Po odločitvi lahko sklenem z ugotovitvijo, da vsi odlični pogoji, skoraj dograjeni stadioni, nogometna tradicija in strast do nogometne igre pri odločitvi ne igrajo nobene vloge. FIFA se je odločila za “razvoj nogometa”. Prevečkrat slišana beseda “developing football” je morda le pretveza za to, da odloča denar in finančne ponudbe vplivnih skupin. Katar si lahko privošči razmetavati denar, Rusija želi dokaz o svoji veličini in pomembnosti.  Živimo v času, ko nafta in plin narekujeta naš vsakdan, ko je Roman Abramovič veliko pomembnejši od britanske nogometne tradicije, princa Williama in premiera skupaj. “Čudovit” novi in vedno manj predvidljiv svet.

Naša kandidatura za Eurobasket očitno ne bo tako dramatična. Pravzaprav bo kar malo žalostna. Edini kandidat se pač le težko počuti zmagovalca. Vsaj v trenutku podelitve ne. Vseeno komaj čakam na 5. december.

V preteklih tednih in mesecih se je na veliko šušljalo o podkupovanjih in drugih nečednostih odločujočih posameznikov pri FIFI.  Le najbolj naivni lahko verjamejo, da je ena čistka odnesla vse “črne ovce”. Celotna organizacija vse prevečkrat deluje zelo sumljivo. Prevelika moč in vpliv je pač lahko nevarna. In FIFA s predsednikom na čelu prav rada igra “big-playerja”, naj si gre za nogomet, komunikacijo s sponzorji ali vladami tega sveta. FIFA  je znana po tem, da organizatorjem postavi svoje pogoje glede plačevanje oz.bolje neplačevanja davkov v državi gostiteljici. Prav ta FIFA seveda vrača denar skozi druge kanale in si tako kupuje družbeno priznanje in moč. Ne bi mogel trditi, da je odločitev olimpijskega komiteja, ki organizacijo podeljuje na podlagi večjega števila glasovalcev bolj poštena in pregledana. Pa vseeno, vsega 22 članov IO FIFE (dva so dobili pri prejemanju podkupnine in jih izločili) bo čez nekaj ur odločilo, kdo bo tisti srečnež, ki bo lahko organiziral največji športno-družbeni dogodek, ki smo mu priča vsake 4 leta. Zmagovalec je tisti za katerega se odloči večina glasujočih, v posameznem krogu glasovanja pa izpada po kandidat z najmanj prejetimi glasovi.

Torej kako bo odločilo 22 predstavnikov IO in po možnosti še sam predsednik? Sistem rotacije organizacije prvenstva, ki ga je vpeljal Sepp Blatter vsaj nekoliko spreminja pravila. Leta 2018 je po dogovoru na vrsti Evropa, leta 2022 Azija,  Avstralija ali ZDA.

Kakšno vlogo imajo končne javne predstavitve pri izbiri organizatorja? Po moje prav velike ne, kljub temu sem z zanimanjem pogledal večino predstavitev .

Organizator svetovnega prvenstva 2018 bo ?

Leta 2018 bo spet na vrsti Evropa. Po zelo uspešnem prvenstvu v Nemčiji leta 2006, je konkurenca tudi za tokratno priložnost močna.  Zame prvi favorit ostaja Anglija. Mnogi vlogo to vlogo pripisujejo Rusiji, saj vzhod Evrope še ni gostil prvenstva.  Ostali dve kandidaturi “Belgija in Nizozemska” ter Španija in Portugalska”  sta sicer všečni, a najbrž malo verjetni ob tako velikih protikandidatih.

V prid Angliji govori veliko dejstev. Pravzaprav imajo vse. Tudi njihova predstavitev, podpora celotne politične elite in javnosti daje upanje v njihov uspeh.

Glavni nasprotnik Rusija stavi na taktiko neodkritih zakladov, ki jih skriva vzhod.  V predstavitvi niso pozabili izpostaviti, da je zahodna Evropa gostila prvenstvo 10 krat, vzhod (med katerega so po uporabljenem zemljevidu šteli tudi Slovenijo) pa še nikoli. Ne vem, če je primerno govoriti o glasovanju, kot o načinu podiranju zadnjih zidov v Evropi. Številčna delegacija, ki se je zvrstila na odru daje vtis izjemno mogočne države, ki bi bila sposobna organizacije prvenstva.  Ker se prava igra odvija za kulisami, me res zanima kaj je tam počela Rusija.  Prepričan sem, da znajo igrati tudi tako igro. Seppu Blatterju so se ob predstavitvi Romana Abramoviča sumljivo svetile oči. Rusija je na nek način zelo podobna FIFI. Na zunaj prestižna in demokratična, znotraj vse drugo.

