Leto 2010 oz. sezona 2009/10 je Grilo zaznamoval z nekaj izjemnimi nastopi in projekti. Vse seje začelo z eno najprestižnejših zmag na Billabong Air & Style tekmovanju na Bergiselu v  Innsbrucku decembra 2009. Tovrstna tekmovanja žal na slovenskih televizijah vidimo zelo redko, o njih poročajo le redki “nišni” mediji. Po drugi strani pa bi klasični športni prenos, (kot smo jih navajeni na slovenski nacionalni tv) najbrž uničil “filing” te športne subkulture, ki jo ohranjajo snowboarderji.  V bistvu me niti ne preseneča, da Grilo ni bil omenjen med tistimi dvajsetimi kandidati za športnika leta. Glasove pobirajo le športniki prisotni v “mainstream” medijih, izjema je morda le kak “prijateljski” glas za kakega posameznika. Veliko prej bi se na nanj kak filmar, saj je Marko Grilc aktiven tudi v tej vlogi . Zanimivo je, da je bila premiera njegovega dokumentarca Grilomentary v Cankarjevem domu le dan po podelitvi nagrad za športnika leta. Na premieri filma je bilo najbrž povsem drugačno občinstvo kot dan prej.

Marko Grilc je eden tistih športnikov, ki jih v tujini poznajo bolje kot v Sloveniji. Ja na srečo obstajajo tudi taki, ki svoje potrditve ne iščejo zgolj doma. Včasih bi bilo vseeno prav, da bi zanje našli pravo mesto tudi v Sloveniji. V veliki družini slovenske smučarske zveze za “alternativce” ni prav veliko prostora. Morda je čas za novo miselnost. Olimpijske igre v Vancouvru so pokazale, da so nove discipline še kako atraktivne. Shaun White je bil eden največjih zvezdnikov zimske olimpijade, bolj kot je on potreboval olimpijske igre,  je olimpijada potrebovala njega.  Predstavlja dokaz, da so lahko tudi na videz neresni mladeniči še kako dober tržni potencial. Predvsem pa so športniki, ki jih zaradi svojevrstne subkulture in drugačnega pristopa k športu ni treba metati iz športne družine.

V preteklosti smo se (in so nas) imeli za individualne športnike. Velikokrat ekstremiste. Vse to smo še vedno, a v zadnjem desetletju smo dokazali, da niti najmanj ne zaostajamo v ekipnih športnih. Glede na število populacije so prav rezultati v številnih ekipnih športih posebnega pomena in nam jih zavidajo tudi veliko večji.

Zaradi številčnosti športnih panog na najvišjem nivoju bodo večno obstajale dileme o tem, kateri uspeh je pomembnejši. Konkurenca med športnimi panogami je skoraj močnejša kot marsikje v gospodarstvu.

Šport se rad primerja z gospodarstvom. Še posebej v dobi komercializacije se nam zdi, da lahko vsak uspeh ovrednotimo v denarju. Pa ga res lahko? Kakšne ekonomske učinke bo prineslo športno leto 2010 za Slovenijo? Športni uspehi bi naj športnikom in njihovim zvezam prinašali finančna sredstva. Uvrstitev nogometne reprezentance na SP je denimo NZS-ju res prinesla  dobrih 5 milijonov EUR dodatnih sredstev. Tudi za financiranja s strani javnih razpisov so pomembni pretekli rezultati. Kaj pa vpliv športnih uspehov na celotno gospodarstvo. Leta 2008 so Angleži izračunali, de je bilo zaradi njihove neuvrstitve na nogometni EURO 2008 njihovo gospodarstvo v celoti »oškodovano« za več kot milijardo funtov. Seveda so se našli tudi kritiki tovrstnih izračunov, ki so poudarjali da tovrstni športni dogodki le preusmerjajo porabo in ne nujno povečujejo gospodarsko aktivnost v celoti. Več o »angleški nogometni izgubi« in preusmerjanju porabe je napisano v članku tukaj. (link)

Zmagovalci športnega leta 2010 bodo zagotovo mediji. Več programa, več oglaševalcev. Tudi turistične agencije si manejo roke, saj smo Slovenci v preteklem letu pokazali, da zelo radi spodbujamo naše junake tudi na tujem. Večja bo prodaja TV sprejemnikov pa še kake skupine izdelkov…

Zaenkrat še nisem zasledil, da bi kak slovenski ekonomski inštitut meril vpliv nogometnega uspeha na slovensko gospodarstvo v prihodnjem letu. Čeprav so tovrstni izračuni precej zahtevna naloga pa pozitiven vpliv zagotovo obstaja. Slovenija bo zaradi udeležbe na treh velikih športnih dogodkih zagotovo dobila dodatno promocijo. Vrednost te promocije bodo marketinški strokovnjaki najbrž vseeno poskušali izraziti tudi v denarju.

