Zahvala navijačem. (Vir: kzs.si)

Ob tej pozitivni in uspešni navijaško-športni zgodbi se mi porajajo mnoga druga vprašanja o navijačih in slovenskem športu. Niso vse zgodbe tako uspešne. Slovenski športni navdušenci smo zelo zahtevni. Ponavadi nas privabijo le najbolj elitna tekmovanja. Dober primer so tekme košarkarjev Union Olimpije. Dvorana Tivoli je bila v preteklih letih razprodana (pa še to, zaradi slabih rezultatov, ne vedno) le na tekmah Eurolige. Liga NLB, ki je po moje še kako kvalitetno tekmovanje, ni pritegnila prav veliko košarkarskih navdušencev. V finalu državnega prvenstva pa je v Tivoliju že tako več navijačev gostujoče ekipe, kot Ljubljančanov.  Le kako bo letos, v novih (prevelikih) Stožicah?

Enako velja za rokometaše Celja Pivovarne Laško. Pred leti ob evforiji, ki so jo povzročili dobri rezultati, je bilo skoraj nemogoče dobiti prosti sedež. Po  “slabši” sezoni se je vse spremenilo in v preteklih letih je bilo tisto nepozabno vzdušje polnega Zlatoroga le lep spomin. Na srečo smo morda v teh dneh na pragu novega uspešnega obdobja.

Podobnih primerov je še veliko. Nogometna evforija, ki je v zadnjem letu zavladala v slovenskem reprezentančnem nogometu se nikakor ne more prenesti na klubsko raven. Tekme državnega prvenstva v najbolj uspešnih slovenskih športnih privabljajo na tribune le malo posameznikov. Tudi največje zimske športne prireditve – Planica, Kranjska Gora, Zlata lisica, .. le stežka konstantno privabljajo množice kot v zlatih časih.

Kakšna je slovenska kultura obiska na športnih dogodkih (navijaška kultura)? Na prvi pogled se zdi, da bolj kot šport,  privablja množice evforija, ki jo sproži rezultat in predvsem mediji. Kdo je kriv za tako okolje, če sploh kdo? Zagotovo bi več energije za privabljanje navijačev in gledalcev na tekme (v vseh kategorijah)  morali pokazati tudi klubi, športne zveze in sponzorji. Le malo se jih lahko pohvali z načrtno strategijo komuniciranja z obstoječimi in potencialnimi navijači. Nenazadnje profesionalnega vrhunskega športa brez navijačev praktično ni. Tudi sponzoriranje klubov in prireditev, ki niso sposobni aktivirati navijačev je skoraj obsojeno na neuspeh.  Športne navdušence je potrebno izobraziti, jim vcepiti navijaško kulturo. Vse to pa ne more priti čez noč, kot to lahko morda nek velik športni uspeh.

Kdo sploh so navijači in kdo gledalci na športni prireditvi? O tem in mnogih drugih vidikih slovenskega navijaštva pa več naslednjič. Že zdaj pa čakam “cvet slovenskega navijaštva”, obračun Green Dragonsov in Viol na novih Stožicah.  Žal brez kletk in ograj še ne gre. V dobro slovenskega športa upam, da dočakamo tudi ta dan.

Ker je Ljubljana in Slovenija v preteklih 17 letih že nekajkrat gostila podobna prvenstva skupine C in B so bila pričakovanja tudi letos večja. Razprodane tribune ob slovenskih nastopih so bile praksa, ki pa se je letos “nepričakovano” podrla.

So krivi bolj zahtevni navijači, preveč športnih vrhuncev, nezanimivi tekmeci, slabše klubsko hokejsko leto ali kaj drugega. Morda so krivi tisti, ki so precenili povpraševanje in postavili previsoko ceno vstopnic. 15 in 18 EUR za tekmo z navidez nedoraslo Južno Korejo??  Glede na izjavo legende slovenskega hokeja Ernesta Aljančiča, ki je za hokej sicer naredil veliko dobrega, da je “izkupiček že pred prvenstvom boljši kot kadarkoli“, mislim, da je bila dokaj visoka cena vstopnice premišljeno dejanje. Maksimalen finančni izplen, tudi za ceno nekaj tisoč neprodanih vstopnic. Morda pa je šlo le za napačno ocenjevanje povpraševanja. Ne razumem zakaj se cena vstopnice ne more prilagoditi nasprotniku. Kot kaže bo dvorana Tivoli razprodana le na zadnji, odločilni tekmi z Madžari. Močno upam, da bodo Slovenci športno uspešni in tako na nek način rešili prvenstvo. Če temu ne bo tako se bo najbrž marsikdo vprašal kaj je šlo narobe, da na tribunah ni bilo tistega značilnega slovenskega navdušenja.

