Športne vizije 2

Afera nameščanja nogometnih rezultatov, ki je pred dnevi prišla na dan v Nemčiji bo imela posledice tudi na slovenski nogomet. Prva liga se je znašla v družbi nekaj najvišjih nacionalnih  nogometnih tekmovanj po Evropi. Poleg slovenske Prve Lige še lige Hrvaške, BiH, Turčije, Avstrije, nižje ligaške tekme v Nemčiji,…. Vse skupaj naj bi razpolagali z dokazi oziroma sumi o več kot 200 nameščenih tekmah. Razsežnosti afere še niso popolnoma znane, vsi pa že zdaj govorijo o največji aferi v nogometu. Pred dobrim letom, ko je Declan Hill predstavil svojo knjigo Zanesljive zmage, ki opisuje delovanje stavne mafije, mnogi niso verjeli njegovim zapisom. Aktualna afera jih bo predramila.

O stavah med nogometnimi igralci v Sloveniji  se je govorilo že nekaj časa. O tem, da obstaja črni stavni trg, kjer se obračajo velike vsote denarja in, da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki imajo dovolj vpliva, da lahko pomagajo pri želenem rezultatu tudi.  Da s prvim resnim dokazom o nameščanju tekem v Sloveniji razpolagajo v Nemčiji ni ravno najbolj hvalevredno za slovenske nogometne organizatorje in policijo. Združenje prvoligašev do sedaj ni resno jemalo opazk na take ali drugačne čudne serije rezultatov. Šele pred dnevi je bilo s strani predsednika slišati, da se bodo zaradi sumljivega primera povezali s policijo. Na nesrečo nogometa očitno vse skupaj niso le govorice.  Nemška preiskava bo imela velike posledice na tudi na slovenski nogomet in njegovo sprejemanje med navijači.

Med sedmimi tekmami iz slovenske lige se je v nemških medijih prvo pojavilo ime NK Nafta Lendava in NK Drava. Slednji so bili sumljivi nekaterim “navijačem” že v lanski sezoni, ko so uspeli izvesti “čudno” serijo porazov in zmag. Če se “nemški” sum izkaže za resničnega, potem lahko le ugibamo koliko tovrstne prakse je še med slovenskimi organizatorji. Klubski nogomet bi lahko v celoti izgubil kredibilnost. Že tako prazne tribune v slovenski Prvi Ligi sicer skoraj ne morejo biti bolj prazne, a klubi lahko hitro izgubijo še tistih nekaj sponzorjev, ki so v nogometu zaradi resničnih ekonomskih ciljev.  Kriminalizacija nogometa lahko dokončno uniči upe na profesionalno slovensko nogometno ligo in pozitiven odnos navijačev.

Naključje je hotelo, da je afera izbruhnila le dan po nogometni evforiji, ki jo je sprožila slovenska nogometna reprezentanca. Afera prirejanja nogometnih rezultatov, pa čeprav le manjšega števila udeležencev, lahko v popolnosti uniči pozitivne učinke, ki bi jih na slovenski klubski nogomet lahko imel uspeh reprezentance.

Odločilnega pomena za kredibilnost slovenskega klubskega nogometa v prihodnje bo odziv krovne organizacije in združenja prvoligašev. Le popolno sodelovanje s policijo in aktivno sodelovanje pri odkrivanju morebitnih zlorab v preteklosti lahko pomaga nogometu. Prav zanima me s kakšnimi ukrepi lahko kaznujejo nogometne akterje, soudeležence. In ali so pri nastavljanju tekem udeleženi le igralci ali celo trenerji, predsedniki klubov, sodniki?  Afera bo v naslednjih dneh in tednih zagotovo spremenila marsikateri pogled na nogomet. Strogo kaznovanje sodelujočih in ostri ukrepi mednarodnih oz.nacionalnih nogometnih zvez, klubov proti kakršni koli udeležbi igralcev v športnih stavah bi bili začetek poti nazaj.