Vseeno pa vsega ne moremo meriti skozi denar. Pozitivna samopodoba, ki bi jo prinesli morebitni dobri rezultati naših športnikov na državljane se najbrž ne more meriti finančno čeprav ni nič manj pomembna.

Kljub vsej uspešnosti slovenskega vrhunskega športa pa mislim, da nas na športnem področju čaka še veliko dela. Šport bi moral postati vrednota, ki ni odvisna le od trenutnih izjemnih dosežkov v vrhunskem športu. Šport niso le uspehi in šport ni le vrhunski šport. Spreminjanje kulture športa pa je naloga za celo desetletje ali več… Morda je pravi čas, da začnemo.

V Sloveniji je Primož s svojo nediplomstsko “zahtevo” po rentah za športnike požel zelo mešane odzive. Zaradi nediplomatske drže in precej radikalne zahteve za te gospodarske čase, najbrž več nasprotnikov kot tistih, ki se v popolnosti strinjajo s svojo pobudo.  Primož je žal šel celo tako daleč, da je “grozil” s svojim umikom iz športnih prizorišč za nedoločen čas. Žal se s tem konča njegov zadnji zapis na  njegovem blogu, ki je bolj zanimiv del njegove spletne strani in sem ga rad prebiral.  Zadnje mesece žal pogrešam še kak zapis.  Morda so bile njegove besede o umiku mišljene kot umik iz bloga…

Primožev uspeh na Olimpijskih igrah ga je dokončno postavil med najprepoznavnejše slovenske športnike, ki mora biti zanimiv za največja slovenska podjetja. Vprašnje pa je kako na njegovo sponzorsko privlačnost in podobo v javnosti vplivajo njegove izjave in zahteve po rentah za športnike. Nekako dvomim, da je nediplomatska pot v tem vprašnju pozitivna za njegovo podobo v javnosti. Kaka raziskava na to temo bi me zelo zanimala.

Primoža zelo cenim kot športnika, ki si kot eden redkih Slovencev, upa zastavljati visoke cilje. Tudi pri njegovi pobudi za rente športnikom dela po teh svojih navadah in ima vso pravico.  Vendar politika ni šport in primerjanje Belorusije, ki svoje junake bogato finančno nagradi, s Sloveniji, ki tega ne počne na tak način in je zato po njegovem mačehovska, pač ni najboljša pot.

Ob tem sem se spomnil slavnih besed nekdanjega predsednika ZDA, ki je sicer v povsem drugem kontekstu nekoč rekel: …” And so, my fellow Americans: ask not what your country can do for you – ask what you can do for your country.”

Slovenski športniki:

1. Tina Maze
2. Jure Robič
3. Nadiya Bychkova
4. Sara Isakovič
5. Primož Kozmus
6. Dejan Zavec
7. Jolanda Čeplak
8. Marko Milič
9. Gregor Polončič
10. Tomaž Humar

Tuji športniki:

1. Cristiano Ronaldo
2. Kaka
3. Ronaldhino
4. Fernando Torres
5. Alina Kabajeva
6. Valentino Rossi
7. Ana Ivanović
8. David Beckham
9. Matthias Lanzinger
10. Michael Schumacher

Kakšno presenečenje? Predvsem na tuji lestvici pogrešam dve nepozabljivi imeni olimpijade, Michael Phelpsa in Usaina Bolta, ni niti Nadala ne Federeja, ne Hamiltona. Zato pa prevladujejo nogometaši…. in nesrečnik Lanzinger.