Iz napak se da naučiti največ. Zagotovo imajo organizatorji hokejskega prvenstva v Ljubljani kar nekaj iztočnic za premislek. Hokej nima lahke naloge, če se hoče vriniti med elitne slovenske ekipne športe. Tudi marketinški del bo moral v bodoče zavihati rokave.

Še zanimivost o spletni promociji prvenstva. Na facebook-u je stran posvečena prvenstvu v hokeju zbrala borih 900 oboževalcev. Sicer pa si kaj več niti ne zasluži. Čeprav je fb stran posvečena prav prvenstvu in je povezava dostopna tudi z uradnega spletnega mesta prvenstva, le ta ne premore niti enega uradnega sporočila v času tega prvenstva. Žalostno in graje vredno za administratorje in hokejsko zvezo oziroma njen PR-ovski del!

V preteklosti smo se (in so nas) imeli za individualne športnike. Velikokrat ekstremiste. Vse to smo še vedno, a v zadnjem desetletju smo dokazali, da niti najmanj ne zaostajamo v ekipnih športnih. Glede na število populacije so prav rezultati v številnih ekipnih športih posebnega pomena in nam jih zavidajo tudi veliko večji.

Zaradi številčnosti športnih panog na najvišjem nivoju bodo večno obstajale dileme o tem, kateri uspeh je pomembnejši. Konkurenca med športnimi panogami je skoraj močnejša kot marsikje v gospodarstvu.

Šport se rad primerja z gospodarstvom. Še posebej v dobi komercializacije se nam zdi, da lahko vsak uspeh ovrednotimo v denarju. Pa ga res lahko? Kakšne ekonomske učinke bo prineslo športno leto 2010 za Slovenijo? Športni uspehi bi naj športnikom in njihovim zvezam prinašali finančna sredstva. Uvrstitev nogometne reprezentance na SP je denimo NZS-ju res prinesla  dobrih 5 milijonov EUR dodatnih sredstev. Tudi za financiranja s strani javnih razpisov so pomembni pretekli rezultati. Kaj pa vpliv športnih uspehov na celotno gospodarstvo. Leta 2008 so Angleži izračunali, de je bilo zaradi njihove neuvrstitve na nogometni EURO 2008 njihovo gospodarstvo v celoti »oškodovano« za več kot milijardo funtov. Seveda so se našli tudi kritiki tovrstnih izračunov, ki so poudarjali da tovrstni športni dogodki le preusmerjajo porabo in ne nujno povečujejo gospodarsko aktivnost v celoti. Več o »angleški nogometni izgubi« in preusmerjanju porabe je napisano v članku tukaj. (link)

Zmagovalci športnega leta 2010 bodo zagotovo mediji. Več programa, več oglaševalcev. Tudi turistične agencije si manejo roke, saj smo Slovenci v preteklem letu pokazali, da zelo radi spodbujamo naše junake tudi na tujem. Večja bo prodaja TV sprejemnikov pa še kake skupine izdelkov…

Zaenkrat še nisem zasledil, da bi kak slovenski ekonomski inštitut meril vpliv nogometnega uspeha na slovensko gospodarstvo v prihodnjem letu. Čeprav so tovrstni izračuni precej zahtevna naloga pa pozitiven vpliv zagotovo obstaja. Slovenija bo zaradi udeležbe na treh velikih športnih dogodkih zagotovo dobila dodatno promocijo. Vrednost te promocije bodo marketinški strokovnjaki najbrž vseeno poskušali izraziti tudi v denarju.

Vseeno pa vsega ne moremo meriti skozi denar. Pozitivna samopodoba, ki bi jo prinesli morebitni dobri rezultati naših športnikov na državljane se najbrž ne more meriti finančno čeprav ni nič manj pomembna.

Kljub vsej uspešnosti slovenskega vrhunskega športa pa mislim, da nas na športnem področju čaka še veliko dela. Šport bi moral postati vrednota, ki ni odvisna le od trenutnih izjemnih dosežkov v vrhunskem športu. Šport niso le uspehi in šport ni le vrhunski šport. Spreminjanje kulture športa pa je naloga za celo desetletje ali več… Morda je pravi čas, da začnemo.

