Športne vizije 2

Po dokaj uspešni smučarski sezoni (vsaj kar se zadnjih nekaj let tiče) se je kaj hitro začelo razpravljati o zelo resni krizi pred katero je slovenska smučarija. Zaostala izplačila trenerjem in smučiščem in že vnaprej napovedno krčenje proračuna za naslednjo sezono so dovolj velik razlog, da je trenerski del smučarske reprezentance dvignil glas in se tako enostransko obrnil na javnost. Povedali so svojo zgodbo in vrgli rokavico Smučarski zvezi Slovenije. S tem so jim nekako dali vedeti, da so sedaj oni odgovorni za uspehe v naslednjih sezonah. S krčenjem proračuna za 40 odstotkov, so resno ogroženi cilji v prihodnje.

Ko smo vsi že mislili, da bo finančna kriza v slovenskem alpskem smučanju ob najnovejših boljših rezultatih slovenskih smučarjev kmalu mimo, očitno temu ni tako in se vse še poglablja. Menjave na mestu direktorja alpskih reprezentanc so očitno le kupčkanje in presedanje na stolčkih in kaj pozitovnega ne bodo prinesle.

Na potezo strokovnega dela ekipe se je odzvala tudi Smučarska zveza Slovenije. Po pričakovanju so tokrat vrnili udarec strokovnemu štabu s šporntimi  direktorji na čelu. Obtožujejo jih, da zapravljajo preveč in nekontrolirano. Na poslovnega direktorja nordijskih reprezentanc (edini, ki je v preteklih letih znal poiskati denar) letijo očitki, da ne zna nastopati v javnosti, čepravmu priznavajo dobro delo na poslovnem področju. Predsednik zveze g. Valant, si drzne neumesno pripombo o slabem finančnem stanju Hita, kot morebitem vzroku za njihovo prekinitev pogodbe. Le kaj si bodo ob tem mislili preostali sponzorji? Bodo oni naslednji, ki si jih bo kdo iz zveze privoščil, ko bodo končali sponzorsko sodelovanja. Vse v stilu, dokler daješ denar si dobrodošel, ko začneš spraševati te ne poznamo, če prekineš sponzorsko obljubo pa si te bomo privoščili….

Vse to in še kaj jasno kaže, da je problem veliko večji kot smo si mislili. Vsi proti vsem, namesto skupnega dela v korist športne panoge, ki  ima v Sloveniji posebno mesto. Očitno ga ne bo imela več dolgo, saj se odgovorni ne morejo sporazumeti.

To, da denarja ni dovolj ni res. Denarja enostavno odgovorni ne zanjo poiskati. Predolgo se je v smučanju zanašalo na veze in poznanstva pri direktorjih slovenskih podjetij. Sodobna praksa v marketingu pa zahteva merljive rezultate. Zahteva zanje trženja, zahteva ljudi, ki imajo vizijo. Zagotovo to ni lahko delo, a ga je možno opraviti. Le pravega človeka potrebujejo. Morda ne le enega ampak skupino, ki bo temu kos. Timsko delo je pač učinkovitejše kot delo posameznika.

Letošnja prireditev športnik leta, ki jo organizira društvo športnih novinarjev Slovenije, dobiva vedno nove komentarje. Tole bo moj, čeprav veliko krajši, kot mi je ležal na duši pred dnevi.*

Praktično vse je že bilo napisano. Zagovor glavnega “krivca” , katerega poteza je žal pustila grenak priokus, ki se ga najbrž niti sam Iztok Čop v tistem trenutku ni zavedal. Vse skupaj lahko povprečnemu športnemu navdušencu izpade kot razslojevanje med športniki samimi. Če bi to začutili nekateri športniki še toliko huje. Namen Iztoka je bil obračun z novinarji, katerim pa on ne potrebuje ničesar dokazovat, saj to dela že 15 let na največjih tekmovanjih.