18. november 2009 je zagotovo nov datum, ki ne bo šel tako hitro v pozabo. Slovenija ima čisto zares novo zlato generacijo ali kakorkoli jo bomo že poimenovali v prihodnje. Dejstvo je, da je uspeh prinesel izjemno evforijo in prav vsak želi danes biti nogometni navijač.  Tako je bilo včeraj (danes) nekaj čez polnoč v Mariboru …

Zlatko Dedić junak po tekmi z Rusijo

Slovenska nogometna reprezentanca je prvič, odkar igra v Mariboru, nastopila pred “le” napol polnem (morda bi moral biti pesimist in uporabiti izraz napol praznem) stadionu. Ko smo se že navadili, da so vstopnice za reprezentančni nastop nekaj “neprecenljivega” je realnost očitno nekaj drugega. Skoraj sem dobil občutek, da se vračamo v čase, ko je reprezentanca gostovala v Celju…  No, Maribor je še vedno nogometno mesto in reprezentančne tekme v mestu ob  Dravi zagotovo še nekaj časa niso ogrožene.

Pri NZS so naredili napako in svoj produkt enostavno precenili, ali pa precenili povpraševanje. NZS in sponzorji so zamudili priložnost, da bi s kakim bolj kreativnim pristopom novačenja navijačev spet naredili tisto znano “mariborsko” vzdušje. In le tako zleze navijaču pod kožo in v tistih pred malimi zasloni vzbudi željo po obisku tekme v živo.  Ker se je vedelo, da je mnogo rednih navijačev na “dopustu” in tekmec ravno prav “neatraktiven”, da ni težko izpustiti tekme, bi bilo potrebno uporabiti kaj več kot običajno oglaševanje in običajne(celo višje) cene vstopnic.  Morda je taka tekma idealna priložnost, da skupaj s sponzorji privabiš na stadion nove obiskovalce. Tudi, če jim “sponzorsko” podariš vstopnico je velika verjetnost, da se bo kdo izmed njih vrnil. NZS bi lahko tudi starim zvestim navijačem vrnila z gesto posebej znižanih cen, še bolje pa z kako dodano vrednostjo za njihovo udeležbo. Morda bi neprodane vstopnice izkoristila in jih razdelila med NZS-jeve Facebook oboževalce (780)… Možnosti je neomejeno, le širše od enostavne prodaje je potrebno gledati.  Prava navijaška, oz. športna kultura se pokaže ravno na takih neatraktivnih tekmah. Napolniti stadion proti Angliji ni nič posebnega, storiti to proti tekmecu kot je San Marino je nekaj povsem drugega. Če kulture še ni, jo je nekje potrebno začeti graditi…

Cena vstopnice za ogled tekme s San Marinom je bila enotna 17 EUR za odrasle in 9 EUR za mlajše od 14. let. V nasprotju s prejšnjo tekmo proti Češki je bila tokrat le ena enotna cena za cel stadion (ne velja za organizirane navijaške skupine, ki imajo rezervirano nižjo ceno) Kakšna je bila ideja v ozadju enotne cene v prosti prodaji? Očitno bo tako tudi ostalo, saj je cenik tekme s Poljsko že znan. Je bilo teh 17 EUR res preveč za povprečnega nogometnega navdušenca? Je sploh nakup vstopnic za tovrstno športno prireditev cenovno elastičen? Zagotovo je strošek, ki ga je navijač pripravljen odšteti za ogled tekme odvisen od mnogih dejavnikov, preko katerih posameznik ocenjuje vrednost nakupa. 17 EUR je lahko veliko ali pa malo.

Okoliščine, ki so poleg cene vstopnic tokrat vplivale na zanimanje za ogled tekme:

• Začetek avgusta je čas za dopuste;
• Maribor je v zadnjih 2 tednih videl kar že nekaj “velikih” tekem;
• Zelo slab in neatraktiven nasprotnik, proti kateremu se ni pričakovalo nič drugega kot gladka zmaga;
• Slabi rezultati v preteklem ciklusu tekem, si so reprezentanco oddaljili od realnih možnosti za SP; (rezultatska občutljivost je za slovenski šport še posebej značilna)

