Zapisi pod 'olimpijske igre' ↓

Pred časom sem se vprašal, koliko je vredna olimpijska medalja za Slovenijo. Danes sem naletel na zanimiv podatek o nagrajevanju potencialnih tajskih olimpijskih nosilcev medalj. Okoli 200.000 Evrov, za osvojeno zlato medaljo, 60 odstotkov tega zneska za osvojeno srebro in 40 odstotkov za bronasto medaljo so po mojem mnenju zavidanja vredni zneski. Ker denar slabo vpliva na ljudi, najbrž tudi športnike, bodo polovico tega zneska tajski športniki dobili v obliki rente v naslednjih 20-tih letih.  Ob pogledu na te zneske je potrebno upoštevati, da je povprečna plača na Tajskem vsaj 5 krat nižja kot v Sloveniji.

Ne trdim, da bi bilo potrebno dati slovenskim športnikom tako bogastvo za osvojeno olimpijsko medaljo. Veliko bolj so pomembne normalne razmere za priprave in razvoj športa, tu pa je vloga države zelo velika in ne meri se vedno v izplačanem denarju in nagradah.

Do začetka Olimpijskih iger v kitajski prestolnici Pekingu je še slabe 3 mesece. Olimpijski ogenj je prepotoval že skoraj cel svet,  organizatorji so ga ponosno ponesli tudi na najvišjo goro sveta Mount Everest. Potovanje olimpijskega ognja so letos spremljali protesti proti kršenju človekovih pravic na Kitajskem. Še posebej napeto je bilo ozračeje zaradi dogodkov v Tibetu. Mednarodni olimpijski komite v zadnjih tednih ne skopari s pohvalami na račun kitajskih organizatorjev olimpijskih iger. Najbrž namenoma, saj s tem nekoliko prikriva marsikatero sporno plat Kitajske kot organizatorke iger. V interesu MOK-a so športno uspešne igre brez vmešavanja politike in zadovoljni sponzorji.

Raziskave o zavedanju in zanimanju za letošnje Olimpijske igre so dale dobre rezultate. Tako naj bi se globalno več kot polovica (54%) vprašanjih zanimala za letošnje OI. Bolj kot sama prepoznavnost iger zanima sponzorje prepoznavanje blagovnih znamk olimpijskih sponzorjev. Med prebivalci Kitajske so najbolj prepoznavni Lenovo (38%), Coca Cola(36%), China Mobile(30%), Samsung (18%). Tudi nekatere druge bolj zahodne znamke imajo dosegajo solidno prepoznavnost. Resnično vrednost angažiranja na kitajskem trgu v času olimpijskih iger bodo ta podjetja lahko ocenjevali šele čez leto ali več. Kitajska namreč še vedno velja za raj proizvajalcev piratskih znamk.

Pravila olimpijskih iger omejujejo direktno pojavljanje blagovnih znamk olimpijskih sponzorjev na športnih prizoriščih. Sponzorji morajo zato še močneje vključevati druge načine podpore sponzoriranju. Oglaševanje in razne akcije pospeševanja prodaje imajo pred OI še večji pomen. Tri mesece pred začetkom iger je čas za sponzorje, da aktivirajo večino svojih promocijskih akcij.

Protesti proti kršenju človekovih pravic na Kitajskem pa so marsikaterega sponzorja prepričali v to, da je z začetkom promocijskih kampanj še malo počakal. Zdaj, ko se stanje počasi umirja sponzorji upajo na hitro “pozabljivost” potrošniške družbe v zahodnih državah.  Nihče od njih si ne želi, da bi njihove globalne znamke kakorkoli povezovali z kršenjem človekovih pravic na Kitajskem. Nekatere velike športne korporacije (Adidas, Nike) so v preteklosti, pred velikimi športnimi dogodki,  že doživele negativne kampanje v povezavi z globalizacijo in delitvijo dela med razvitim in nerazvitim svetom. Povezovanje sponzorjev s totalitarnim političnim režimom bi bilo za njih najbrž še veliko bolj negativno.

Približujejo se olimpijske igre in stopnjujejo se pričakovanja Slovencev po olimpijskih medaljah. Za vsakega športnika (no skoraj vsakega, nogometaši in še kdo je zagotovo izvzet) so OI največja športna prireditev v njegovem življenju. Tudi države se rade ponašajo z rezultati, ki jih njihovi športniki dosegajo na največjem svetovnem tekmovanju. Včasih je bila vrednot rezultatov še večja, danes vedno bolj prevladuje individualen in komercialen pomen iger.  Sponzorji, ki so bili včasih na igrah skoraj prepovedani, danes plačujejo astronomske zneske za povezovanje z olimpijskimi simboli.

