbolj gledan športni dogodek na svetu. Tudi v 2009 bo tako. Letošnji finale bo na ameriškem tržišču prenašala televizija NBC in poleg športa in zabave bodo spet v ospredju televizijski oglasi v odmorih med tekmo. Cena 30 sekundnega oglasa se je v lanskem letu ustalila na 3 milijone dolarjev in tudi letošnja splošna gospodarska kriza ne bo veliko vplivala na prodajo.

Začetek playoffa v zadnjih 2 tednih sem spremljal tudi sam.  Tekme gledam z “evropskimi očmi”, a vseeno preko ameriških televizijskih postaj NBC, FOX, CBS in ESPN. Le tako lahko dobim predstavo o medijski pomembnosti tega dogodka in načinu prodaje le tega. Američani so mojstri spektaklov, dramaturgije in pisanja epskih športnih zgodb. Vsemu temu smo že priča v začetku playoffa, do 1. februarja pa lahko pičakujemo še kak vrhunec.

Kot se za enega največjih ameriških športov spodobi je tudi medijsko izjemno podprt. Medijske pravice tekmovanja v NFL so odlična naložba za vsako TV hišo, zato so le te tudi bogato segle v žep.  NFL je v pogodbo vključila tudi zanimivo varovalko, ki bi naj “pomagala” ekipam pri zagotavljanju prodaje  vstopnic. Velja namreč t.i. Blackout pravilo (v kolikor lokalno moštvo ne razproda vseh vstopnic na stadionu 72 ur pred začetkom tekme, enostavno ni TV prenosa tekme na tem lokalnem področju. V zadnjih letih pravilo ni bilo uporabljeno, saj so bili stadioni na tak ali drugačen način razprodani. Letošnje leto recesije pa je privedlo do polemike o smiselnosti tega pravila, še posebej pred tednom dni, ko smo v 1. krogu playoffa (wild card games) dve tekmi “viseli”. Organizatorjem tekme v Minnesoti (Minnesota Vikings) je NFL podaljšala rok za prodajo vseh vstopnic in le ti so šele v zadnjih urah zagotovili prenose tekem (razprodali vstopnice). Letošnja izkušnja bo morda dovolj, da bodo odgovorni premislili o smiselnosti tovrstnega pravila. Zgodi se namreč lahko , da le nekaj tisoč nepordanih sedežev prepreči več 100.000 tisočim ogled tekme preko televizije.

Posoja Davida Beckhama na “začasno delo” v Evropo k AC Milanu je razblinila vse utvare, da se bo nogomet, s pravim marketinškim pristopom, nekega dne z veliki črkami vpisal na športni zemljevid Amerike.

David Beckham je pred dvema letoma podpisal sanjsko pogodbo s nogometnim klubom LA Galaxy. Odlična marketinška poteza, ki naj bi imela velik na dokončno uveljavljanje nogometa (Soccer kot mu pravijo) med Američani se je izkazala za ne tako posrečeno. Marketinški bum je Beckham nedvomno doživel, za nekaj tednov je polnil naslovnice vseh pomembnih revij, časopisov, spletnih portalov… po svetu. Podpisal ali obnovil je sanjske pogodbe, ki naj bi mu v naslednjih petih letih prinesle bogastvo (250 milijonov dolarjev). A pravljica očitno ne bo trajala dolgo. Še tako velik zvezdnik, ne more svoje podobe obnavljati z obiskom najprestižnejših zabav, košarkarskih tekem LA Lakersov in hokejskih predstav Kingsov. Še vedno ostaja nogometaš in le na nogometnem igrišču lahko vzdržuje svoj status že skoraj “božanski” status. In nogometa na drugi strani Atlantika še vedno ni. Ni ga v kvaliteti, ki se igra v Evropi in kar je še pomembneje, ni publike, ki bi nogometu dajala pomen. Nogomet je doma v Evropi in Južni Ameriki. V Severni Ameriki ne bo nikoli, morda nekoč v Aziji, a tudi rast zanimanja tam je osnovana predvsem na velikanskem še ne osvojenem trgu, katerega bodoči razvoj je vprašljiv. Morda se bo zdaj kdo vprašal, ali je res smiselno težiti k globalnim športom, in ali to ne bo osiromašilo športnega dogajanja na našem planetu.

Začasna selitev Becksa v Milano ima več pomenov. Prvi je športno tekmovalni. Beckham želi ponovno v angleško reprezentanco in to samo z igrami v ameriški ligi ni mogoče. Drugi najbrž večji razlog je  poslovno marketinški. Beckhamov zaslužek bo v letu 2008 nižji od pričakovanega. Že v letu 2007 naj bi se njegovi prihodki zmanjšali za slabih 7 odstotkov, v letu 2008 so se najbrž še bolj.   Recesijsko  letu 2009 bi lahko bilo za marketinško ikono kot je Beckham, še posebej če ostane v ZDA, “usodno”.  Mnogi že ugibajo, ali bo marca, ko se začne sezona v Ameriški MLS res zakorakal na zelenico v Los Angelesu, ali pa bo ostal v Milanu še posebej če bodo začasni delodajalci v italijanski prestolnici mode z njim zadovoljni.

