Zapisi pod 'slo šport' ↓

Marija Šestak je ena naših najboljših športnic, ki se bodo čez dva meseca v Pekingu borile za olimpijske kolajne. Ambicije v Srbiji rojene atletinje Marije Martinovič poročene Šestak so lanskih in letošnjih rezultatih upravičeno zelo visoke.

Pred dnevi je bila Marija Šestak gostja v oddaji Hri-BAR. Vsako pojavljanje vrhunskih športnikov v tako popularnih oddajah je zanje velik plus, saj si s tem večajo prepoznavnost. Mariji Šestak prepoznavnosti v Sloveniji zagotovo manjka. Njeni rezultati v troskoku se lahko brez težav primerjajo z rezultati, ki sta jih svoj čas dosegali Brigita Bukovec in Jolanda Čeplak. Obe sta bili zaradi te prepoznavnosti tudi sponzorsko zanimivi, kar je v slovenskem ženskem športu dokaj težko doseči.

Ob pogledu na Marijino spletno stran bo vsak, ki je vsaj malo spletno izobražen zelo razočaran. Sam se pri teh ocenah še bolj zahteven zato je to kar lahko vidimo na uradni spletni strani Marije Šestak, vredno najnižje možne ocene. Če ocenim v prispodobi s športnim rezultatom, to ni vredno niti kvalifikacije na olimpijske igre:)

Glede na novice na spletni strani sklepam, da je spletna stran živela le nekaj mesecev v času pred in po Svetovnem atletskem prvenstvu leta 2007. Grafično oblikovanje strani, ki je sicer stvar okusa posameznika, je slabo. Tisti bolj tehnično podkovani v spletnem založništvu bodo hitro ugotovili še veliko več pomanjkljivosti. Knjiga gostov je raj za vse avtomatske spamerje tega sveta. Teksti so samo v slovenskem jeziku, čeprav bi glede na korenine brez težav Marija dodala še srbsko verzijo, angleški jezik pa je za tako vrhunsko atletinjo, ki trenutno drži 2. rezultat leta v troskoku skoraj nujen.

Žal taka spletna stran Mariji ne more pomagati k njeni prepoznavnosti. Če bi bil njen sponzor bi bil celo zelo nezadovoljen in bi jo opozoril, da je treba to sliko popraviti. Ob predpostavki osvojene medalje na olimpijskih igrah bo marija6ak.com zelo obiskana spletna stran, ki v sedanji obliki športnici in njenim sponzorjem prej škodi kot koristi. Močno upam, da odgovorni na spletni strani Šestakove kaj spremenijo na boljše še pred vrhuncem sezone v Pekingu.

Za vrhunske športnike velja popolnoma enako pravilo kot za podjetja. Ustrezne spletne strani so pomembni marketinški dejavnik. Marketing je danes tisti, ki loči najboljše od dobrih, dobre od slabih… in posledično tisti, ki razporeja finančna sredstva. Le kdo si lahko danes še privošči puščati denar pred vrati?

Nogometni derbi med Mariborom in ljubljansko Olimpijo je bil dolga leta najbolj znan nogometni spektakel v Sloveniji. Bolj kot nogometni je bil to navijaški spektakel, ki so ga nevtralni navijači kdaj pa kdaj označili tudi za neumen spopad. Žal pa skupna pot mariborskega in ljubljanskega nogometa ni trajala dolgo. Eni in drugi so vse pogosteje tonili v rezultatske krize. Ko so nastopile še finančne težave je bilo skupne poti in posledično derbijev konec. Štadioni so bolj ali manj samevali in slovenski klubski nogomet je izgubil še tiso malo zanimivih trenutkov predvsem pa polnih tribun.

V zadnjih letih so prestol v slovenskem nogometu zasedli drugi. Gorica in Domžale sta izkoristili krizo v bivših nogometnih centrih in spisali zgodovino zadnjih let. Kljub rezultatskim uspehom, pa kluba nimata prave navijaške baze. Tekme v Domžalah in Gorici so glede na rezultate izjemno slabo obiskane in nič ne kaže, da bi lahko bilo v prihodnje kaj boljše.

In v letu 2008 se morda začenja nova zgodba. Nov štadion v Mariboru naj bi bil tisti motivator, ki bo potegnil nogometni Maribor v svetlejšo prihodnost. Otvoritvena tekma NK Maribor pred nabito polnimi tribunami proti “neatraktivni” ekipi Nafte je morda znak, da je za nogomet v Sloveniji vendarle še ena priložnost. Tudi v Ljubljani pripravljajo ambiciozne nogometne načrte in zagotovo jim bo uspelo obuditi nogometno zanimanje v Ljubljani. Bo to storila bivša Olimpija, novi Interblock, ali kar oba skupaj bomo videli v prihodnje. Dejstvo je, da gre za dva povsem različna pristopa in zanimivo bo videti kaj bo to pomenilo čez 5 let.