Še vedno pa je normalno, da posamezne države nagrajujejo svoje športnike za medalje, ki jih le ti dosežejo na igrah. In te nagrade so zelo različne. Koliko je pravzaprav vredna medalja v olimpijskem športu? Je vrednost rezultata enaka v vsaki disciplini. Je konkurenca v teku na 100m enaka konkurenci v eni izmed kategorij v kakem borilnem športu (boksu, judu …)?

Različne države imajo zelo različne kriterije nagrajevanja. V razvitih, velikih državah (ZDA naprimer) je veljalo, da lahko športnik z olimpijsko medaljo zasluži za celo življenje. Je to res tudi danes? Najbrž to ni pravilo. Zagotovo lahko, a za popoln izplen svojega rezultata morajo biti zadovoljeni še kaki drugi kriteriji. Tržna vrednost rezultata je odvisna od raznih kriterijev, ki jih je preveč, da bi bili obvladljivi. A enim morda res uspe, čeprav ne živijo samo od svoje medalje ampak od celotne prepoznavnosti, ki so jo pridobili v svoji športni karieri.

Da ne pozabim na namen zapisanega. Slovenija bo letos nagradila najboljše športnike na olimpijskih igrah z zneskom, ki je pričakovan in po mojem mnenju pošten. 20.000 EUR za zlato oziroma 15.000 EUR za bronasto kolajno ni nek izjemno bogat znesek, a po mojem mnenju zadovoljiv. Poleg tega pripada športnikom z olimpijsko medaljo tudi mesečna renta za naslednjo 4 leto  obdobje.  Menim, da mora biti znesek za športnika dovolj velika motivacija in zadoščenje. Od tega seveda ne more živeti in plačevati svojih stroškov, ki ob dobrih pripravah nastanejo. Brez prispevka sponzorjev skoraj ne gre. Eni pridobivanje sponzorskih sredstev obvladajo boljše , drugi slabše. Športniki imajo pri tem tudi zelo različne izhodiščne možnosti.  A tarnanje, da sponzorskega denarja ni je še najlažje. Brez truda se še čevelj ne obuje pravijo. Športniki, ki bodo Slovenijo zastopali na igrah v Pekingu so se vsekakor zelo potrudili pri treningih. Trud na marketinškem področju pri iskanju sponzorjev je precej manjši. Še posebej, če športnik poišče pomoč pri zato usposobljenih posameznikih in podjetjih.

Otvoritvena slovesnost olimpijskih iger v Pekingu 2008 naj bi bil najbolj gledan športni dogodek v zgodovini medijskega spremljanja športa.

Po napovedih medijskih strokovnjakov se bo prvič v zgodovini TV-prenosov zgodilo, da bo nek športni dogodek spremljala milijarda gledalcev v istem trenutku, torej v živo. Gledanost športnih dogodkov še vedno raste. Rast je počasnejša kot v preteklem desetletju. Le največjim dogodkom pa uspe privabiti res rekordne številke gledalcev.

Torej, če boste v drugi polovici avgusta 2008 začeli pogovor z neznancem na drugem koncu sveta, obstaja velika verjetnost, da se boste lahko pogovarjali o spektakularni otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Pekingu. To, da bo spektakularna ne dvomim, saj tudi Kitajci nimajo vsak dan milijarde ljudi pred TV zasloni.

Milijarde dolarjev se bodo v naslednjih letih po nalogu ruskega predsednika Putina selile v Sochi. Ta finančna garancija je vplivala na večino članov MOK– a, ki so podelili olimpijske igre leta 2014 Sochi-ju. Zmaga Rusov je bila manjše presenečenje,če pa upoštevamo finančne možnost, pa niti ne več.

Ruski Gazprom bo tik ob Črnem morju zgradil »najmodernejše zimsko športno središče na svetu.« Sochi je ponudil idealen projekt, ki pa ima eno samo veliko napako. Ves projekt je samo na papirju. Brez izkušenj in tekmovališč, brez širokih cest, ki jih obljubljajo… V dobrih petih letih pa naj bi ob Črnem morju zraslo najmodernejše zimsko športno središče. Če jim bo uspelo, bo to dokaz tega, da denar res lahko dela čudeže.