Iztok je športno gledano najboljši športnik in tu mu ne moremo ničesar očitati. Tudi odbojkarji ACH-ja so velika ekipa, ki je v lanskem letu naredila izredne rezultate. In, ker se podeljuje nagrada za najboljšo ekipo bi tudi jaz dal prednost ekipam v moštvenih športih. Le ti v Sloveniji splošno gledano nazadujejo in bodo najbrž tudi v prihodnje. Ravno zato jim je potrebno dati nekaj podpore s strani “stroke”. In tukaj ne zagovarjam združitve kategorij, ki smo ji bili priča letos.

Ocenjevanje tako različnih športov na skupni imenovalec je nemogoče, pa naj gre za še tako izkušene športne novinarje. Tukaj se strinjam z g. Bergantom, ki zagovarja argumentirano in javno glasovanje novinarjev.Zagotovo bo to pripomoglo k še bolj odgovornem delu in premisleku vsakega novinarja. Ampak ocena športnih novinarjev bi še vedno morala imeti največjo težo. Nenazadnje je to njihov poklic, za katerega pa pričakujem, da ga bodo resno opravljali. Športni navdušenci smo tukaj še posebej občutljivi, saj bi “to vsi znali”. Pa najbrž ni tako.

Jaz osebno na izbor športnika leta ne gledam kot na tekmovanje. Saj kriteriji niso določeni in jih je določiti tudi nemogoče. Vedno bo kdo užaljen. Izbor športnika leta je zame poklon športu. A športniki so navajeni tekmovati. Bolj kot mi drugi so v življenju odvisni od premagovanja nasprotnika, včasih tudi samega sebe. Njihovo življenje je odvisno tudi od stotink sekunde in posledično se tega navadijo tudi v »civilnem« življenju. Le tako lahko razumem užaljenost nekaterih.

Res je, da nekdo mora zmagati in s svojo podobo krasiti prvo stran naslednje številke časopisa, a pravi športniki jih bi morali z svojim vzgledom in rezultati skozi celo leto. In Iztok Čop je prvi, ki bi meni in upam trditi še večini Slovencev padel na pamet. Vsi, ki kakorkoli sodelujemo v športu, od novinarjev, športnikov…. do navijačev, bi morali strmeti k razvoju kulture športa. Nekje sem te dni prebral komentar, da smo Slovenci navdušenci nad uspehi in ne športni navdušenci.

* žal mi kaj prida skrajšati tega zapisa ni uspelo, pa naj ostane tako…

Kar nekaj let je bilo potrebno čakati, da smo spet dočakali. Hokejski derbi med Olimpijo in Jesenicami. A taki pravi, ki smo ga doživljali pred desetletjem ali več nazaj. Letos bi se lahko morda spet zgodil.  Obe ekipi sta dovolj dobri, da bosta lahko pritegnili navijače. Čeprav smo bili v preteklih letih priča raznim poskusom oživljanja hokeja v enem in potem v drugem centru, pa se to ni zgodilo sočasno. Letam Jeseniške prevlade so sledile leta Olimpije in obratno. Moštvi sta se kot po pravilu okrepili za končnico in to je bilo vse. Vsekakor premalo za zahtevne navijače.

Letos bo morda drugače. Novo tekmovanje v avstrijski ligi Erstebank je dovolj velik zalogaj za obe ekipi. Tudi ekonomska računica bi se lahko izšla. Prvič v zgodovini slovenskega hokeja, so pred obema moštvoma veliki izzivi, ki pa imajo neko svetlo luč na koncu. V kolikor bodo rezultati in organizacija v obeh klubih na pravem nivoju lahko pričakujemo razvoj hokeja na najvišji ravni.

Najprej pa na prvi slovenski derbi pod avstrijskim okriljem. Avstoogrska monarhije očitno v hokeju spet živi. In tudi Slovenci si bomo izborili svoje mesto.

Slovenci smo znani po tem, da se preizkušamo v veliko različnih športih. Pred leti je že bilo aktualno vprašanje ali je smiselno podpirati tako veliko število športov na vrhunski ravni. Dejstvo je, da nas je samo 2 milijona. Da bi konstantno dosegali vrhunske rezultate v tako velikem število različnih športov je skoraj nemogoče. Zato se morajo športi med sabo boriti za svoj delež na športnem trgu. Ta športni trg sestavljajo športniki (predvsem mladi, ki šele začenjajo), sponzorji – podjetja, mediji in gledalci.