Pri KZS upajo, da se bo v navijaškem smislu ponovil Beograd, v tekmovalnem ciljajo še stopničko višje. Upam, da se Slovencem res obeta navijaško romanje v Varšavo, vsaj nekoliko podobno tistemu nogometnemu v Amsterdam ali košarkarskemu v Beograd. Vsekakor si september splača zapisati v koledarju, morda celo za kak navijaški izlet na Poljsko. Da se le ta pravljica ne bo podrla že pred ali med predpripravami, ko bo potrebno plačati zavarovalnine, skleniti dogovore, kdo bo igral, koliko in kakšne bodo njegove vloge. Bo gospodarska kriza kakorkoli vplivala na delovanje zveze v tem letu?

Košarkarska zveza ima nekaj dolgoletnih sponzorjev, ki eni uspešneje in drugi manj, izkoriščajo sponzorski potencial košarke. V zadnjem mesecu je v medijih ob novicah o slovenski košarki pojavlja še beseda recesija. Z njo naj bi se spopadali klubi in bojim se, da bo za marsikateri klub to tudi tisti trenutek, ko bodo obupali, se vdali v usodo, da smo premajhen trg, da bi lahko gojili profesionalni šport. Nekaj takih primerov smo letos že videli, drugi še grozijo. V gospodarski krizi podjetja največkrat manjšajo svoje stroške. Eden izmed najlažjih ukrepov je omejiti sponzorska sredstva in oglaševanje. Učinkovitost vlaganja v šport skozi sponzorstvo je v Sloveniji po pravilu še vedno neraziskana. Vse preveč direktorjev je podpiralo šport zaradi tega, ker so si to lahko privoščili, niso pa naredili kaj dosti, da bi iz svojih vložkov potegnili tudi (merljive) rezultate. In tistim stvarem za katere ne veš, če ti prinašajo korist, se najlažje odpoveš. Se jim v recesiji skoraj moraš…

Prepričan sem, da imajo sponzorji košarkarske zveze v Slovenije vse možnosti, da se njihova vlaganja oplemenitijo. Košarka ima v Sloveniji dolgo tradicijo in naši posamezniki so v zadnjem letu zelo uspešni. Če sestavimo še en pravi uspeh reprezentance bi bili zadovoljni vsi. Upam, da bodo znali ta produkt “združene” košarkarske reprezentance sponzorji izkoristiti. Začeti bo potrebno že zelo kmalu. Prva priložnost je že finale pokala Spar. Pred omenjenim pokalnim finalnim turnirjem je glavni sponzor Spar spletnim športnim navdušencem ponudil tudi spletno igro, ki bo enega srečneža popeljala na EP na Poljsko. To je le majhen delček, ki pa lahko pripomore k skupni prepoznavnosti in zavedanju o blagovni znamki in njeni povezanosti s košarko. link do igre.

Upam, da do poletja vidimo še več podobnih, boljših in še večjih kreativnih promocijskih akcij in več aktivnih sponzorjev, ki želijo svoje finančne vložke v šport kar najbolje oplemenititi. Podpisati sponzorsko pogodbo, plačati sponzorirancu je šele začetek. Pravo delo se začne kasneje. Tisti, ki mislijo da so tako naredili že vse in so zadovoljni z nekaj VIP vstopnicami, ki jih dobijo od organizatorja so na slabi poti. Taki sponzorji niso dobri sponzorji in oni bodo prvi, ki bodo v času recesije raje odšli.  In teh ni malo. Pa naj to ne leti le na sponzorje KZS, v drugih panogah je take prakse še veliko več.

Link do himne, če je slučajno še niste slišali…

Če je kaj simbolike v novi slovenski nogometni himni, potem se Sloveniji v nogometu pišejo spet boljši časi. Nogometna himna se začne s stavkom… “Nekaj se prebuja v zraku….” in res se v teh dneh počasi spet občuti nogometna evforija, ki bi morda nekoč lahko dosegla tisto iz pravljičnih let slovenskega nogometa. V nogometni zvezi Slovenije so očitno začutili novo energijo v slovenskem reprezentančnem nogometu. Selitev reprezentance v štajersko prestolnico, polni štadioni in vzdušje, ki ga je poznal Bežigrad v najboljših letih so tudi nogometašem dali tisto potrebno samozavest za bolj svetlo nogometno prihodnost.