Morda bomo že jutri, ob finalu slovenskega nogometnega pokala, priča začetku nove nogometne zgodbe. Čeprav ljubljaniski klub zaenkrat nima tako velike podpore, kot jo nedvomno ima Maribor, bo morda prihodnost pokazala, da je Interblockova nogometna vizija le pravilna in bo prinesla novo kvaliteto v slovenski nogomet.

Včerajšnja popoldanska hokejska štorija, ki smo ji bili priča v Mariboru oziroma preko medijev v celi Sloveniji je bila še ena v seriji neljubih dogodkov, ki se vedno pogosteje dogajajo v slovenskem športu.

Tale zapis ni namenjen spuščanju v notranje razmere med hokejisti in hokejsko zvezo, niti temu kdo ima prav in kdo ne. Ob tej hokejski stavki sem se spomnil neštetih podobnih pučev v slovenskem športu. Košarkaši, hokejisti, rokometaši, nogometaši, smučarji,… dogaja se prav pri vseh. Na žalost se glavni problemi pokažejo tik pred dvanajsto.

Hokejsko prvenstvo bo letos eden od vrhuncev športnega zanimanja v Sloveniji. Letošnja klubska sezona je postavila apetite še višje. Morda previsoko za igralce in vodstvo zveze. Ni mi všeč izsiljevanje hokejistov in pogojevanje njihovega nastopa z nekaj evri več. Ker ne poznam notranjih zadev dovolj dobro, pa o tem ne morem in ne smem soditi. Imam pa občutek, da nekaj smrdi v vodstveni strukturi. Nekateri odgovorni v športnih zvezah (ne samo hokejski, ampak v še veliko drugih) stvari jemljejo preveč ležerno. Če bi bili v svoji funkciji uspešni se take stvari ne bi dogajale. Delovali bi skozi celo leto in ne le gasili zadev tik pred vreliščem.

In take stvari mečejo zelo temno luč na slovenski šport in športnike. Kako naj navijači in podjetja podpirajo športnike, če se dogajajo taka javna merjenja moči med samimi športniki. Vodilni v športnih organizacijah in tudi športniki se najbrž ne zavedajo, pomembnosti imidža, ki ga nosijo s seboj.  Kako naj bo nekdo sponzor ekipe, kjer se vsak dan znova prepirajo med seboj. Kako naj verjamemo v sposobnost nekoga, ki ne zna urediti odnosovniti v svoji hiši.

Športniki govorijo, da so odvisni od denarja in trdijo, da le tega v Sloveniji ni dovolj. Očitno se še ne zavedajo, da z potezami, kot je bila zadnja hokejska, ne vnesejo le nekaj posmeha in nemira med navijače ampak veliko tudi in predvsem veliko nezaupanja med sedanje in potencialne sponzorje.

In potem se čudijo, da sponzorji odhajajo…..

V prihodnjih tednih pripravljam en morda malo daljši zapis o podpornikih slovenskega športa. Ker mi je vsak ideja za ta zapis dobrodošla vabim vse, ki prebirate ta blog, da pustite svoj komentar ali idejo na koga vse je treba pomislit. Na levi strani lahko najdete tudi anketno vprašanje, ki ima le nekaj možnih odgovorov. Morda kakšnega pomembnega človeka ali skupine ni med njimi. Če imate predlog so komentarji pod tem zapisom namenjeni ravno temu. Za odzive se že vnaprej zahvaljujem.

Po dokaj uspešni smučarski sezoni (vsaj kar se zadnjih nekaj let tiče) se je kaj hitro začelo razpravljati o zelo resni krizi pred katero je slovenska smučarija. Zaostala izplačila trenerjem in smučiščem in že vnaprej napovedno krčenje proračuna za naslednjo sezono so dovolj velik razlog, da je trenerski del smučarske reprezentance dvignil glas in se tako enostransko obrnil na javnost. Povedali so svojo zgodbo in vrgli rokavico Smučarski zvezi Slovenije. S tem so jim nekako dali vedeti, da so sedaj oni odgovorni za uspehe v naslednjih sezonah. S krčenjem proračuna za 40 odstotkov, so resno ogroženi cilji v prihodnje.

Ko smo vsi že mislili, da bo finančna kriza v slovenskem alpskem smučanju ob najnovejših boljših rezultatih slovenskih smučarjev kmalu mimo, očitno temu ni tako in se vse še poglablja. Menjave na mestu direktorja alpskih reprezentanc so očitno le kupčkanje in presedanje na stolčkih in kaj pozitovnega ne bodo prinesle.