Odbojka je šport, ki mu letos (predvsem tekmovalno) uspeva pravi bum. Letošnji rezultati moške reprezentance ter naše najboljše ekipe Autocommerca so zavidanja vredni. Poleg tega pa se v prihodnosti obetajo še boljši, saj je potencial naših mladih odbojkarjev izjemen, naše ekipe pa se bodo v prihodnjih letih udeleževale vse večjih in bolj atraktivnih tekmovanj.

Da se na področju odbojke nekaj premika je vidno tudi iz medijske prisotnosti odbojke v slovenskih dnevnikih in na televiziji.

Bolj malo pa se premika pri naklonjenosti gledalcev. Tekme reprezentance v evropski ligi si je v povprečju ogledalo manj kot 500 gledalcev. Kljub brezplačnemu vstopu! Tiste, ki pa jih je brezplačen vstop vzpodbudil, da so si ogledali katero izmed tekem v evropski ligi pa je potrebno navdušiti, da bodo to storili tudi naslednjič, ko bodo za vstop morali plačati kak evro.Ponuditi brezplačen vstop je najlažje kar lahko organizator stori in je dobra taktika samo v začetku, v prihodnje bo potrebno gledalcem ponuditi še kaj drugega. Letošnja priložnost je žal zamujena.

Ob rasti kvalitete bo potrebno v odbojkarski zvezi tudi na področju organizacije narediti korak ali dva naprej. Pa ne samo pri privabljanju gledalcev. Še več dela čaka odbojkarsko zvezo pri privabljanju sponzorjev. Upam, da se bodo dela lotili pametno in načrtno. Brezglavo razprodajanje “sponzorskih nalepk” po vzoru rokometa bi bila po mojem mnenju napačna taktika. Potencial slovenske odbojke je velik. Ob tekmovalni uspešnosti tudi poslovna ne bi smela izostati. In potem tudi milijon dolarjev za sodelovanje v svetovni ligi ne bo problem. Do takrat pa je še nekaj let v katerih se bomo učili na vseh področjih.

Ena izmed težav s katerimi se soočajo slovenski klubi oziroma šport nasploh je pomanjkanje gledalcev. Finančna sredstva, ki jih uspejo pridobiti slovenski klubi iz tega naslova so minimalna. Izjema je tiskih nekaj tekme, ki jih odigrajo največji slovenski klubi v prestižnih evropskih pokalih (Celje P.L. , včasih Union Olimpija, … in še kdo mogoče). Razlogov zakaj je temu tako je zagotovo veliko. Eden izmed pomembnih pa so tudi slabi pogoji za spremljanje tekem v dvoranah in na štadionih.

Na zadnjih nekaj tekmah, ki sem jih obiskal v živo v mariborski dvorani Taboru sem bil vedno znova razočaran nad ozvočenjem v tej dvorani. Že tako pogoji, ki jih nudi Tabor niso na vrhunski ravni, a malenkost kot je nerazumevanje glavnega spikerja na tekmi je lahko pomemben dejavnik pri doživljanju tekme za gledalca. Poleg tega je naloga dobrega spikerja tudi spodbujanje gledalcev(v mejah dovoljenega) k navijanju. Žal to v dvorani Tabor ni mogoče, saj je ozvočenje pač preslabo. V kolikor upravljalci dvorane tega ne bodo izboljšali, lahko v prihodnje brez težav mesto spikerja pustijo prazno. Momljanja pač ni potrebo poslušati nikomur.

Doživetje tekme bi bilo največje v kolikor bi bil razlog nerazumevanja napovedovalca polna in bučna dvorana. A tega žal že dolgo nisem doživel.

