Športne vizije 2

V zadnjih mesecih se je veliko govorilo o rokometu in sodnikih. Tisto kar se je že dolgo časa sumilo se je sedaj očitno preselilo v javno debato. Evrospka rokometna zveza EHF je sprožila  nekaj uradnih preverjanj preteklega sodniškega dela, še več pa so jih sprožili klubi sami, ki so začeli z medsebojnimi obtoževanji. V glavnem bi naj šlo za podkupovanja sodnikov, tudi na največjih rokometnih tekmah.  Med sodniki, ki so se že znašli v preiskavi pa so tudi bolj znani, kot sta nemška sodnika Ullrich in Lemme. Uradno je potrejeno tudi, da sta se na spisku preiskave znašla tudi slovenski par Požežnik in Repenšek. Središče preiskav je seveda v Nemčiji, kjer v rokomet vlagajo največ in kjer je po drugi strani tudi največje rokometno tržišče.

Problemematično delo sodnikov izhaja že iz samih ohlapnih pravil. Razvoj rokometa in zaostrena konkurenca v preteklem desetletju pa so vse to še potencirali. Sodniki so tako še bolj na udaru, velik del krivde za trenutno stanje pa zagotovo nosi mednarodna rokometna zveza, ki je dolgo delovala zelo netransparentno in ni čutila potrebe po razčiščevanju spornih zadev v tem lepem, dinamičnem, a tudi grobem športu.

Ob vseh teh aferah v sodniški organizaciji se lahko zgodi, da bo najbolj kratko potegnil prav rokomet, ki je ob aktualni gospodarski krizi v še večji nevarnosti. Nemški klubi in liga, kjer se je v rokomet vlagalo ogromno je prišla do prelomne točke, ki lahko zaustavi tudi razvoj tega športa. Ustanavljanje rokometne lige prvakov je bil dokaj velik korak naprej v najelitnejšem evrospkem tekmovnaju, a se že iz samih sprememb, ki se dogajajo dokaj hitro se vidi, da prave formule še ni.  Glavno tekmovalno vprašanje je spet dilema med kakovostjo in geografsko pokritostjo. Velik del kakovosti je zbran v nemški ligi. Sledi Španija, Francija in nekaj držav med katerimi lahko hitro najemo tudi Slovenijo.

Sicer pa je tudi minulo svetovno prvenstvo v rokometu minilo v znaku spraševanja novinarjev o moči posameznih zvez in vplivnih ljudi, ki narekujejo sojenje. Tako okolje kjer se v vsaki tekmi govori o spornih sodniških kriterijih in politiki katera določa prvake, nikakor ne more biti stimulativno okolje za nova vlaganja v ta šport. Če si dovolim rokomet primerjati s košarko hitro opazimo veliko razliko. Kot v vsakem športu tudi tam kdo dregne ob sodniški kriterij na posamezni tekmi, a nikoli na tako očiten in sistematičen način kot se to že leta dogaja v rokometu. Tako obravnavanje rokometa lahko ima pri tem športu podobne posledice, kot je bil to primer v kolesarstvu, kjer so neprestane dopingške afere dodobra uničile šport oziroma iz njega pregnale veliko kapitala in oboževalcev.

Tudi Slovenija je ogrožena. Za majhno slovensko tržišče imamo dokaj širok kvaliteten vrh, kar se letos kaže tudi v državenm prvenstvu. Prvič v zgodovini slovenskega rokometa so Celjani izgubili primat. Zasluženo, a vseeno v upanju, da bo to dovolj velika “budnica” ki jih prebudi in vrne na novo pot. Ko igralci po tekmah govorijo, da je nekaj narobe v rokometni igri, da še sami ne razumejo pravil, (….Rok Praznik po tekmi 6.5. Gorenje – Koper v Velenju) to  zagotovo ni dober znak za morebitne sponzorje, ki bi si upali v ta šport. In le te slovenski rokomet potrebuje v kolikor se bo zavidljiva širina, ki nam jo zavidajo celo Hrvati, želela obdržati. Zanimivo bo videti konec letošnje vroče sezone v slovenski ligi. Upam, da se ne bo končala za zeleno mizo in , da  razvoja ne bodo ogrozili tisti, ki bi morali skrbeti za nemoten potek tekmovanja.