Dejstvo je, da Becksova marketinška podoba  počasi izgublja sijaj. Krčenje oglaševalskih proračunov v času recesije še dodatno vpliva na manjšo zanimanje za tovrstne mega zvezde v zatonu, ki so enostavno predrage, da bi lahko upravičevale velika sredstva, ki jih zvezdniki zahtevajo.  Pred nekaj leti noben sponzor ne bi niti pomislil, da zapusti uspešno ime kot je David Beckham. Časi se danes hitro spreminjajo in Sponzorji, ki so ob njem stali skozi celotno kariero ga sedaj počasi zapuščajo. Gillette (10 mio dolarjev za 3 leta + neizkoriščena opcija za dodatno leto za 5 mio. USD) in Pepsi (cca 2 mio USD letno) sta dva izmed velikih globalnih znamk, ki bosta svoja sredstva prerazporedila. Morda bo kmalu sledila še Motorola. Najbrž bo do konca z Becksom vztrajal Adidas. Kljub vsemu se za finančno brezskrbno prihodnost največjih športnih zvezd ni bati. Le ti so v preteklem desetletju bogato lovili sponzorske in oglaševalske milijone in tudi majhni popravki ne bodo imeli vpliva na njihovo življenje.

Mnogi trdijo, da bodo z Beckhamom zdaj vsi ljubitelji nogometa, ki sanjajo da se bo nogomet prijel tudi v ZDA, spoznali svojo zmoto. Nekoč so to spoznali že Pele, Cruyff in še nekateri zvezdniki tega športa.

Proizvajalec športne opreme Nike je poznan po inovativnih in kreativnih pristopih pri trženju svoje znamke. Nike je podjetje, ki je “perfekcioniralo” t.i. trženje iz zasede (ambush marketing). Novemu poglavju v tem spornem načinu konkuriranja uradnim sponzorjem dogodkov bomo najbrž priča ravno te dni ob odprtju Olimpijskih iger v Pekingu.

Da pa imajo pri Nike-u še več dobrih idej za komuniciranje svoje blagovne znamke so dokazali pri produkciji, po mojem mnenju izjemnega, športnega dokumentarca z naslovom Road To Redemption. Dokumentarec, ki ima veliko skupnega z resničnostnimi šovi opisuje prikazuje pot ameriške košarkarske reprezentance na poti v Peking. Pot ima en in edini namen, osvojiti zlato in s tem Ameriki vrniti tisto kar je njihovega. Ideja tovrstnih oddaj sicer ni povsem nova, saj so podobno zasnovane oddaje kar redna vsebinska oblika na marsikateri športni televiziji v zadnjem letu ali dveh. Dokumentarec Road To Redemption se te dni vrti na ameriškem ESPN-u in prikazuje ameriško reprezentanco pri njihovih treningih in piljenju ekipnega duha, ameriško košarkarsko zgodovino od leta 1992 dalje, v njem pa ne pogrešamo niti ameriških domoljubnih parol, vojaške tradiciji in še česa. Čeprav je vse skupaj zasnovano kot veliki ameriški šov in kamere skrijejo marsikaj se že na prvi pogled opazi osredotočenost in resnost pristopa letošnje ekipe.

Skratka ta resničnostni športni dokumentarec je odlična ideja pri kateri je imel glavno vlogo prav Nike. Le ta je skupaj z odgovornimi v NBA tudi zaslužen za realizacijo tega zanimivega projekta. Nike je med drugim tudi opremljevalec copat velike večine košarkarjev(11 od 12-tih) v letošnji ameriški reprezentanci. Znameniti NIKE-ov logo pa se pojavlja v skoraj vsakem kadru. Dokumentarec je na voljo tudi na spletni strani tega podjetja in je odlična promocija Nike-a hkrati pa ponuja nov pogled na največje zvezde in njihovo življenje. Celotna ameriška reprezentanca z njim pridobiva na verodostojnosti in spoštovanju. Skratka po ogledu 3/5 te serije je moj favorit za olimpijski turnir v košarki znan. ZDA seveda, le kvota na stavnicah je dokaj slaba, zato se stavit tokrat ne splača.

Le malo je oglaševalskih sloganov, ki so se tako zakoreninili v naše življenje kot Nike-ov “Just do it“. Prvič ga je Nike uporabil v TV oglasu julija 1988. Tudi po 20-tih letih slogan ni izgubil svežine, hkrati pa je postal sinonim za odločnost marsikoga, tudi izven športnih tekmovališč. Dan Widen najbrž pred 20 leti še ni vedel, da je ustvaril slogan za “večnost”. Tudi pri današnjem športnem velikanu Nike takrat najbrž niso upali niti sanjati o uspehu, ki jim ga bo oglaševalski slogan prinesel v naslednjih 20 letih. Njihova prodaja je v naslednjih 10 letih poskočila za nekajkrat tržni delež v ZDA pa se je povečal iz 18 na 43 odstotkov. Še pomembnejši je globalni apel tega slogana, saj ga je izjemno lahko prenesti kamorkoli.

