Športne vizije 2

Logotip Londona 2012 je postregel s precejšnjim presenečenjem. Oblikovalci so si tokrat dali duška. Moderno, dinamično, za mlade… to je bil okvir v katerem so delali. In Londončani so dobili svoj “ultra” moderen logotip (eni mu že zdaj pravijo logo 2.0, ker je narejen za dinamične predstavitve in bo kot statičen veliko bolj brez pomena).

Enim bo všeč, večini najbrž ne (velika večina logotipu nasprotuje in se jim ne zdi primeren, po anketi na BBC-ju). A to je oblikovalska svoboda in dojemanje vsakega posameznika. Še enkrat pa se je potrdila ironija oblikovalskega posla, vsaj kar se dojemanja množic tiče. Tole bi lahko skupaj spravil tudi jaz je najbrž stavek, ki bi ga potrdili milijoni. Prav zanimive so izjave posameznikov, ki prepoznajo v logotipu neverjetne stvari. Od parkirišč okrog stadiona, razbitega okna, angleškega geografskega ozemlja, razbite svastike, pa vse do spomina na slab seks…

Na spletnih straneh BBC-ja se najde prav zanimivo branje na to temo. Dosegli pa so tudi rekord, kar se komentiranja tiče. Več kot 2000 komentarjev v nekaj urah po javni predstavitvi. Priporočam branjeje prav zanimivo.

Problem z logotipom pa bodo imeli tržniki v marsikateri organizaciji, ki je že ali še bo kupila pravice označevanja svojih izdelkov in storitev z olimpijskim logotipom. V predstavljenem logotipu zagotovo vidijo svojo zgodbo oblikovalci, najbrž tudi organizatorji, ki so logotip nenazadnje tudi odobrili. Svojo zgodbo si bodo hočeš nočeš morali izmisliti tudi “tržniki”, in jo prenesti na potrošnike. Tukaj pa se bi znalo zaplesti. A bodo tudi potrošniki prepoznali logotip kot nekaj z veliko simbolno vrednostjo. Ga bodo lahko prepoznali od morja drugih “inspiracij”, ki se bodo oblikovalcem po celem svetu porajale v naslednjih dneh. Prepoznavnost in razločevanje logotipa bi znal biti eden večjih problemov. Kako zavarovati znak pred podobnimi je še eno vprašanje. Če odmislimo slabo prepoznavne olimpijske kroge in napis London, je vse drugo skoraj nemogoče zavarovati pred približki v očeh javnosti.

Tony Blair je rekel: “When people see the new brand, we want them to be inspired to make a positive change in their life” kako pozitivno in inspiracijsko bo na Londončane deloval nov logo Olimpijskih iger bomo videl v naslednjih letih.

Kot pred vsakim večjim dogodkom se tudi pred olimpijskimi igrami v Pekingu obeta organizatorju in olimpijskemu komiteju resna grožnja in izziv kako preprečiti negativne učinke zakulisnega trženja (oziroma ambush marketinga) na uspešnost uradnih sponzorjev olimpijskih iger.

V raziskavi, s katero so preverjali poznavanje Olimpijskih sponzorjev se je na seznamu top 12 sponzorjev znašlo kar 5 podjetij, ki niso uradni sponzorji iger.

Po aktualni raziskavi raziskavi so od prvih 5 podjetij, 4 dejanski sponzorji OI, eno podjetje, Mengniu, pa to ni. Druga podjetja na listi TOP12, ki jih potrošniki prepoznavajo kot uradne sponzorje olimpijskih iger, pa v resnici to niso so: Pepsi, China Unicom in Nike. Na prvem mestu prepoznavnosti pa je uradni dolgoletni sponzor olimpijskih iger in najbrž največja blagovna znamka na svetu – Coca Cola.

Nepoznavanje uradnih sponzorjev pa ni nič novega. S tem problemom se soočajo organizatorji največjih športnih prireditev že vse od leta 1984 oziroma OI v Los Angelesu. Takrat je Nike speljal eno prvih in izjemno uspešnih strategij zakulisnega trženja. Med drugim je ravno Nike organizacija, ki je tehnike »ambush marketinga« najbolj razvila. Slovenski izrazi za ambush marketing so še, trženje iz zasede, parazitsko trženje in najbrž bi se našel še kak.Pojav zakulisnega trženja, pa nima nobene zveze z Kitajsko in njenim kršenjem raznih pravic industrijske lastnine. Dejstvo je, da bo le težko preprečiti podobne pojave tudi v prihodnosti. Zakonske omejitve bodo zagotovo vedno strožje a kreativnosti marketinških strokovnjakov zagotovo ne bo nič manjša. In prav je tako.