Za primerja še nekaj besed o prej omenjeni tekmi iz konca marca proti Češki…  Takrat je NZS vstopnice razprodala v enem dnevu, po ceni 15€ in 20€, oziroma polovico tega zneska (7,5€) za mlajše od 14 let. To je bil povsem drugačen čas (nogometna evforija), ko je Slovenija lahko povsem realno upala, da bo prevzela prvo mesto na lestvici in proti nasprotniku, ki ga v preteklosti krojil vrh evropskega nogometa. Mnoge prave nogometne navijače je takratna izključno “spletna” prodaja tako presenetila, da so ostali brez želenega koščka papirja. Tistim, ki so se znašli in hitro naredili nekaj klikov pa omogočila dober zaslužek. Tisti, ki so svoje vstopnice (in bilo jih je enostavno kupiti tudi 10 ali 20, če si bil le dovolj hiter) želeli prodati naprej so brez težav iztržili vsaj dvojni znesek. Lahko bi sklepali, da je bila v tistem trenutku to prenizko postavljena cena, ali pa način prodaje premalo premišljen.  Največkrat iskan produkt na portalu Bolha so bile v tistih dneh ravno nogometne vstopnice.  In iz lastnih izkušenj lahko povem, da je bilo povpraševanje po njih, tudi ob dvojni ceni, izjemno!

Tisti, ki določajo ceno vstopnice bodo morali biti v prihodnje bolj pazljivi. Je prav, da se vstopnice prodajajo po enotni ceni?  (navijaške skupine jo dobijo ceneje, to je res). Če je sam stadion zgrajen tako, da nima smisla kategorizirati vstopnic v dve kategoriji, jim je potrebno kako drugače dati dodatno vrednost. Hkrati pa jih nekaj pustiti tudi po dostopni ceni tistim, ki prav globoko v žep ne morejo poseči, so pa zato morda še bolj zvesti navijači. Včasih niti 5 EUR nižja cene ne zadošča, da bi “aktivirali” navijače. Slovenski so zelo “zahtevni” predvsem pa rezultatsko občutljivi.

Cena vstopnice za naslednjo tekmo v Mariboru proti Poljski bo 25 EUR. Je včerajšnja dokaj visoka zmaga, srednje atraktiven tekmec, predvsem pa zadnja slovenska možnost za nastop na SP, dovolj velik motiv, da bodo navijači napolnili stadion tudi ob najvišji ceni domačih vstopnic v zgodovini tekem slovenske nogometne reprezentance?

Pravijo, da noben poraz ni slab, dokler se iz njega kaj naučiš. Iz včerajšnjega obiska v Mariboru se bodo kaj naučili tudi pri Nogometni zvezi Slovenije. Upam…

Neprodane vstopnice Slovenija - San Marino

Tako je izgledalo na največji tribuni nekaj ur pred tekmo, tiste za goli pa so še bolj samevale.

Nogometni prestop Cristiana Ronalda v Real Madrid je potekal navidez hitro in brez zapletov. Pravzaprav je bilo glavno presenečenje najdražjega transferja v nogometni zgodovini  hiter dogovor vseh treh strani. Manchester United, Real Madrid in Cristiano Ronaldo so kot kaže dosegli dogovor v katerem so vsi pridobili. Klasična “win-win-win” situacija, ki pa morda le ni tako enostavna.

Poleg naštetih strani v tem transferju, sta tukaj še dva največja športna opremljevalca na svetu, Adidas in Nike. Adidas, uradni opremljevalec Real Madrida in Nike, osebni sponzor Ciristiana Ronalda, sta v tem poslu tista, ki bosta imela še največ težav. Nobenemu najbrž ni pogodu situacija v kateri glavni zvezdnik ekipe tako ali drugače meša obe znamki.

Mediji so pred dobrim tednom že poročali o težavah, ki jih povzroča Ronaldo. Te “težave” so najbrž premišljen načrt predsednika Reala. Težko verjamem, da se o tej “problematiki” niso pogovarjali že med podpisovanjem pogodbe, oziroma da pogajalci na strani Real Madrida niso predvideli nastale situacije. Povsem mogoče je, da bo Real nastalo situacijo izkoristil in si na novo izpogajal še boljšo pogodbo z enim izmed opremljevalcev.

Trenutna pogodba z Adidasom prinaša Realu letno 30 milijonov Evrov (za primerjavo Chelsea 14 mio €). Predsednik Florentino Perez meni, da se je vrednost ekipe Reala z zadnjimi nakupi kar podvojila. Zahteva prenovo pogodbe še pred njenim iztekom  in nič manj kot 60 milijonov  letnega plačila nemškega športnega giganta. Je v teh časih, ko tudi športa industrija pričakuje slabše poslovne rezultate  možno tako povečati proračun namenjen eni ekipi oziroma je Real tega res vreden? V normalnih okoliščinah ne, ampak… močan adut v rokah Reala je Cristiano Ronaldo, ki lahko v kolikor bo predsedniku to odgovarjalo še naprej “izziva” z velikim Nike sloganom na vsakem koraku po Madridu.

