Športne vizije 2

Nogometni prestop Cristiana Ronalda v Real Madrid je potekal navidez hitro in brez zapletov. Pravzaprav je bilo glavno presenečenje najdražjega transferja v nogometni zgodovini  hiter dogovor vseh treh strani. Manchester United, Real Madrid in Cristiano Ronaldo so kot kaže dosegli dogovor v katerem so vsi pridobili. Klasična “win-win-win” situacija, ki pa morda le ni tako enostavna.

Poleg naštetih strani v tem transferju, sta tukaj še dva največja športna opremljevalca na svetu, Adidas in Nike. Adidas, uradni opremljevalec Real Madrida in Nike, osebni sponzor Ciristiana Ronalda, sta v tem poslu tista, ki bosta imela še največ težav. Nobenemu najbrž ni pogodu situacija v kateri glavni zvezdnik ekipe tako ali drugače meša obe znamki.

Mediji so pred dobrim tednom že poročali o težavah, ki jih povzroča Ronaldo. Te “težave” so najbrž premišljen načrt predsednika Reala. Težko verjamem, da se o tej “problematiki” niso pogovarjali že med podpisovanjem pogodbe, oziroma da pogajalci na strani Real Madrida niso predvideli nastale situacije. Povsem mogoče je, da bo Real nastalo situacijo izkoristil in si na novo izpogajal še boljšo pogodbo z enim izmed opremljevalcev.

Trenutna pogodba z Adidasom prinaša Realu letno 30 milijonov Evrov (za primerjavo Chelsea 14 mio €). Predsednik Florentino Perez meni, da se je vrednost ekipe Reala z zadnjimi nakupi kar podvojila. Zahteva prenovo pogodbe še pred njenim iztekom  in nič manj kot 60 milijonov  letnega plačila nemškega športnega giganta. Je v teh časih, ko tudi športa industrija pričakuje slabše poslovne rezultate  možno tako povečati proračun namenjen eni ekipi oziroma je Real tega res vreden? V normalnih okoliščinah ne, ampak… močan adut v rokah Reala je Cristiano Ronaldo, ki lahko v kolikor bo predsedniku to odgovarjalo še naprej “izziva” z velikim Nike sloganom na vsakem koraku po Madridu.

Se bosta Nike in Adidas res spustila v drago “vojno” za prvega zvezdnika Reala?  Podoben primer mešanja interesov, ki pa ni nikoli dobil tolikšne pozornosti, je tudi v Barceloni. Opremljevalec Kataloncev je Nike, medtem ko je prvi zvezdnik Messi član Adidasove ekipe. Najenostavnejša rešitev se ponuja kar sama. Menjava obeh največjih nogometnih virtuozov zadnjih dveh let. Ronaldo v Barcelono in Messi k Realu. Da ne bom preveč resen, tole je le šala, ki meni sploh ne bi bila všeč.

V vsej tej želji hitro unovčiti drage nakupe se mi zdi najbolj sporno mnenje predsednika Reala, ki svoj klub morebitnim sponzorjem že predstavlja kot najboljši klub na svetu in skoraj že izsiljuje sponzorje.  V zadnjih letih se Real ni kosal z najboljšimi in svojo kakovost bo moral najprej dokazati na igrišču.  Tržna logika, ki jo zasledujejo v Real Madridu je drugačna. Upam, da se pri Adidasu ne bodo zbali, da bi izgubili enega svojih paradnih konjev in podvojili sponzorski vložek. Ta denar bi zagotovo nekje morali vzeti in spet bi kratko potegnili šibkejši klubi in morda celo potrošniki.