Nekaj-letno stagniranje rokometne zveze pod vodstvom predsednika Debeljaka, se je z novim predsednikom na prvi pogled končalo.  Kljub optimizmu, pa bomo še vedno poslušali, da se v rokomet vmešava politika.  Želje Kopra, Velenja, morda spet Ljubljane, in vseh ostalih tradicionalno rokometnih mest so velike. Prostora pa ni na pretek. Celje je dolgo združevalo rokometno Slovenijo. Letos je to dokončno končano. Sedaj se na novo postavljajo rokometne meje. Kako uspešen bo koprski rokomet v prihodnje, bodo uspeli obdržati kontinuiteto razvoja? Prevečkrat se je dogajalo, da so pepspektivna mošta obupala in prodala svoje ekipe.  In Koper lahko združuje dovolj veliko geografsko območje, da bi lahko zrastel v velik klub. Njegovo nasprotje je Gorenje, ki ima izjemno rokometno tradicijo, a bo najbrž vedno v senci velikega soseda iz Celja. Rokomet je šport, ki je in bi lahko bil “slovenski”. Nujno potrebujemo nekaj centrov, ki lahko medsebojno tekmujejo za primat v državi in ljudi, ki bodo sposobni voditi razvoj. Zanimivo državno prvenstvo pa najbrž (žal) tudi pomeni, da so pozicije, ki jih je nekoč zasedalo Celje v Evropi nedosegljive. Le težko si je namreč predstavljati, da bi slovenski rokometni prostor lahko “zdravo” preživljal tri, štiri ekipe, ki bi bile sposobne konkurirati res najboljšim v Evropi.

G. Debeljak, predsednik rokometne zveze Slovenije, se še naprej obnaša neresno. V bistvu sploh ne izpolnjuje svojih obveznosti. Kot predsedniku rokometne zveze bi mu moralo biti vsaj malo mar tudi za slovensko reprezentanco. Pa mu očitno ni. Pred tedni je skrajno arogantno izpeljal zamenjavo na trenerskem položaju, sedaj pa igra zgodbo drugačne vrste. Kljub samim pozitivnim novicam iz slovenske reprezentance, ki se ta čas pripravlja na Evropsko prvenstvo na Norveškem, v oči bode le ponavljajoča novica, da si predsednik še ni utrgal časa za obisk reprezentantov. O njegovih kvalitetah pri vodenju najboljšega soseda ne dvomim, a vsi navijači reprezentance lahko ocenjujemo njegovo opravljanje predsedniške funkcije na rokometni zvezi. In moja ocena je jasna. Nezadostno.

Primer rokometne zveze je dober pokazatelj neumnega postavljanja predsednikov raznih športnih zvez in klubov. Predsednik prihaja pogosto iz vrst največjega sponzorja oziroma tistega, ki zagotavlja sredstva. Vse bi bilo sprejemljivo, če bi ta oseba imela rada šport in ga poznala. Nekdo, ki o športu ne ve nič, je že tako prezaposlen, nima motiva itd.. pa si te funkcije ne zasluži in bi jo moral zaradi svojega dobrega imena takoj zavrniti. Biti predsednik rokometne zveze v Sloveniji le ni čisto obrobna zadeva in za uspešno opravljanje le te je potrebno tudi nekaj specifičnega znanja.

Rokomet se je v Sloveniji v preteklem desetletju vpisal med tiste športe na katere smo Slovenci najbolj ponosni. Je svetovno dovolj popularen (ne kot nogomet) in tudi Slovenci smo v njem na dokaj visokem nivoju. Po mojem osebnem mnenju gledano skozi celoto je rokomet nesporen šport št. 1. Res je, da sem morda s tem storil krivico košarkašem, pa saj to ni poanta te zgodbe.