Se bosta Nike in Adidas res spustila v drago “vojno” za prvega zvezdnika Reala?  Podoben primer mešanja interesov, ki pa ni nikoli dobil tolikšne pozornosti, je tudi v Barceloni. Opremljevalec Kataloncev je Nike, medtem ko je prvi zvezdnik Messi član Adidasove ekipe. Najenostavnejša rešitev se ponuja kar sama. Menjava obeh največjih nogometnih virtuozov zadnjih dveh let. Ronaldo v Barcelono in Messi k Realu. Da ne bom preveč resen, tole je le šala, ki meni sploh ne bi bila všeč.

V vsej tej želji hitro unovčiti drage nakupe se mi zdi najbolj sporno mnenje predsednika Reala, ki svoj klub morebitnim sponzorjem že predstavlja kot najboljši klub na svetu in skoraj že izsiljuje sponzorje.  V zadnjih letih se Real ni kosal z najboljšimi in svojo kakovost bo moral najprej dokazati na igrišču.  Tržna logika, ki jo zasledujejo v Real Madridu je drugačna. Upam, da se pri Adidasu ne bodo zbali, da bi izgubili enega svojih paradnih konjev in podvojili sponzorski vložek. Ta denar bi zagotovo nekje morali vzeti in spet bi kratko potegnili šibkejši klubi in morda celo potrošniki.

Sebastjan Cimerotič ni znan le po mojstrskih preigravanjih na nogometnih igriščih in večni zvestobi Olimpiji, ampak predvsem po svojih “simpatičnih” izjavah. Njegove izjave so že tolikokrat obkrožile razne rumene in manj rumene medije, da so prav te zaslužne za prepoznavnost, ki jo uživa. Nogometa pač ne spremljajo vsi, zato je za športnika, ki si želi “zvezdništva” še kako pomembno, da se pojavlja tudi v trač medijih.

Očitno so pravo vrednost Cimerotičevih izjav razumeli tudi pri nogometnim klubu Olimpija. Klub, ki se je po petih letih vrnil v 1. slovensko nogometno ligo je na prvi tekmi širno slovensko občinstvo pred TV kamerami pozdravil s tem sloganom: “Radi bi pozdravili vse olimpijine navijače, še posebej tiste, ki navijajo za Olimpijo” in v nadaljevanju še lepši: “Nogomet se igra s srcem, ne z jezikom.”

Vir: RTVSLO

Kdo je bil avtor slogana in kaj točno je bil njegov namen lahko le ugibam. Morda je bil namenjen mestnemu tekmecu, morda celotno ljubljanski in slovenski nogometni javnosti. TV kamere so ga zelo uspešno prenesle med nogometne navdušence. V bistvu je skoraj “preveč”  zasenčil vse oglaševalce ob igrišču.  Večini je padel v oči predvsem zaradi nezgrešljivega “Cimerotičevega podpisa”. Izvirni slogan s katerim se je Olimpija vrnila med prvoligaše me ne preseneča, saj je predsednik kluba eden največjih mojstrov odnosov z javnostmi, g. Franci Zavrl.

Ena od primarnih nalog, ki Olimpijo čaka v prvih letih po vrnitvi, je tudi  postavitev  kluba na (nogometni) športni zemljevid Ljubljane in Slovenije.  Dolgoletna odsotnost in vsi problemi nogometnemu klubu niso koristili.  Naj ima Olimpija še tako zveste “Green Dragonse”, Ljubljani manjka nogometno navdušenje, ki ga bo potrebno ponovno zgraditi. Ker se za navijače borita dva ljubljanska kluba bo “novačenje” pristašev še bolj zanimivo. Časa pa še nekaj, vsaj do odprtja njihovih novih rezidenc, obnovljenega Bežigrada in novega stadiona na Stožicah. Če bo le vse potekalo po načrtih …

Vir: RTVSLO

Danes se začenja že 19. sezona v 1. slovenski nogometni ligi. Uradno ime tekmovanja je letos Prva Liga. Ime generalnega sponzorja, ki je še lani krasilo logotip letos manjka,  saj si elitno nogometno tekmovanje v Sloveniji ni bilo sposobno poiskati sponzorja. Na tiskovni konferenci združenja prvoligašev Slovenije so opravičilo iskali v gospodarski krizi in se tolažili, da se s težavami te vrste borijo tudi nekatere druge nogometne lige po Evropi.