Moj izbor: Za Anglijo.

Organizator svetovnega prvenstva 2022 bo?

Do leta 2022 je še dolga doba. Skoraj predloga za odločanje že danes. Prvenstvo bi naj po rotacijskem načelu pripadlo Aziji oz. Oceaniji , da pa bi bil izbor bolj zanimiv so dodali še ZDA.

Na stavnicah so favoriti ZDA, čeprav mene ne prepričajo povsem. Protikandidata, ki še imata možnosti sta Katar in Avstralija. Nihče med njimi in v regiji prvenstva še ni gostil in to je tudi njihova največja prednost. Osebno mi je najbolj simpatična kandidatura Avstralije, ampak dežela tam spodaj je daleč vstran, v povsem drugi časovni coni, nogomet ni najbolj priljubljen šport, daleč od navijačev. Vse polno vprašajev. Katar obljublja skoraj neverjetne stadione, očitno razpolaga z izjemnimi finančnimi sredstvi in obljublja svetlo prihodnost celotnega bližnjega vzhoda.

Oba kandidata daljnega vzhoda, Japonska in Južna Koreja najbrž nimata nikakršnih možnosti.  Oba sta v skupni organizaciji “pred kratkim” že gostila prvenstvo. Nobena med njimi ni nogometna velesila, res pa sta del velikega azijskega nogometnega trga.

Vse predstavitve za leto 2022, so bolj kot  “evropske” izpostavljale finančne iztržke, ki bi jih prineslo prvenstvo FIFI. Katar poudarja odlične povezave z Evropo in polovico drugega sveta. Poleg tega še posebej tudi časovne cone, ki bi omogočale maksimalno gledanost in posledično višje zneske TV pravic.

Podoben argument o izjemni priložnosti za rekordna prihodke so izpostavili tudi v primeru kandidature ZDA. Rekordno veliko gledalcev, rekordne vsote za TV pravice na ameriškem trgu, rekordne vsote sponzorjev, ki so povečini “ameriške” multinacionalke itd. Dragi Američani morda le pozabljajo, da nogomet ni odvisen le od njih, čeprav verjamem, da bi FIFA rade volje vzela še njihov večji delež.

Čeprav osebno mislim, da kandidatura Japonske nima možnosti, je zanimiv način s katerim so se predstavili oz. na katerega so stavili. Nova tehnologija in digitalizacija prvenstva, ki bi le tega prenesla v vse države tega sveta.  Njihov načrt gostovanja prvenstva v 208 državah po svetu skozi 3-D live projekcije na stadionih je revolucionarna. Zagotovo preveč za nogometni svet, ki ni znan po tem, da temelji na novostih. Pa vseeno, med vrsticami šefa Sony-ja smo razbrali ne nepomemben podatek. Nova tehnologija lahko prinaša popolnoma nove vire zaslužka in pravice, ki jih lahko trži FIFA. In spet smo pri denarju…

Moj izbor: Jaz bi podelil Avstraliji.

Težja odločitev kot pri evropskih kandidatih. Noben ne prepriča povsem.  ZDA so prvenstvo že imele morda je prehitro za ponovitev. Katar? Z zanimanjem bi spremljal kako bi se tega lotili oni, ampak preveč bi dišalo po denarju.

Ker je Ljubljana in Slovenija v preteklih 17 letih že nekajkrat gostila podobna prvenstva skupine C in B so bila pričakovanja tudi letos večja. Razprodane tribune ob slovenskih nastopih so bile praksa, ki pa se je letos “nepričakovano” podrla.