Na potezo strokovnega dela ekipe se je odzvala tudi Smučarska zveza Slovenije. Po pričakovanju so tokrat vrnili udarec strokovnemu štabu s šporntimi  direktorji na čelu. Obtožujejo jih, da zapravljajo preveč in nekontrolirano. Na poslovnega direktorja nordijskih reprezentanc (edini, ki je v preteklih letih znal poiskati denar) letijo očitki, da ne zna nastopati v javnosti, čepravmu priznavajo dobro delo na poslovnem področju. Predsednik zveze g. Valant, si drzne neumesno pripombo o slabem finančnem stanju Hita, kot morebitem vzroku za njihovo prekinitev pogodbe. Le kaj si bodo ob tem mislili preostali sponzorji? Bodo oni naslednji, ki si jih bo kdo iz zveze privoščil, ko bodo končali sponzorsko sodelovanja. Vse v stilu, dokler daješ denar si dobrodošel, ko začneš spraševati te ne poznamo, če prekineš sponzorsko obljubo pa si te bomo privoščili….

Vse to in še kaj jasno kaže, da je problem veliko večji kot smo si mislili. Vsi proti vsem, namesto skupnega dela v korist športne panoge, ki  ima v Sloveniji posebno mesto. Očitno ga ne bo imela več dolgo, saj se odgovorni ne morejo sporazumeti.

To, da denarja ni dovolj ni res. Denarja enostavno odgovorni ne zanjo poiskati. Predolgo se je v smučanju zanašalo na veze in poznanstva pri direktorjih slovenskih podjetij. Sodobna praksa v marketingu pa zahteva merljive rezultate. Zahteva zanje trženja, zahteva ljudi, ki imajo vizijo. Zagotovo to ni lahko delo, a ga je možno opraviti. Le pravega človeka potrebujejo. Morda ne le enega ampak skupino, ki bo temu kos. Timsko delo je pač učinkovitejše kot delo posameznika.

Letošnja prireditev športnik leta, ki jo organizira društvo športnih novinarjev Slovenije, dobiva vedno nove komentarje. Tole bo moj, čeprav veliko krajši, kot mi je ležal na duši pred dnevi.*

Praktično vse je že bilo napisano. Zagovor glavnega “krivca” , katerega poteza je žal pustila grenak priokus, ki se ga najbrž niti sam Iztok Čop v tistem trenutku ni zavedal. Vse skupaj lahko povprečnemu športnemu navdušencu izpade kot razslojevanje med športniki samimi. Če bi to začutili nekateri športniki še toliko huje. Namen Iztoka je bil obračun z novinarji, katerim pa on ne potrebuje ničesar dokazovat, saj to dela že 15 let na največjih tekmovanjih.

Iztok je športno gledano najboljši športnik in tu mu ne moremo ničesar očitati. Tudi odbojkarji ACH-ja so velika ekipa, ki je v lanskem letu naredila izredne rezultate. In, ker se podeljuje nagrada za najboljšo ekipo bi tudi jaz dal prednost ekipam v moštvenih športih. Le ti v Sloveniji splošno gledano nazadujejo in bodo najbrž tudi v prihodnje. Ravno zato jim je potrebno dati nekaj podpore s strani “stroke”. In tukaj ne zagovarjam združitve kategorij, ki smo ji bili priča letos.

Ocenjevanje tako različnih športov na skupni imenovalec je nemogoče, pa naj gre za še tako izkušene športne novinarje. Tukaj se strinjam z g. Bergantom, ki zagovarja argumentirano in javno glasovanje novinarjev.Zagotovo bo to pripomoglo k še bolj odgovornem delu in premisleku vsakega novinarja. Ampak ocena športnih novinarjev bi še vedno morala imeti največjo težo. Nenazadnje je to njihov poklic, za katerega pa pričakujem, da ga bodo resno opravljali. Športni navdušenci smo tukaj še posebej občutljivi, saj bi “to vsi znali”. Pa najbrž ni tako.

Jaz osebno na izbor športnika leta ne gledam kot na tekmovanje. Saj kriteriji niso določeni in jih je določiti tudi nemogoče. Vedno bo kdo užaljen. Izbor športnika leta je zame poklon športu. A športniki so navajeni tekmovati. Bolj kot mi drugi so v življenju odvisni od premagovanja nasprotnika, včasih tudi samega sebe. Njihovo življenje je odvisno tudi od stotink sekunde in posledično se tega navadijo tudi v »civilnem« življenju. Le tako lahko razumem užaljenost nekaterih.

Res je, da nekdo mora zmagati in s svojo podobo krasiti prvo stran naslednje številke časopisa, a pravi športniki jih bi morali z svojim vzgledom in rezultati skozi celo leto. In Iztok Čop je prvi, ki bi meni in upam trditi še večini Slovencev padel na pamet. Vsi, ki kakorkoli sodelujemo v športu, od novinarjev, športnikov…. do navijačev, bi morali strmeti k razvoju kulture športa. Nekje sem te dni prebral komentar, da smo Slovenci navdušenci nad uspehi in ne športni navdušenci.

* žal mi kaj prida skrajšati tega zapisa ni uspelo, pa naj ostane tako…