Bistvo te zgodbe je rokometna zveza, ki nikakor ne more doseči ravni na kateri so slovenski klubi, reprezentanca in posamezniki. Kljub temu, da imamo predsednika zveze, ki je tudi glavni sponzor in pri tem gre za nekakšno uslugo sponzorju se dogajajo nerazumljive stvari. Razumel bi, da morda predsednik ni športno podkovan, da bi lahko s srcem in dušo vodil rokometno zvezo. Ne razumem pa tega, da predsednik ne razume osnovnih načel marketinga in odnosov z javnostmi. Dogodki, ki smo jim bili priča v preteklem tednu so pod vsako kritiko. Še posebej zato, ker gre za direktorja, ki bi moral v svoji firmi vedeti kako se tem stvarem streže. Rokomet pa očitno jemlje bolj za hobi. To kaže tudi dejstvo, da je potreboval za sestanek s Kamenico dober teden dni, medtem pa so že vsi upokojenci, ki ne berejo športnih strani časopisov vedeli, da je odstavljen.

Torej je nekaj narobe na rokometni zvezi in predsednik mora nositi odgovornost. Od velikih direktorjev bi pričakoval, da pridejo v šport ravno zato, da bi prinesli nekaj prepotrebnega profesionalizma in podjetne miselnosti iz gospodarstva. In potem sem še posebej razočaran nad otroškimi igricami nekega zelenega predsednika. Nekega dne bi lahko morda kdo izračunal koliko bo rokomet stal ta neprofesionalen odnos rokometne zveze. Z imidžem športa se ne moremo poljubno igrati. Slovenci smo že tako preveč zahtevni. Lahko se zgodi, da bomo po nogometu hitro obrnili hrbet še kakemu športu.

ŽELITE 50 EUR NA VAŠ RAČUN?ŽELITE 50 EUR NA VAŠ STAVNI RAČUN? Se spoznate na šport? Športne stave so edinstvena priložnost, da s pomočjo vašega poznavanja športa tudi nekaj zaslužite. Bet-at-home vam podarja 50 EUR dobropisana vaš stavni račun!

Rokomet je eden izmed višje rangiranih športov v Sloveniji. Celje je naš najuspešnejši slovenski športni kljub v zadnjih 15-ih letih. Je tudi eden tistih, katerih proračun se je v preteklosti lahko vsaj primerjal z drugimi večjimi rokometnimi klubi v Evropi. V zadnjih letih mu pojema sapa. Proračun se krči, medtem, ko v tujini investicije v rokometni šport rastejo. Vse skupaj bo zagotovo pripeljalo do nekaj slabših rezultatov v evropskem merilu.

No ob finalu slovenskega pokala v rokometu sem se zamislil nad marketinško politiko RK Celje Pivovarna Laško. Celje živi za rokomet in v času evropskih tekem tudi skoraj vsa Slovenija. Toda koliko je vreden sponzorski napis na dresu Celjanov? Ali je to zelo malo, ali pa imajo v Celju še vedno denarja na pretek. Zakaj? Žal nisem uspel prešteti vseh napisov, ki so nametani na drese Pivovarjev, a to je tako ali tako nemogoče. Žal (po mojem mnenju) odgovorni premalo cenijo svojo blagovno znamko, ali pač ne znajo prodati sponzorstva. So tudi druge oblike promocije, ne le “utapljajoč” napis na rokometnem dresu. V množici le teh, se prav vsak izgubi. Če je odgovornim v klubu vseeno za packarijo, ki jo nosijo, pa ne bi smelo biti podjetjem, ki so sponzorji kluba. Rezultati takšnega promoviranja so slabi. V tujini je bilo narejenih kar nekaj raziskav na to temo, večino le teh v nogometu. In vzporednice ni težko potegniti. Kdo bo slovenskih podjetjem, ki vlagajo v šport še vedno v stilu, “dajmo pomagat” in za tistih nekaj “sezonskih VIP kart”, odprl oči? V šport se zagotovo splača vlagat, a premišljeno , načrtno in preračunljivo. Rezultate vložkov je potrebno izmeriti. Sponzoriranje naj bi bila dobra naložba, ne dobrodelna pomoč iz osebnih razlogov.

Raziskave o učinkovitosti sponzoriranja v Sloveniji bi zagotovo prinesle izjemno zanimive rezultate. Mogoče je čas, da si jih privošči tudi kakšno večje podjetje.

Še nekaj promocije za vse sponzorje, ki verjamejo v Pivovarje.