So krivi bolj zahtevni navijači, preveč športnih vrhuncev, nezanimivi tekmeci, slabše klubsko hokejsko leto ali kaj drugega. Morda so krivi tisti, ki so precenili povpraševanje in postavili previsoko ceno vstopnic. 15 in 18 EUR za tekmo z navidez nedoraslo Južno Korejo??  Glede na izjavo legende slovenskega hokeja Ernesta Aljančiča, ki je za hokej sicer naredil veliko dobrega, da je “izkupiček že pred prvenstvom boljši kot kadarkoli“, mislim, da je bila dokaj visoka cena vstopnice premišljeno dejanje. Maksimalen finančni izplen, tudi za ceno nekaj tisoč neprodanih vstopnic. Morda pa je šlo le za napačno ocenjevanje povpraševanja. Ne razumem zakaj se cena vstopnice ne more prilagoditi nasprotniku. Kot kaže bo dvorana Tivoli razprodana le na zadnji, odločilni tekmi z Madžari. Močno upam, da bodo Slovenci športno uspešni in tako na nek način rešili prvenstvo. Če temu ne bo tako se bo najbrž marsikdo vprašal kaj je šlo narobe, da na tribunah ni bilo tistega značilnega slovenskega navdušenja.

Iz napak se da naučiti največ. Zagotovo imajo organizatorji hokejskega prvenstva v Ljubljani kar nekaj iztočnic za premislek. Hokej nima lahke naloge, če se hoče vriniti med elitne slovenske ekipne športe. Tudi marketinški del bo moral v bodoče zavihati rokave.

Še zanimivost o spletni promociji prvenstva. Na facebook-u je stran posvečena prvenstvu v hokeju zbrala borih 900 oboževalcev. Sicer pa si kaj več niti ne zasluži. Čeprav je fb stran posvečena prav prvenstvu in je povezava dostopna tudi z uradnega spletnega mesta prvenstva, le ta ne premore niti enega uradnega sporočila v času tega prvenstva. Žalostno in graje vredno za administratorje in hokejsko zvezo oziroma njen PR-ovski del!

Zdi se mi, da so se delčku te tradicije odpovedali organizatorji z izgradnjo strehe na osrednjem stadionu. Dežnikov in parelin tako letos na osrednjem stadionu v finalnih obračunih nismo videli (res je bilo za London neverjetno lepo vreme, tako da bi bilo tako tudi brez strehe), čeprav je bil prav prizor čakajočih gledalcev po dežniki eden izmed najbolj prepoznavnih kadrov marsikaterega turnirja v Wimbledonu.  Organizatorji zadnje dni tekmovanja tako ne bodo več tolikokrat pogledovali v nebo in najbrž tudi ponedeljkovih finalnih obračunov ne bomo več videli. TV hiše in gledalci so zagotovo zadovoljni. Zagotovo bodo zadovoljni tudi organizatorji, če ne prej pa tedaj, ko bodo sešteli dobiček, ki ga turnir vsako leto prinese. Večina tradicionalnih vrednost Wimbledona pa ostaja.

Čeprav tega na stadionih ni videti so sponzorji zelo pomemben del financiranja turnirja. Posebnost Wimbledonskega turnirja je tudi ta, da so logotipi sponzorjev in uradnih opremljevalcev turnirja zelo dobro skriti. Na stadionu sta le dva mala prostora namenjena uradnemu časomerilcu in merilcu hitrosti. (Rolex in IBM)  Zanimivo je, da boste tudi na spletnem mestu turnirja težko našli vse sponzorje. Ko sem se malo bolj potrudil sem našel le našel spisek sponzorjev in uradnih opremljevalcev turnirja. Težko verjamem, da ga komu uspe najti prej kot v minuti ali dveh, brez da bi uporabil iskalnik seveda…  Tako diskretno skriti logotipi sponzorjev ne pomenijo, da so sponzorski vložki slaba naložba. Najbrž ravno obratno.

Med spremljanjem finala sem vseeno našel še dve blagovni znamki, ki se pojavljata na igrišču in spadata med sponzorje turnirja. Logotip opremljevalca Slazenger na zidu za igriščem (zelo mali)  in proizvajalca pijače  Robinson’s Lemon Barley Water, ki je svoj izdelek plasiral pod sodniški stol. Uradno vodo pa tako ali tako pijejo igralci skozi celoten turnir. Vsaj embalaža je sponzorska.