Dvajset let je dolga doba in marsikaj se v tem času spremeni. Dobri slogani se očitno ne. Nike je vmes sicer poskusil z novim “I can“, ki pa ga je prepustil oziroma žrtvoval staremu a še vedno vitalnemu “Just do it”. 20-letno obletnico bodo v Nike-ju seveda proslavili na njihov način, s še večjo, boljšo in bolj odmevno kampanjo. Leto 2008 je športno bogato leto, ki ga je potrebno izkoristiti. V ta namen so pred dnevi v Aziji in Južni Ameriki že sprožili oglaševanje njihove nove kampanje, ki so jo poimenovali Courage. Začetek kampanje v Evropi in ZDA je predviden 8. avgusta, na dan otvoritve OI v Pekingu. Še enkrat več bodo marketinški strokovnjaki tega športnega velikana s pridom izkoristili olimpijske igre za svojo promocijo, čeprav niso med uradnimi sponzorji iger.

Nike je v teh letih postal tudi sinonim hitro rastoče športne industrije, zato ima teh 20 let velik simbolični pomen tudi v športu. Komercializacija športa, ki jo je med drugim spodbujal tudi Nike je v teh letih dosegla izjemne razsežnosti. Leto začetka uporabe tega slogana pa sovpada tudi z dokončno komercializacijo v športu. V teoriji športnega marketinga sicer sicer velja za enega začetnikov tega pojava Horst Dassler (sin ustanovitelja Adidasa), ki je v prvi načrtno pridobival atlete, da so tekmovali v Adidasovi opremi, kasneje pa je ustanovil svojo športno marketinško agencijo ISL.

Včerajšnja popoldanska hokejska štorija, ki smo ji bili priča v Mariboru oziroma preko medijev v celi Sloveniji je bila še ena v seriji neljubih dogodkov, ki se vedno pogosteje dogajajo v slovenskem športu.

Tale zapis ni namenjen spuščanju v notranje razmere med hokejisti in hokejsko zvezo, niti temu kdo ima prav in kdo ne. Ob tej hokejski stavki sem se spomnil neštetih podobnih pučev v slovenskem športu. Košarkaši, hokejisti, rokometaši, nogometaši, smučarji,… dogaja se prav pri vseh. Na žalost se glavni problemi pokažejo tik pred dvanajsto.

Hokejsko prvenstvo bo letos eden od vrhuncev športnega zanimanja v Sloveniji. Letošnja klubska sezona je postavila apetite še višje. Morda previsoko za igralce in vodstvo zveze. Ni mi všeč izsiljevanje hokejistov in pogojevanje njihovega nastopa z nekaj evri več. Ker ne poznam notranjih zadev dovolj dobro, pa o tem ne morem in ne smem soditi. Imam pa občutek, da nekaj smrdi v vodstveni strukturi. Nekateri odgovorni v športnih zvezah (ne samo hokejski, ampak v še veliko drugih) stvari jemljejo preveč ležerno. Če bi bili v svoji funkciji uspešni se take stvari ne bi dogajale. Delovali bi skozi celo leto in ne le gasili zadev tik pred vreliščem.

In take stvari mečejo zelo temno luč na slovenski šport in športnike. Kako naj navijači in podjetja podpirajo športnike, če se dogajajo taka javna merjenja moči med samimi športniki. Vodilni v športnih organizacijah in tudi športniki se najbrž ne zavedajo, pomembnosti imidža, ki ga nosijo s seboj.  Kako naj bo nekdo sponzor ekipe, kjer se vsak dan znova prepirajo med seboj. Kako naj verjamemo v sposobnost nekoga, ki ne zna urediti odnosovniti v svoji hiši.

Športniki govorijo, da so odvisni od denarja in trdijo, da le tega v Sloveniji ni dovolj. Očitno se še ne zavedajo, da z potezami, kot je bila zadnja hokejska, ne vnesejo le nekaj posmeha in nemira med navijače ampak veliko tudi in predvsem veliko nezaupanja med sedanje in potencialne sponzorje.

In potem se čudijo, da sponzorji odhajajo…..

Nogometni klub A.C. Milan je podaljšal sodelovanje z opremljevalcem Adidasom. Sodelovanje med AC Milanom in Adidasom se je začelo leta 1998. Najprej je šlo za klasičen odnos med opremljevalcem in klubom. Uspehi v preteklem desetletju so utrdil medsebojno zaupanje. S podaljšanjem pogodbe do leta 2017 je AC Milano na Adidas prenesel licenčne pravice trženje najrazličnejših izdelkov povezanih z tem milanskim klubom.

Partnerski odnos med tema dvema subjektoma je lep primer razvoja in rasti medsebojnega sodelovanja, ki se vse večkrat prakticira tudi v športu. Predvsem veliki klubi načrtno ustvarjajo vedno močnejše blagovne znamke in s tem pridobivajo konkurenčno prednost, ki je kako rezultatsko neuspešno leto ne more uničit.