Da je reprezentančni nogomet spet v vzponu in bližje pomena, ki ga je imel leta 2000 pričajo tudi rezultati raznih spletnih anket. Na športnih portalih, kjer obiskovalce sprašujejo po najboljših športnikih minulega tedna, meseca, … so nogometaši na vrhu. Milivoje Novaković in Samir Handanović sta po rezultatih anket slovenska športna junaka zadnjega meseca.

Anketa na siolu (Samir Handanović)

Anketa športnik meseca septembra na portalu Ekipa.org (Milivoje Novaković)

Prijetno sem bil presenečen, ko sem spremljal spletne strani ženskega WTA turnirja Slovenia Open v Portorožu. Spletno mesto je izjemno pregledno, lepo oblikovano in predvsem aktualno. Vsebuje informacije za novinarje, obiskovalce, tekmovalce in druge zainteresirane skupine, hkrati pa je lahko v ponos tudi sponzorjem turnirja. Upam, da se bo še kak slovenski organizator potrudil in ustvaril spletno mesto, ki mu bo v ponos. Spletne strani niso same sebi v namen, zato se je potrebno stvari lotiti premišljeno in ambiciozno. Organizatorji WTA turnirja Slovenia Open v Portorožu so to naredili odlično. Seveda pa internet ponuja še več možnosti in priložnosti in bo potrebno spletne strategije v prihodnje še dopolnjevati.

Za odlične spletne strani so potrebna finančna sredstva. Malo denarja malo muzike pravijo. Tudi v tem poslu bo to držalo, a veliko denarja še ne naredi dobrih in uporabnih spletnih strani. Prva naloga organizatorjev je, da definirajo cilje, da vedo kako jim spletno mesto lahko koristi. Imeti morajo resurse, ki bodo skrbeli za spletno stran. Nič ni slabšega od zapoznelih in nekvalitetnih informacij.

In potem je potrebno najti firmo, ki bo skrbela za izdelavo spletnega projekta in nudila vso podporo. Tukaj je ponavadi zatakne pri potrebnih finančnih sredstvih. Ena od najboljših rešitev je, da se poskuša najti podjetje, ki bo stopilo v sponzorsko razmerje z organizatorjem. Tako se prihrani večina sredste, hkrati pa je to tudi garancija, da bo spletni projekt kvaliteten. Resna podjetja, ki se ukvarjajo z spletnimi rešitvami si najbrž ne bodo privoščila slabih projektov, še posebej ne, če je njihovo ime še bolj izpostavljeno skozi sponzorstvo.

Pred dnevi je bila Marija Šestak gostja v oddaji Hri-BAR. Vsako pojavljanje vrhunskih športnikov v tako popularnih oddajah je zanje velik plus, saj si s tem večajo prepoznavnost. Mariji Šestak prepoznavnosti v Sloveniji zagotovo manjka. Njeni rezultati v troskoku se lahko brez težav primerjajo z rezultati, ki sta jih svoj čas dosegali Brigita Bukovec in Jolanda Čeplak. Obe sta bili zaradi te prepoznavnosti tudi sponzorsko zanimivi, kar je v slovenskem ženskem športu dokaj težko doseči.

Ob pogledu na Marijino spletno stran bo vsak, ki je vsaj malo spletno izobražen zelo razočaran. Sam se pri teh ocenah še bolj zahteven zato je to kar lahko vidimo na uradni spletni strani Marije Šestak, vredno najnižje možne ocene. Če ocenim v prispodobi s športnim rezultatom, to ni vredno niti kvalifikacije na olimpijske igre:)

Glede na novice na spletni strani sklepam, da je spletna stran živela le nekaj mesecev v času pred in po Svetovnem atletskem prvenstvu leta 2007. Grafično oblikovanje strani, ki je sicer stvar okusa posameznika, je slabo. Tisti bolj tehnično podkovani v spletnem založništvu bodo hitro ugotovili še veliko več pomanjkljivosti. Knjiga gostov je raj za vse avtomatske spamerje tega sveta. Teksti so samo v slovenskem jeziku, čeprav bi glede na korenine brez težav Marija dodala še srbsko verzijo, angleški jezik pa je za tako vrhunsko atletinjo, ki trenutno drži 2. rezultat leta v troskoku skoraj nujen.