Še zanimiv in pomemben podatek, če se odpravite v živo pogledati ta turnir. Na stadion ni dovoljeno prinašati nobenih izdelkov (niti vode), ki ni odobrena s strani organizatorjev. Blagovne znamke, ki ne spadajo med uradne opremljevalce turnirja se pač ne smejo pojaviti na TV zaslonih. Če torej hočete, da vas na tribuni opazi kamera, nikakor ne smete na oblačilih izpostavljati kakršnekoli znamke, v rokah ne imeti vode, ki je drugačna od uradne sponzorske, ne brati časopisa, ….

S tradicijo pa je povezanih še nekaj drugih posebnosti v Wimbledonu. Ena takih je način kako do vstopnic za ta prestižni turnir. Kmalu še o tem…, za letos je tako prepozno.

Letos je organizatorjem (tekmovalci so baje v blatu še posebej uživali) sicer malenkost zagodlo sobotno deževje, a je bil kljub temu lep obisk  gledalcev. Glede na to, da je ta vrsta kolesarjenja precej zapostavljena v medijih (v množične medije in prime-time ti kolesarji tako nikoli niso silili) je udeležba gledalcev zelo dobra. Poleg tega tudi našega junaka, ki bi se lahko uvrščal med svetovno elito še ni. Prej ali slej tudi ta pride.

Dirkanje po Pohorju navzdol se zagotovo splača videti v živo.  Pa ne samo enkrat. Če ste letos zamudili, naslednje leto bodo mariborske tekme svetovnega pokala v maju.  Druga možnost je TV. Letošnje tekmovanje je prenašal športni kanal Eurosport 2. Posnetek 4-krosa smo lahko videli na TV SLO, hkrati pa je nedeljsko tekmovanje baje imel tudi slovenski Sportklub.

Poleg klasičnih TV medijev še posebej priporočam ogled svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu s pomočjo spletnega mesta freecaster.tv . Zastonj, v odlični kvaliteti in predvsem s strani insajderjev(seveda v angleščini). Poleg tega pa sem vsaj jaz užival v zabavnih komentarjih izjemnega komentatorja Roba Warnerja. Če ste zamudili priporočam kak posnetek. Link do zanimivih posnetkov, tekme v Mariboru. Na tem spletnem naslovuse lahko  spremlja celotni svetovni pokal v gorskem kolesarstvu in drugih atraktivnih oz. ekstremnih športih.

Mene so tekme svetovnega pokala gorskih kolesarjev v Mariboru navdušile do te mere, da si upam trditi , da je svetovni pokal gorskih kolesarjev v downhillu in 4 crossu najbolša in najbolj zanimiva športa prireditev, ki se dogaja v Mariboru.  Zlata lisica, ki je postavila temelje športnega turizma na Pohorju se žal ne more primejati s to tekmo. Najbrž niso krivi le mariborski organizatorji ampak smučanje in način organiziranosti tekem svetovnega pokala kot tako. Seveda pa ima vsak šport svojo publiko, sam očitno spadam med tiste, ki jih nove, sveže zadeve hitro pritegnejo.

Ob poplavi modernih športov, ki si jih “izmišljamo” po tekočem traku so še toliko bolj zanimivi tisti, ki se lahko ponašajo z tako izjemno zgodovino in tradicijo. Lacrosse je eden takih. Kot vsak drug šport se je skozi čas spreminjal, prilagajal medijem in gledalcem. Rezultat tega je dvoranska različica “indoor” lacrosse, ki se igra predvsem v ZDA.  Več o zgodovini športa in pravilih lahko preberete tukaj.

Med drugim je bil lacrosse tudi olimpijski šport v začetku 20. stoletja.  Zaradi svojih značilnosti, dinamike, hitrosti in dovoljenega kontakta je lacrosse zelo zanimiv za gledalce tudi danes.  Odlična priložnst spoznati ta šport se ponuja v Ajdovščini. Na turniju bo sodelovalo 5 ekip, med njimi seveda tudi  ljubljanski Dragonsi. Poleg njih pa še ekipe iz Walesa, Škotske, Anglije in reprezentanca Avtrije.  Celoten razpored tekmovanja je spodaj. Predvsem sobota 20. junij bo pravi lacrosse dan, ki se ga splača videti tudi v živo.

update:

Nekaj posnetkov Siol iO Lacrosse turnirja v Ajdovščini si lahko ogledate na na siolovem iO spletnem kanalu . Kratek posnetek in predstavitev igre najdete med videoposnetki in delom njoki summer festival, poleg vsega drugega dogajanja na njokih.