Vse bolj se mi zdi, da je gospodarska kriza dobrodošel izgovor marsikomu, ki svojemu delu v športu pač ni dorasel. Slovenska nogometna liga sponzorja v tem trenutku niti ne zasluži. Pa ne zaradi nogometa, ki je in bo ostal šport z največjim potencialom, ampak predvsem zaradi ljudi, ki so v preteklosti bili in so še vedno odgovorni za razvoj slovenske nogometne lige. Morda so celo dobro opravili tehnični del nalog, a vse premalo se je razmišljalo o marketinškem pogledu na nogomet. Nogomet je namreč predvsem produkt, ki ga je treba znati prodajati. Sponzorjem, medijem, gledalcem in še komu…

Prva slovenska nogometna liga je eden redkih športnih produktov, ki je v zadnjem desetletju nazadoval.  Kaj manjka slovenskemu nogometu, da bi ga prepoznavali kot šport št. 1? Na okrogli mizi, kot jo je pred nekaj meseci organiziral Sportforum so se znana imena, ki na tak ali drugačen način sodelujejo v slovenskem nogometu spraševala, kdo je kriv in kaj storiti. Nekaj misli si lahko ogledate tukaj in tukaj.

Torej obstaja zavedanje, ampak ali obstaja tudi odločenost narediti spremembe? Dvomim. Dokler bodo odgovornost nosili eni in isti ljudje, ki tega niso znali narediti v preteklosti sprememb ne bo, vsaj ne dovolj velikih, ki jih PrvaLiga nujno potrebuje. Ko je pred dobrim letom dni, zaradi nasprotovanja dveh največjih klubov v Sloveniji (Maribora in Olimpije) propadel predlog, da bi vodenje lige prevzelo posebno marketinško usmerjeno podjetje, ki bi bilo v lasti klubov je slovenski klubski nogomet še enkrat več izbral ustaljeno pot, ki ne vodi nikamor.

Prav nogometni klubi so tisti, ki jih v zadnjem času največkrat ujamemo pri “tarnanju” kako sponzorji odhajajo, kako mediji nimajo posluha in nič ne plačujejo za medijske pravice, država nima posluha,… Kriviti medije, da s svojimi vložki ne podpirajo nogometa in se zanašati, da bo z boljšo infrastrukturo vse bolje je utopija. Celje ima že kar nekaj let stadion in navdez športno zdrav klub. A, ker niso naredili osnovne naloge, umestiti svoj klub v lokalno okolje, je njihova prihodnost vprašljiva.

V povprečju se je na tekmi 1. slovenske nogometne lige v lanski sezoni 2008/09 zbralo 1200 gledalcev. Zaskrbljujoč podatek, a če odštejemo še Maribor pridemo do sramotnih 920 gledalcev na tekmo. Kaj delajo odgovorni v klubih kot so Koper, Domžale, Gorica. Tradicionalne nogometne sredine, ki se lahko pohvalijo tudi s športnimi uspehi, so a dnu priljubljenosti. Koper je v preteklem letu dosegel neslavni rekord, v povprečju si je njihove tekme ogledalo 311 gledalcev. Je imidž nogometa res na tako nizkem nivoju?

Iskanje krivcev in razlogov za stanje v slovenski nogometni ligi bi morali iskati klubi predvsem pri sebi. Vsak zase in vseeno vsi skupaj bodo morali najti novo pot, ki jih bo približala avstrijskemu modelu, ki ga največkrat slišimo med željami za prihodnost slovenske nogometne lige.

Odraz trenutnega stanja in vrednotenje produkta nogometna PrvaLiga je lepo videno tudi na spletni strani Prvaliga.si.  Spletno mesto združenja nogometnih prvoligašev, ki bi moralo biti eno najbolj priljubljenih športnih spletnih mest v Sloveniji, je prava sramota. Oblikovno, vsebinsko, tehnično, marketinško, informativno… v vseh pogledih si zasluži negativno oceno. Res je, da obljubljajo spremembe, a nekaj ur pred pričetkom letošnjega prvenstva je podoba prve strani takšna kot na sliki spodaj.
Dokaz, da se v Sloveniji lahko trži tudi nogomet je Nogometna zveza Slovenije. Spletno mesto NZS.si je popolno nasprotje in v primerjavi s Prvoligo pravi balzam za oči.

