Športne vizije 2

Jani Brajkovič je dosegel svojo prvo odmevno zmago v kolesarskem svetu. Prva zmaga v ekipi Discovery-a, pa ima nevarnost, da je tudi Brajkovičeva zadnja, za tega sponzorja seveda. Discovery se namreč po tej sezoni poslavlja od kolesarskega športa. Po vsega treh letih se poslavljajo, a razlogi naj ne bi tičali v aferah kolesarskega športa. Da pa sponzorjem le ni vseeno priča podatek, da tudi nekaj manjših sponzorjev ne namerava več sodelovati z najboljšo kolesarsko ekipo zadnjih 10 let.

Kolesarstvu se očitno tudi v prihodnje je obeta nič dobrega pri iskanju sponzorskih sredstev. Afere z dopingom so prej ali slej prišle tudi na ušesa odgovornih v podjetjih, ki so glavni sponzorji nekaterih ekip. Lani Phonak, letos Discovery in še več primerov bi lahko naštel. Kje je rešitev za kolesarski šport, najbrž ne more povedati nihče. Zagotovo bi pomagalo, če bi krovna organizacija izdelala strategijo boja proti dopingu, ki bi jo morale upoštevati vse članice. Poenoteni zakoni so prvi korak k temu. Žalostno je tudi to, da še danes, 2 meseca pred letošnjim Tourom ne vemo, kdo je bil lanski »zmagovalec«.

Bo morda Jani Brajkovič kmalu na prestolu francoske pentlje? Bo morda Brajkovič eden tistih šampionov, ki bodo kolesarstvu vrnili staro slavo? Jani Brajkovič je tega sposoben in želim mu, da se bo naslednjih 10 let njegovih.

Kot pred vsakim večjim dogodkom se tudi pred olimpijskimi igrami v Pekingu obeta organizatorju in olimpijskemu komiteju resna grožnja in izziv kako preprečiti negativne učinke zakulisnega trženja (oziroma ambush marketinga) na uspešnost uradnih sponzorjev olimpijskih iger.

V raziskavi, s katero so preverjali poznavanje Olimpijskih sponzorjev se je na seznamu top 12 sponzorjev znašlo kar 5 podjetij, ki niso uradni sponzorji iger.

Po aktualni raziskavi raziskavi so od prvih 5 podjetij, 4 dejanski sponzorji OI, eno podjetje, Mengniu, pa to ni. Druga podjetja na listi TOP12, ki jih potrošniki prepoznavajo kot uradne sponzorje olimpijskih iger, pa v resnici to niso so: Pepsi, China Unicom in Nike. Na prvem mestu prepoznavnosti pa je uradni dolgoletni sponzor olimpijskih iger in najbrž največja blagovna znamka na svetu – Coca Cola.

Nepoznavanje uradnih sponzorjev pa ni nič novega. S tem problemom se soočajo organizatorji največjih športnih prireditev že vse od leta 1984 oziroma OI v Los Angelesu. Takrat je Nike speljal eno prvih in izjemno uspešnih strategij zakulisnega trženja. Med drugim je ravno Nike organizacija, ki je tehnike »ambush marketinga« najbolj razvila. Slovenski izrazi za ambush marketing so še, trženje iz zasede, parazitsko trženje in najbrž bi se našel še kak.Pojav zakulisnega trženja, pa nima nobene zveze z Kitajsko in njenim kršenjem raznih pravic industrijske lastnine. Dejstvo je, da bo le težko preprečiti podobne pojave tudi v prihodnosti. Zakonske omejitve bodo zagotovo vedno strožje a kreativnosti marketinških strokovnjakov zagotovo ne bo nič manjša. In prav je tako.

Rokomet je eden izmed višje rangiranih športov v Sloveniji. Celje je naš najuspešnejši slovenski športni kljub v zadnjih 15-ih letih. Je tudi eden tistih, katerih proračun se je v preteklosti lahko vsaj primerjal z drugimi večjimi rokometnimi klubi v Evropi. V zadnjih letih mu pojema sapa. Proračun se krči, medtem, ko v tujini investicije v rokometni šport rastejo. Vse skupaj bo zagotovo pripeljalo do nekaj slabših rezultatov v evropskem merilu.

No ob finalu slovenskega pokala v rokometu sem se zamislil nad marketinško politiko RK Celje Pivovarna Laško. Celje živi za rokomet in v času evropskih tekem tudi skoraj vsa Slovenija. Toda koliko je vreden sponzorski napis na dresu Celjanov? Ali je to zelo malo, ali pa imajo v Celju še vedno denarja na pretek. Zakaj? Žal nisem uspel prešteti vseh napisov, ki so nametani na drese Pivovarjev, a to je tako ali tako nemogoče. Žal (po mojem mnenju) odgovorni premalo cenijo svojo blagovno znamko, ali pač ne znajo prodati sponzorstva. So tudi druge oblike promocije, ne le “utapljajoč” napis na rokometnem dresu. V množici le teh, se prav vsak izgubi. Če je odgovornim v klubu vseeno za packarijo, ki jo nosijo, pa ne bi smelo biti podjetjem, ki so sponzorji kluba. Rezultati takšnega promoviranja so slabi. V tujini je bilo narejenih kar nekaj raziskav na to temo, večino le teh v nogometu. In vzporednice ni težko potegniti. Kdo bo slovenskih podjetjem, ki vlagajo v šport še vedno v stilu, “dajmo pomagat” in za tistih nekaj “sezonskih VIP kart”, odprl oči? V šport se zagotovo splača vlagat, a premišljeno , načrtno in preračunljivo. Rezultate vložkov je potrebno izmeriti. Sponzoriranje naj bi bila dobra naložba, ne dobrodelna pomoč iz osebnih razlogov.

Raziskave o učinkovitosti sponzoriranja v Sloveniji bi zagotovo prinesle izjemno zanimive rezultate. Mogoče je čas, da si jih privošči tudi kakšno večje podjetje.

Še nekaj promocije za vse sponzorje, ki verjamejo v Pivovarje.