Nekaj zanimivosti o Lacrossu…

5. Njoki Summer Festival pa poleg lacrossa  prinaša še obilo zabave in glasbe.  Na glasbenem odru se bodo zvrstile številne odlične glasbene zasedbe.  Kot posebna glasbena poslastica bodo nastopile zvezde Velike Britanije – »The Go! Team«, ki so v lanskem letu nastopili tudi kot predskupina na koncertu Nicka Cavea v Zagrebu. Več informacij o festivalu, glasbenem in športnem dogajanju  najdete  spletnem mestu Njoki Summer Festival 2009.

Razpored tekem na SIOL iO Lacrosse turnirju:

19.junij (petek)
17:30 Ljubljana vs. Southampton
18:30 Cardiff vs. Austria

update:

Žal je organizatorjem zagodlo  izjemno slabo vreme, zato so se odigrale le tekme v petek. Nekaj posnetkov najdete na siol iO kanalu, med videoposnetki in sekcijo njoki summer festival.

20.junij
09:30 Cardiff vs. Blackwatch
10:30 Austria vs. Ljubljana
11:30 Southampton vs. Cardiff
13:00 Austria vs. Blackwatch
14:00 Ljubljana vs. Cardiff
15:00 Southhampton vs. Blackwatch
17:00 Ljubljana vs. Blackwatch
18:00 Southampton vs. Austria
21:00 FINALE – NJOKI POKAL

Odbojka na mivki izvira iz južne Kalifornije in vročina, sonce, poletje, zabava so še vedno besede, ki jih povezujejo z odbojko na mivki, je tipičen sezonski šport. Zaradi popularnosti športa  v ZDA se je združenje profesionalnih igralcev odbojke na mivki – AVP odločilo sezono raztegniti skozi celo koledarsko leto. 15 – 20 turnirjev koliko so jih organizirali v toplem obdobju po obalah Kalifornije, Floride, in nekaterih večjih mest ni bilo dovolj.

Našli so tržno nišo, odbojka na mivki v dvoranah pozimi. S tem so se predstavili povsem novi publiki v zimskem času in v mestih kamor sicer odbojka ne pride. Turneja “Hot Summer Nights” , kjer obljubljajo sonce in vročino v času največje zime pomeni širitev športa in iskanje novih trgov. Izkoristiti poskušajo tudi pozitivni imidž in prepoznavnost, ki jo je odbojka naredila na Olimpijskih igrah v Pekingu. Ameriška televizija NBC je pri zaključnih bojih tega tekmovanja dosegla gledanost  45 milijonov gledalcev.

Odbojka na mivki ne bo nikoli mogla tekmovati s košarko ali kakšnih drugim velikim športom v ZDA, a ima kljub temu še veliko neosvojeno tržišče, ki ga je novim produktom pričela osvajati.  In kdo si ne bi želel poletnega vzdušja med najhujše zime. Vsaj za nekaj ur. To je tudi glavni motiv in prednost, ki jo sponzorjem ponujajo organizatorji vročih zimskih noči oziroma “Hot wintter nights”.

In kako je v Sloveniji? Zdi se, da odbojka na mivki pri nas stagnira. Tistih nekaj turnirjev, ki na katerih nastopi nekaj boljših igralcev klasične odbojke ni dovolj, da bi lahko šport naredil korak naprej. Morda bi potrebovali le bolj ambiciozne organizatorje, morda daljše bolj vroče poletje, morda več idej….  V naši okolici, Celovcu in Zagrebu, se poleti odvijata velika turnirja svetovne serije in obisk le teh se splača.

Da bodo v težavah tudi klubi lige NBA je bilo težko verjetno, še lani so jih namreč mnogi kritizirali, ker vztrajajo na relativno konzervativnem proračunu za plače igralcev, medtem so v Evropi, predvsem pa v Rusiji dobesedno razmetavali z denarjem.  Danes, niti eno leto po eksploziji dragih “ruskih” nakupov že vemo, da je bilo obnašanje ameriških lastnikov veliko bolj pametno. V ZDA pač znajo računati in se še kako zavedajo, da je šport biznis kjer mora imeti vsaka investicija svojo računico. Teh računic bogati Rusi, Grki, pa še kdo seveda niso imeli. Šlo je le za “politnično” prerazporejanje hitro zasluženega denarja.