Zadnji vrhunec športnega plezanja, je bilo evropsko prvenstvo v Parizu. Naša najboljša iz pretekle sezone Maja Vidmar je sebe in ostale reprezentančne kolegice na svojem blogu poimenovala kar “vraže Slovenke“. Res ta ekipni uspeh zelo spominja na zlata leta našega ženskega smučanja, ko so naše smučarke bolj ali manj tekmovale same med sabo.. Torej drugo, tretje in četrto mesto naših punc v težavnosti , zmaga in peto mesto na balvanih. In kdo so vražje Slovenke… Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič in Katja Vidmar.

V času letošnjega prvenstva sem bil posebej pozoren na objave v slovenskih medijih. Bolj ali manj so bile to le postranske novičke. Morda je bil izjema športni portal Siola – Sportal, ki je dokaj hitro in vsaj malo bolj obširno predstavljal dogajanje. Ostali spletni mediji se za uspehe niso kaj prida zmenili. Nekateri med njimi so sicer povzeli kratko novico, ki jo je posredovala STA (Slovenska tiskovna agencija), kaj več pa niso zmogli.

Mojo kritičnost športnih medijev je vsaj malo omililo nedeljsko poročanje v okviru glavnih športnih poročil na RTVSLO ob 19:45. Natalija Gros, si je z naslovom evropske prvakinje prislužila čast otvoritve poročil. Bil je že čas!

Sredi novembra bo tradicionalna tekma svetovnega pokala tudi v Kranju. Rezultati letošnjega leta morajo zagotavljati razprodane tribune in močno prisotnost dogajanja v medijih. Vse drugo bi bilo veliko razočaranje.

Maja Vidmar v steni. Foto: Jean-Luc Rigaux / FFME

Maja Vidmar (2.) in Mina Markovič (3.) na stopničkah EP v Parizu.
Foto: Jean-Luc Rigaux / FFME

Pred dnevi je bila Marija Šestak gostja v oddaji Hri-BAR. Vsako pojavljanje vrhunskih športnikov v tako popularnih oddajah je zanje velik plus, saj si s tem večajo prepoznavnost. Mariji Šestak prepoznavnosti v Sloveniji zagotovo manjka. Njeni rezultati v troskoku se lahko brez težav primerjajo z rezultati, ki sta jih svoj čas dosegali Brigita Bukovec in Jolanda Čeplak. Obe sta bili zaradi te prepoznavnosti tudi sponzorsko zanimivi, kar je v slovenskem ženskem športu dokaj težko doseči.

Ob pogledu na Marijino spletno stran bo vsak, ki je vsaj malo spletno izobražen zelo razočaran. Sam se pri teh ocenah še bolj zahteven zato je to kar lahko vidimo na uradni spletni strani Marije Šestak, vredno najnižje možne ocene. Če ocenim v prispodobi s športnim rezultatom, to ni vredno niti kvalifikacije na olimpijske igre:)

Glede na novice na spletni strani sklepam, da je spletna stran živela le nekaj mesecev v času pred in po Svetovnem atletskem prvenstvu leta 2007. Grafično oblikovanje strani, ki je sicer stvar okusa posameznika, je slabo. Tisti bolj tehnično podkovani v spletnem založništvu bodo hitro ugotovili še veliko več pomanjkljivosti. Knjiga gostov je raj za vse avtomatske spamerje tega sveta. Teksti so samo v slovenskem jeziku, čeprav bi glede na korenine brez težav Marija dodala še srbsko verzijo, angleški jezik pa je za tako vrhunsko atletinjo, ki trenutno drži 2. rezultat leta v troskoku skoraj nujen.

Žal taka spletna stran Mariji ne more pomagati k njeni prepoznavnosti. Če bi bil njen sponzor bi bil celo zelo nezadovoljen in bi jo opozoril, da je treba to sliko popraviti. Ob predpostavki osvojene medalje na olimpijskih igrah bo marija6ak.com zelo obiskana spletna stran, ki v sedanji obliki športnici in njenim sponzorjem prej škodi kot koristi. Močno upam, da odgovorni na spletni strani Šestakove kaj spremenijo na boljše še pred vrhuncem sezone v Pekingu.

Za vrhunske športnike velja popolnoma enako pravilo kot za podjetja. Ustrezne spletne strani so pomembni marketinški dejavnik. Marketing je danes tisti, ki loči najboljše od dobrih, dobre od slabih… in posledično tisti, ki razporeja finančna sredstva. Le kdo si lahko danes še privošči puščati denar pred vrati?