Žal taka spletna stran Mariji ne more pomagati k njeni prepoznavnosti. Če bi bil njen sponzor bi bil celo zelo nezadovoljen in bi jo opozoril, da je treba to sliko popraviti. Ob predpostavki osvojene medalje na olimpijskih igrah bo marija6ak.com zelo obiskana spletna stran, ki v sedanji obliki športnici in njenim sponzorjem prej škodi kot koristi. Močno upam, da odgovorni na spletni strani Šestakove kaj spremenijo na boljše še pred vrhuncem sezone v Pekingu.

Za vrhunske športnike velja popolnoma enako pravilo kot za podjetja. Ustrezne spletne strani so pomembni marketinški dejavnik. Marketing je danes tisti, ki loči najboljše od dobrih, dobre od slabih… in posledično tisti, ki razporeja finančna sredstva. Le kdo si lahko danes še privošči puščati denar pred vrati?

V zadnjih letih so prestol v slovenskem nogometu zasedli drugi. Gorica in Domžale sta izkoristili krizo v bivših nogometnih centrih in spisali zgodovino zadnjih let. Kljub rezultatskim uspehom, pa kluba nimata prave navijaške baze. Tekme v Domžalah in Gorici so glede na rezultate izjemno slabo obiskane in nič ne kaže, da bi lahko bilo v prihodnje kaj boljše.

In v letu 2008 se morda začenja nova zgodba. Nov štadion v Mariboru naj bi bil tisti motivator, ki bo potegnil nogometni Maribor v svetlejšo prihodnost. Otvoritvena tekma NK Maribor pred nabito polnimi tribunami proti “neatraktivni” ekipi Nafte je morda znak, da je za nogomet v Sloveniji vendarle še ena priložnost. Tudi v Ljubljani pripravljajo ambiciozne nogometne načrte in zagotovo jim bo uspelo obuditi nogometno zanimanje v Ljubljani. Bo to storila bivša Olimpija, novi Interblock, ali kar oba skupaj bomo videli v prihodnje. Dejstvo je, da gre za dva povsem različna pristopa in zanimivo bo videti kaj bo to pomenilo čez 5 let.

Morda bomo že jutri, ob finalu slovenskega nogometnega pokala, priča začetku nove nogometne zgodbe. Čeprav ljubljaniski klub zaenkrat nima tako velike podpore, kot jo nedvomno ima Maribor, bo morda prihodnost pokazala, da je Interblockova nogometna vizija le pravilna in bo prinesla novo kvaliteto v slovenski nogomet.

Tale zapis ni namenjen spuščanju v notranje razmere med hokejisti in hokejsko zvezo, niti temu kdo ima prav in kdo ne. Ob tej hokejski stavki sem se spomnil neštetih podobnih pučev v slovenskem športu. Košarkaši, hokejisti, rokometaši, nogometaši, smučarji,… dogaja se prav pri vseh. Na žalost se glavni problemi pokažejo tik pred dvanajsto.

Hokejsko prvenstvo bo letos eden od vrhuncev športnega zanimanja v Sloveniji. Letošnja klubska sezona je postavila apetite še višje. Morda previsoko za igralce in vodstvo zveze. Ni mi všeč izsiljevanje hokejistov in pogojevanje njihovega nastopa z nekaj evri več. Ker ne poznam notranjih zadev dovolj dobro, pa o tem ne morem in ne smem soditi. Imam pa občutek, da nekaj smrdi v vodstveni strukturi. Nekateri odgovorni v športnih zvezah (ne samo hokejski, ampak v še veliko drugih) stvari jemljejo preveč ležerno. Če bi bili v svoji funkciji uspešni se take stvari ne bi dogajale. Delovali bi skozi celo leto in ne le gasili zadev tik pred vreliščem.

In take stvari mečejo zelo temno luč na slovenski šport in športnike. Kako naj navijači in podjetja podpirajo športnike, če se dogajajo taka javna merjenja moči med samimi športniki. Vodilni v športnih organizacijah in tudi športniki se najbrž ne zavedajo, pomembnosti imidža, ki ga nosijo s seboj.  Kako naj bo nekdo sponzor ekipe, kjer se vsak dan znova prepirajo med seboj. Kako naj verjamemo v sposobnost nekoga, ki ne zna urediti odnosovniti v svoji hiši.

Športniki govorijo, da so odvisni od denarja in trdijo, da le tega v Sloveniji ni dovolj. Očitno se še ne zavedajo, da z potezami, kot je bila zadnja hokejska, ne vnesejo le nekaj posmeha in nemira med navijače ampak veliko tudi in predvsem veliko nezaupanja med sedanje in potencialne sponzorje.

In potem se čudijo, da sponzorji odhajajo…..