In kaj ima alkohol z recesijo? Veliko. Kot poznamo to v Sloveniji so tudi največja ameriška športna združenja načeloma prepovedovala oglaševanje alkoholnih pijač v dvoranah in pred kamerami. Klubi in posamezni športniki v teh klubih niso smeli podpisovati pogodb s proizvajalci alkoholnih pijač. Tak primer je bila od sredine 90 let tudi ameriška NBA, NHL, NFL,…. Stroge prepovedi so veljale predvsem za žgane pijače. Pivovarne so povsod po svetu nekako še imeli vsaj priprta vrata med sponzorje, a pod določenimi pogoji.

V ZDA že pripravljajo nova milejša pravila, tudi v dokaj stogi ligi NBA, ki je v zadnjih letih rada pretirano skrbela za svoj ugled.  Proizvajalci alkoholnih pijač (tudi žganihih pijač) in njihove blagoven znamke naj bi spet dobile dovoljenje za vstop v dvorane, celo pred kamere. Kaj točno bo omehčanje prepovedi prineslo še ni povsem definirano, a dejstvo je da bodo proizvajalci alkoholnih pijač  spet dobrodošli sponzorji in oglaševalci. Razlog za tako početje odgovornih v ameriških profesionalnih športnih organizacijah je enostaven. Gospodarska kriza bo oklestila tudi njihove prihodke in s to potezo bodo začasno zagotovili stabilnost naložb v klube. Sponzorjev in oglaševalcev iz drugih vej gospodarstva je vse manj (finančni sektor, avtomobilska industrija,..) Letošnjo sezono je v ameriškem športu že odjeknila novica, o odpovedi sezone v AFL-u. Čeprav gre veliko manjšo športno organizacijo kot so največje štiri je strah lastnikov večjih klubov pred posledicami gospodarske krize  zagotovo prisoten.

In kako je v Sloveniji?  Zadnje dni beremo vedno nove novice o vplivih gospodarske krize v slovenskem športu. Glede na način delovanja slovenskega športa bo kriza nedvomno pustila posledice. Vse preveč je bilo “političnih sponzorstev”*, ki niso bila podprta z ekonomsko učinki. Športni klubi so se vse prevečkrat obnašali kot slabi gospodarji, predvsem pa niso znali v svoje delovanje vključiti marketinga. Tudi država do športa v preteklosti ni bila prizanesljiva. V dobrih gospodarskih časih se to ni poznalo v taki meri kot se bo v slabih. S posebnim zakonom je tudi Slovenija prepovedala oglaševati in promovirati alkoholne pijače na športnih prireditvah. Prepovedala je prodajo alkohola, tudi piva. V nekaterih drugih nam primerljivih evropskih državah tega ni. Navijače znajo brzdati tudi drugače. Z vzgojo in visokimi kaznimi za športu neprimerno obnašanje.

Dvomim, da bo kdo ob gospodarski krizi še enkrat premislil učinkovitost strogega zakona o omejevanju alkoholnih pijač , ki je vsaj v tistem delu, ko govori o prepovedi alkohola na športnih tekmovališčih in promociji le tega, zame osebno popolnoma nesmiseln.   O tobaku nihče več ne razmišlja, tobačno industrijo smo nekako vsi že pokopali. Kljub temu so še druge veje gospodarstva, ki jih nekateri skoraj podijo iz športnega trga. Ena takih so igre na srečo. Športne stavnice so velik sponzor športa, a Slovenija se je odločila za drugačen pristop. Strog monopol na tem področju in razdeljevanje sredstev po nikomur povsem jasnem ključu, kot to dela Fundacija za šport. Ta fundacija in loterijski lobi je tudi največji nasprtonik tujih športnih stavnic, ki bi lahko ob premišljenih pravilih v športno blagajno prinesle več kot je to do nedavnega zagotovila Fundacija. No to je že druga tema…

—–

* – politična sponzorstva – nimajo vedno zveze s politiko, pač pa so sponzorstva, ki se sklepanjo na podlagi poznanstev, preferenc posameznikov,…  in nisto vedno ekonomsko upravičena.