Ena izmed tistih, ki je bila letos prvič postavljena v ogenj je tudi Ilka Štuhec. Že njeni lanski uspehi v mladinski konurenci in FIS tekmah so dajali upanje, da nanjo lahko v prihodnje resno računamo. Uspeha v članski konkurenci ni nihče pričakoval čez noč in čudeža tudi ni bilo. Z zadnjimi predstavami pa je Ilka pokazala ves svoj potencial. Prve točke v svetovnem pokalu, ponovni mladinski naslov svetovne prvakinje in izjemen zaključek sezone na državnem prvenstvu so potrditev njenega velikega talenta. Poleg tekmovalnega pa je očitno Ilka odlično pripravljena na svojo športno pot tudi marketinško. Komunikativnosti in simpatičnosti ji ne manjka. Pri “marketinški vzgoji” ji pomaga tudi Jure Košir in on zagotvo ve kako se stvari streže.

Tudi Birigita Langerholc je bila ena izmed množice tistih, ki so pri mojem ocenjevanju odrezali zelo slabo. Zaradi tega sem bil danes še bolj vesel komentarja ob takratnem zapisu, ki me je spomnil, da ima Brigita Langerholc popolnoma novo spletno stran. V komentarju je pisalo, da eno najboljših med slovenskimi športniki. To sem seveda takoj preveril in za trenutek ostal brez besed. No potem sem se “preklikal” skozi in res lahko rečem, da se s tem spletnim mestom Birigita lahko pohvali. Najbrž ji bo marsikatera športnica ali športnik tudi zavidal. Ob vsem spoštovanju do njenih priprav in napornih treningov upam, da bo našla dovolj časa in energije tudi za svoj blog, ki je del tega spletnega mesta.

In še nekaj mi je padlo v oko. Njena prva novica ima naslov “Medalja visi v zraku“. Naveličana mest pod stopničkami hoče Brigita izstopiti iz sence zmagovalcev in stopiti na vrh. S spletno stranjo, ji je že uspelo, športno pa ji bo uspelo na Olimpijskih igrah. Le verjeti je treba. Vso srečo z moje strani!

Upam, da bo spletna stran Vida prepričala še kakšnega slovenskega športnika v tovrstno promocijo in komunikacijo z javnostjo Glede na hobije Vida Kavtičnika ne dvomim, da bo spletno mesto vidkavtičnik.com redno vzdrževano z najnovejšimi novicami.

Po mojem mnenju slovenski športniki premalo izkoriščajo internet. Še posebej športniki v individualnih športnih bi se morali bolj zavedati pomena svoje promocije, ki jo lahko ustvarijo preko spleta. Nekako razumljivo je, da športniki v ekipnih športih tovrstno promocijo prepuščajo klubom, a prav spletno mesto Vida je lep dokaz, da to ni nobeno pravilo. V Nemčiji kjer je rokomet izjemno popularen šport so uradne spletne strani največjih zvezdnikov rokometa prej pravilo kot izjema. Le nekaj izmed njih… http://www.christian-schwarzer.de/ http://www.daniel-stephan.de/ http://www.stefan-kretzschmar.de/ http://www.florian-kehrmann.de/ in še bi lahko našteval…

Morda sedaj v Sloveniji čakamo, na kako spletno stran ali vsaj običajen blog naše največje zvezde na ledu Anžeta Kopitarja. Med vsemi skupinami slovenskih športnikov se edino ekstremni športniki tisti, ki po pravilu izkoriščajo internet za svojo osebno promocijo, informiranje javnosti in promocijo svojih sponzorjev.

Glavna vrednost rezultatov, ki jih dosega Andrej je njegova stabilnost. Po uspešni lanski sezoni je bilo kar nekaj vprašanj ali bo rezultate lahko ponovil tudi v tej sezoni. Andrej Jerman je pokazal,da so bili vsi dvomi zastonj.

Za razvoj bodočih slovenskih smučarjev pa je veliko vredna tudi Jermanova športna pot. Zablestel je po dolgih letih priprav in učenja. Hitri preboji med najboljše v smukaški konkurenci so redki. Andrej Jerman je vztrajal in sedaj se obrestuje. Naj njegova najboljša zrela leta trajajo čim dlje. To bo koristilo tudi slovenski reprezentanci pri zbiranju sponzorskih sredstev.