Sochi je imel resno konkurenco v korejskem PyeonChangu in avstrijskem Salzburgu.

Avstrijci so se predstavili s poudarkom na izkušnjah, ekologiji ter resničnem olimpijskem duhu, ki naj bi še živel v Alpah.

Korejci so stavili na ogromni azijski trg in in njegov zimsko športni potencial, izkušnje z dosedanjimi kandidaturami, IT – tehnologijo, ter na Alberta Tombo, njihovega ambasadorja.

In Rusi.. Odličen projekt na papirju, lepo animacijo prihodnosti.. Njihov glavni as pa je bil Vladimir Putin in njegov politični vpliv ter osebna prepričljivost. V ozadju pa največja energetsko podjetje Gazprom, ki bo kot zahvalo za podelitev olimpijskih iger v Sochi, najverjetneje vstopil tudi med generalne pokrovitelje mednarodnega olimpijskega komiteja.

Rusom je uspel veliki met. Velik poraženec pa je Pyeonchang, ki je še drugič zapored pogorel v odločilnem glasovanju. Tokrat za 4 glasove pred leti za 3. Očitno jim ni usojeno. Neuspeh Salzburga je bil nekako pričakovan, očitno je da zimska romantična idila in velike izkušnje iz preteklosti ne štejejo kaj dosti.

Denar, ki leži na mizi pač diši najbolj. Poleg tega pa se obeta tudi veliko dela za marsikatero evropsko podjetje, saj bo v Sochi-ju potrebno zgraditi praktično vse. Evropske izkušnje bodo bogato poplačali. Tudi zato so se nekateri predstavniki MOK-a odločili za Sochi.

Logotip Londona 2012 je postregel s precejšnjim presenečenjem. Oblikovalci so si tokrat dali duška. Moderno, dinamično, za mlade… to je bil okvir v katerem so delali. In Londončani so dobili svoj “ultra” moderen logotip (eni mu že zdaj pravijo logo 2.0, ker je narejen za dinamične predstavitve in bo kot statičen veliko bolj brez pomena).

Enim bo všeč, večini najbrž ne (velika večina logotipu nasprotuje in se jim ne zdi primeren, po anketi na BBC-ju). A to je oblikovalska svoboda in dojemanje vsakega posameznika. Še enkrat pa se je potrdila ironija oblikovalskega posla, vsaj kar se dojemanja množic tiče. Tole bi lahko skupaj spravil tudi jaz je najbrž stavek, ki bi ga potrdili milijoni. Prav zanimive so izjave posameznikov, ki prepoznajo v logotipu neverjetne stvari. Od parkirišč okrog stadiona, razbitega okna, angleškega geografskega ozemlja, razbite svastike, pa vse do spomina na slab seks…

Na spletnih straneh BBC-ja se najde prav zanimivo branje na to temo. Dosegli pa so tudi rekord, kar se komentiranja tiče. Več kot 2000 komentarjev v nekaj urah po javni predstavitvi. Priporočam branjeje prav zanimivo.

Problem z logotipom pa bodo imeli tržniki v marsikateri organizaciji, ki je že ali še bo kupila pravice označevanja svojih izdelkov in storitev z olimpijskim logotipom. V predstavljenem logotipu zagotovo vidijo svojo zgodbo oblikovalci, najbrž tudi organizatorji, ki so logotip nenazadnje tudi odobrili. Svojo zgodbo si bodo hočeš nočeš morali izmisliti tudi “tržniki”, in jo prenesti na potrošnike. Tukaj pa se bi znalo zaplesti. A bodo tudi potrošniki prepoznali logotip kot nekaj z veliko simbolno vrednostjo. Ga bodo lahko prepoznali od morja drugih “inspiracij”, ki se bodo oblikovalcem po celem svetu porajale v naslednjih dneh. Prepoznavnost in razločevanje logotipa bi znal biti eden večjih problemov. Kako zavarovati znak pred podobnimi je še eno vprašanje. Če odmislimo slabo prepoznavne olimpijske kroge in napis London, je vse drugo skoraj nemogoče zavarovati pred približki v očeh javnosti.

Tony Blair je rekel: “When people see the new brand, we want them to be inspired to make a positive change in their life” kako pozitivno in inspiracijsko bo na Londončane deloval nov logo Olimpijskih iger bomo videl v naslednjih letih.