V okviru raziskave, ki jo je za potrebe Olimpijskega komiteja Slovenije naredila Mediana, je zanimivo vprašanje o največjih slovenskih sponzorjih. Med najbolj prepoznavnimi oziroma največjimi sponzorji v slovenskem športu so po pričakovanju največja podjetja, ki so s svojimi sponzorskimi vložki prisotna v večjih slovenskih klubih in športih. Po vrstnem redu, kot so ga v okviru ankete navajali vprašani (odstotek prvih navedb) si sledijo od največjega navzdol tako:

1. Mercator (14%)
2. Pivovarna Laško (10%)
3. Gorenje (8%)
4. Elan (6%)
5. Mobitel (5%)
6. Krka (4%)
7. Telekom Slovenije (3%)
8. Pivovarna Union (3%)
9. Zavarovalnica Triglav (3%)
10. Petrol (2%)

Vrstni red največjih pri Mediani spremljajo že nekaj let. Zanimivo je, da je pri večini največjih podjetij v zadnjih letih zaznan padec v prvih navedbah. Tako je Mercator leta 2004, kot največjega sponzorja ovrednotilo kar 24 % vprašanih. Leta 2006 je ta odstotek le še 14.

Dejstvo je, da se vse več podjetij v svoj promocijski mix vključuje sponzorstvo, zato je tudi zaznan padec pri največjih na račun novih »igralcev« na trgu sponzoriranja.

Med TOP 10 sponzorji v slovenskem športu po mnenju anketirancev pogrešam kakšno banko in še kako podjetje naprimer HIT, v zadnjem času pa se vse sponzorsko vse bolj udejstvuje tudi MIK Celje.

Zanimivo pa je 4. mesto, ki ga zaseda Elan. Skoraj prepričan sem, da po realnih vložkih Elan ni med največjimi sponzorji v slovenskem športu. Vsaj tri dejstva so po mojem mnenju pripomogla k takem ovrednotenju Elana.

• Elan je proizvajalec športne opreme in kot takega, si ga posamezniki lažje zapomnijo in povezujejo s športom
• Slovenci najbolj cenimo in spremljamo smučarske športe (alpsko in nordijsko smučanje in tukaj se Elan tudi najbolj udejstvuje)
• Tradicija in narodni ponos še iz časov Stenmarka in Križaja

Največji sponzorji pa niso nujno tudi najboljši sponzorji. Učinkovitost sponzorstva je posebno poglavje in pri marsikaterem “velikem” sponzorju jo je zelo težko izmeriti.

V kolikor iščete sponzorja in boste svojo ponudbo poslali enemu izmed zgoraj naštetih podjetij se morate zavedati, da ta podjetja dobijo tudi po 50 prošenj tedensko zato mora biti vaša ponudba (prošnja) odlično pripravljena. Imeti mora nekaj “več” kot druge hkrati pa je priporočljivo imeti tudi koga znotraj podjetja, ki bo svojo besedo zastavil za vas. Tudi reference z uspešno izpeljanimi projekti v preteklosti lahko zelo pomagajo.

Aljaž Pegan je naš drugi veliki P v slovenskem zmagovitem dvojcu »P&P«. Kot sem ugotovil že pri Mitji Petkovšku tudi Aljaž Pegan sebe ne predstavlja na uradni spletni strani. Vse napisano za Mitjo velja tudi za Aljaža Pegana s svojimi vrhunskimi rezultati in dolgoletno kariero bi zagotovo imel kaj pokazati na spletu. Poleg tega pa bi lahko pokazal tudi svoje sponzorje, ki jim dodatna promocija ne bi škodila.

Se mi pa postavlja vprašanje, kdo je tukaj bolj kriv. Športnik sam ali njegovi sponzorji, ki bi morali poskrbeti za kar najboljšo promocijo svojega sponzorskega statusa. V kolikor ima športnik enega velikega sponzorja bi po mojem mnenju moral ta dati pobudi za predstavitveno spletno stran, ki bi bila v ponos obema. Mogoče pa manjka pravi manager, ki bi skrbel za športnika in poskrbel za kar najboljšo trženje potencialov, ki jih športni junaki nedvomno imajo.