Prijetno sem bil presenečen, ko sem spremljal spletne strani ženskega WTA turnirja Slovenia Open v Portorožu. Spletno mesto je izjemno pregledno, lepo oblikovano in predvsem aktualno. Vsebuje informacije za novinarje, obiskovalce, tekmovalce in druge zainteresirane skupine, hkrati pa je lahko v ponos tudi sponzorjem turnirja. Upam, da se bo še kak slovenski organizator potrudil in ustvaril spletno mesto, ki mu bo v ponos. Spletne strani niso same sebi v namen, zato se je potrebno stvari lotiti premišljeno in ambiciozno. Organizatorji WTA turnirja Slovenia Open v Portorožu so to naredili odlično. Seveda pa internet ponuja še več možnosti in priložnosti in bo potrebno spletne strategije v prihodnje še dopolnjevati.

Za odlične spletne strani so potrebna finančna sredstva. Malo denarja malo muzike pravijo. Tudi v tem poslu bo to držalo, a veliko denarja še ne naredi dobrih in uporabnih spletnih strani. Prva naloga organizatorjev je, da definirajo cilje, da vedo kako jim spletno mesto lahko koristi. Imeti morajo resurse, ki bodo skrbeli za spletno stran. Nič ni slabšega od zapoznelih in nekvalitetnih informacij.

In potem je potrebno najti firmo, ki bo skrbela za izdelavo spletnega projekta in nudila vso podporo. Tukaj je ponavadi zatakne pri potrebnih finančnih sredstvih. Ena od najboljših rešitev je, da se poskuša najti podjetje, ki bo stopilo v sponzorsko razmerje z organizatorjem. Tako se prihrani večina sredste, hkrati pa je to tudi garancija, da bo spletni projekt kvaliteten. Resna podjetja, ki se ukvarjajo z spletnimi rešitvami si najbrž ne bodo privoščila slabih projektov, še posebej ne, če je njihovo ime še bolj izpostavljeno skozi sponzorstvo.

Še vedno pa je normalno, da posamezne države nagrajujejo svoje športnike za medalje, ki jih le ti dosežejo na igrah. In te nagrade so zelo različne. Koliko je pravzaprav vredna medalja v olimpijskem športu? Je vrednost rezultata enaka v vsaki disciplini. Je konkurenca v teku na 100m enaka konkurenci v eni izmed kategorij v kakem borilnem športu (boksu, judu …)?

Različne države imajo zelo različne kriterije nagrajevanja. V razvitih, velikih državah (ZDA naprimer) je veljalo, da lahko športnik z olimpijsko medaljo zasluži za celo življenje. Je to res tudi danes? Najbrž to ni pravilo. Zagotovo lahko, a za popoln izplen svojega rezultata morajo biti zadovoljeni še kaki drugi kriteriji. Tržna vrednost rezultata je odvisna od raznih kriterijev, ki jih je preveč, da bi bili obvladljivi. A enim morda res uspe, čeprav ne živijo samo od svoje medalje ampak od celotne prepoznavnosti, ki so jo pridobili v svoji športni karieri.

Da ne pozabim na namen zapisanega. Slovenija bo letos nagradila najboljše športnike na olimpijskih igrah z zneskom, ki je pričakovan in po mojem mnenju pošten. 20.000 EUR za zlato oziroma 15.000 EUR za bronasto kolajno ni nek izjemno bogat znesek, a po mojem mnenju zadovoljiv. Poleg tega pripada športnikom z olimpijsko medaljo tudi mesečna renta za naslednjo 4 leto  obdobje.  Menim, da mora biti znesek za športnika dovolj velika motivacija in zadoščenje. Od tega seveda ne more živeti in plačevati svojih stroškov, ki ob dobrih pripravah nastanejo. Brez prispevka sponzorjev skoraj ne gre. Eni pridobivanje sponzorskih sredstev obvladajo boljše , drugi slabše. Športniki imajo pri tem tudi zelo različne izhodiščne možnosti.  A tarnanje, da sponzorskega denarja ni je še najlažje. Brez truda se še čevelj ne obuje pravijo. Športniki, ki bodo Slovenijo zastopali na igrah v Pekingu so se vsekakor zelo potrudili pri treningih. Trud na marketinškem področju pri iskanju sponzorjev je precej manjši. Še posebej, če športnik poišče pomoč pri zato usposobljenih posameznikih in podjetjih.