Do sedaj zahodnemu svetu neznani, kitajski proizvajalec športne obutve Anta je novi opremljevalec Jelene Janković, še aktualne številka 1 svetovnega tenisa (po OP Avstralije bo dobila naslednico). Kljub temu, da je za njo najuspešnejše leto to ni bilo dovolj, da pri njenem dosedanjem opremljevalcu Reeboku podaljšali pogodbo. Reebok je odločitev za končanje sodelovanja pojasnil tudi z nepredvidljivo gospodarsko situacijo v prihodnjih letih in nujnim nižanjem stroškov. Proizvajalci športne opreme so v preteklosti veliko proračunskih sredstev namenjali vedno dražjim sponzorskim pogodbam s športniki. Športna industrija je bila v preteklem desetletju ena najhitreje rastočih in to predvsem zaradi splošnega izobilja v razvitem svetu in zaradi velikih upov in razvoja azijskih trgov, predvsem Kitajske. V letu 2009 bodo predvsem varčevali in zato bodo to občutili tudi športni zvezdniki, vsaj večina njih.

Jelena Jankovič ni edina vrhunska teniška igralka, ki ji je dosedanji sponzor zaprl vrata. James Blake je že zapustil svojega prvega opremljevalca, Nike. Nove pogodbe z Nike-om pa “baje” še nima niti ameriška zvezdnica Serena Williams. Blake je medtem podpisal novo pogodbo s podjetjem Fila. Vrednost fiksnega dela pogodbe naj bi bila veliko manjša kot jo je imel zagotovljeno v preteklosti. Višina pogodbe je odvisna predvsem od prodajnega uspeha kolekcije in ne kot je bilo v navadi v preteklosti od rezultatov športnikov. S tem so se proizvajalci logično odzvali na nepredvidljive čase in velik del rizika prenesli na ramena športnikov. Pravzaprav je to edina logična poteza, ki se bo najbrž pojavljala tudi v prihodnje.

Kitajska je do pred kratkim slovela le kot proizvajalec  in velik potroši trg za globalne znamke kot so Adidas in Nike. V prihodnje pa bi se situacija lahko obrnila. Kitajski proizvajalci športnih oblačil in obutve se trudijo zgraditi prepoznavne blagovne znamke. Gradnja blagovne znamke v tej panogi pa ne more biti omejena z državnimi mejami, biti mora globalna. To je tudi glavni razlog, da je proizvajalec športne obutve Anta vstopila skozi velika vrata na teniški trg. Kitajski opremljevalci so globalno gospodarsko krizo očitno vzeli za svojo priložnost. Športni zvezdniki, ki so nujni promocijski dejavnik gradnje blagovnih znamk bodo v naslednjem letu dostopnejši kot kadarkoli v zadnjih letih. Do sedaj edina kitajska blagovna znamka, ki je bila konkurenčna podjetjema kot sta Nike, Adidas, Puma… je bila Li Ning. Ustanovitelju so največjo reklamo naredili organizatorji olimpijskih iger, ko so mu dodelili čast prižiganja olimpijskega ognja. Še prej so v podjetju poskrbeli, da bo njihovo ime vidno tudi na opremi mnogih reprezentanc, tudi zahodnih. Najodmevnejši nakup podjetja Li-Ning, vsaj na ameriškem trgu, je Shaquille O’Neal. V zadnjem obdobju pa se NBA moštvo podjetja Li Ning širi še hitreje. Po tej poti bo v tenisu  najverjetneje šla tudi Anta.

Bodo znana imena tisti jezičen na tehtnici, ki bo kitajske blagovne znamke postavil tik ob bok že uveljavljenim? Kljub največjim imenom svetovnega športa bodo morali kitajski tržniki biti zelo potrpežljivi. Gradnja prepoznavnosti in pozitivnega imidža lahko traja zelo dolgo. Tudi japonska avtomobilska industrija se je zelo dolgo spopadala z nezaupanjem. Kitajske blagovne znamke poleg znanih imen potrebujejo tudi nove ideje. Marketinški slogan s katerim nastopa v zadnjem času Li Ning “Vse je mogoče”, preveč spominja na Adidasovega “Nič ni nemogoče”.

Kako bo izgledal trg športnih proizvajalcev čez 5, 10 let je zaenkrat le ugibanje.  Bodo znali priložnost izkoristiti na Kitajskem ali pa je nov korak še prehitro? Lahko kdo ponovi zgodbo podjetja Nike, ki je od sredine 70 let dalje spisalo izjemno poslovno zgodbo in imelo  hkrati eno klučnih vlog pri komercializaciji športa.