Matic Osovnikar je najboljši slovenski športnik leta 2006. Povsem zasluženo, saj je z svojimi rezultati dosegel za Slovenca oziroma belca skoraj nemogoče. Osovnikarjevi rezultati so konstantni in se še izboljšujejo, izkupički iz večjih tekmovanj pa so prav tako zavidanja vredni. Matic pred veliki tekmami ne podleže pritisku. Poleg tega dobro prenaša tudi medije, saj se odlično znajde v vsaki slovenski »prime time« oddaji.
Matic Osovnikar je zaradi vsega naštetega zelo zanimiv za potencialne sponzorje. Vsaj kar se slovenskega prostora tiče. In prav je tako. Matic si vsak Evro sponzorskega denarja resnično zasluži.

Matic Osovnikar premore tudi uradno spletno stran. To sem od njega moram reči tudi pričakoval. Spletna stran je zelo solidno narejena, besedilo je v slovenskem in angleškem jeziku. Na spletni strani so lepo predstavljeni sponzorji, stran pa je tudi informativna saj so dodane aktualne novice. Še dve malenkosti, ki sta me pritegnili. Glasba v stilu šprinterja, ritmi Jamaike iz Love Generation Boba Sinclarja, ter povezava do njegovega prvega cilja. Vsaj predvidevam lahko, da je link do Olimpijskih iger v Pekingu 2008 namerno postavljen levo zgoraj, prvi med vsemi. Najpomembnejši športni cilj pač.

Torej spletna stran po moje dosega svoj namen in ji lahko dam zelo solidno oceno, še posebej, če upoštevam rešitve, ki sem jih opazil pri drugih slovenskih vrhunskih športnikih. Bilo bi tudi kaj za pokritizirat oziroma izboljšat, a to naj ostane za drugič.

Splet je eno izmed najučinkovitejših orodij za samopromocijo športnikov in zanimalo me je kako spletne strani za namen samopromocije izkoriščajo slovenski športniki in koliko izmed njih jih sploh ima. Tiste “uradne” spletne strani,ki so oziroma jih bom jaz prepoznal kot uradne, bom poskušal na kratko analizirati in določiti svojega zmagovalca.

S pomočjo dveh največjih iskalnikov na našem trgu (Google in Najdi.si) sem preveril koliko zapisov fraze sestavljene iz “imena in priimka” (v točno tem zaporedju) se nahaja za posameznega športnika.

S temi podatki sem dopolnil lestvico najboljših športnikov Slovenije za leto 2006, po izboru športnih novinarjev Slovenije. Poleg športnikov iz TOP10 sem v raziskavo uvrstil še nekaj drugih večjih “slovenskih športnih zvezd”.

Lestvica najboljših skupaj s prejetimi glasovi s strani novinarjev (leto 2006) in rezultati, ki jih zanje izvržejo spletni iskalniki.

Podatki o največkrat iskanih slovenskih športnikih, bi veliko bolje pokazali njihovo »Spletno« popularnost, a teh podatkov zaenkrat nimam, razen dela podatkov, ki jih razkriva javno razkriva Najdi.si. Med 10 najbolj iskanimi športniki (v letu 2006) nahajajo trije slovenski. To so Tina Maze (27.000), Tadej Valjavec (11.442), Marko Baloh (8.000) Zanimivo, da nobenega ni med TOP10.

Seznam drugih športnikov po mojem izboru, za katere bom preverjal njihovo spletno prisotnost, oziroma uradne spletne strani.

Tina Maze
Raša Sraka
Jure Robič
Vasilij Žbogar
Gašper Vinčec
Rok Flander
Matevž Petek
Jolanda Čeplak
Ana Drev
Ilka Štuhec
Tadej Valjavec
Jani Brajkovič
Marko Baloh
Iztok Čop
Luka Špik
Martin Strel

Skupaj 36 aktivnih individualnih športnikov, ki so bolj ali manj znani na Slovenskem športnem prostoru.

Povdart moram, da število zadetkov v iskalniku ni in ne more bit realen odraz popularnosti športnika, kakor tudi ne kvalitete. Je le zanimiv podatek, a kljub temu obstaja določena povezanost s popularnostjo določenega športnika.