Rdeči in rumeni karton skupaj – točno to si zaslužijo odgovorni za to spletno mesto.

Kdo so najdražji igralci v nogometu? Pred letošnjim prestopnim rokom je bilo pričakovati, da bo letošnji nogometni trg umirjen, predvsem zaradi recesije, ki grozi večini klubov. Predsednik Real Madrida se s tem ni strinjal in v enem tednu izpeljal dva pregrešno bogata transferja. Sezona prestopov pa še ni končana in bo v prihodnjih tednih najbrž prinesla še kak odmeven in finančno bogat prestop. Na spodnji lestvici je 21 nogometašev. Prav 21 mesto zaseda vrednost transferja, ki ga je za Davida Beckhama plačal Real leta 2003 (35 mio €). Beckham je od takrat dalje vodilni med nogometaši po letnem zaslužku, med katerega spada plača nogometaša in vrednost sponzorskih pogodb.  Pri Realu pričakujejo, da bo to mesto kmalu prevzel Cristiano Ronaldo.

Najdražji nogometaši – prestopi v nogometu

(podatki v milijonih €, Vir: delo.si)

1. Cristiano Ronaldo (POR) iz Man Utd v Real Madrid (2009) – 93 (80 mio £)
   
2. Zinedine Zidane (FRA) iz Juventusa v Real Madrid (2001) – 75
3. Kaka (BRA) iz Milana v Real Madrid (2009) – 67,5
4. Luis Figo (POR) iz Barcelone v Real Madrid (2000) – 61
5. Hernan Crespo (ARG) iz Parme v Lazio (2000) – 56
6. Gaizka Mendieta (ŠPA) iz Valencie v Lazio (2001) – 48
7. Rio Ferdinand (ANG) iz Leedsa v Manchester United (2002) – 47
8. Christian Vieri (ITA) iz Lazia v Inter (1999) – 46,5
9. Dimitar Berbatov (BLG) iz Tottenhama v Manchester United (2008) – 46,4
10. Pavel Nedved (ČEŠ) iz Lazia v Juventus (2001) – 46,2
11. Andrej Ševčenko (UKR) iz Milana v Chelsea (2006) – 46
12. Juan-Sebastian Veron (ARG) iz Lazia v Manchester United (2001) – 46
13. Ronaldo (BRA) iz Interja v Real Madrid (2002) – 45
14. Rui Costa (POR) iz Fiorentine v Milan (2001) – 43
15. Filippo Inzaghi (ITA) iz Juventusa v Milan (2001) – 40,9
16. Robinho (BRA) iz Real Madrida v Manchester City (2008) – 40
17. Gianluigi Buffon (ITA) iz Parme v Juventus (2001) – 38,3
18. Marc Overmars (NIZ) iz Arsenala v Barcelono (2000) – 36,8
19. Lilian Thuram (FRA) iz Parme v Juventus (2001) – 35,8
20. Gabriel Batistuta (ARG) iz Fiorentine v Romo (2000) – 35,8
21. David Beckham (ANG) iz Manchester Uniteda v Real Madrid (2003) 35

Manchester United bo v finalu lige prvakov imel možnost še drugič zapored postati postati zmagovalec lige prvakov, kar v omenjen tekmovanju, odkar le to nosi ime UEFA Liga prvakov, ni uspelo še nikomur. Zadnja ekipa, ki je ponovila zmago v najvišjem rangu evropskega nogometnega, takrat še pokalu državnih prvakov je bil italijanski AC Milan. Nekaj o ligi prvakov in denarju, ki jo vrti sem napisal v kolumni za Drugi svet.

Man United s sponzorjem AIG

Na stadionu v Rimu se bo Manchester United predstavil v svojih zdaj že prepoznavnih dresih z imenom ene največjih zavarovanic AIG. Ameriška finančno zavarovalna družba AIG, je pred tremi leti za 4-letno sponzorstvo odštela 56 mio funtov. To pomeni slabih 16 mio € letno + 5 mio vredne finančno svetovalene storitve, ki so nek bonus sponzorskemu poslu.

Pogodba bi bila kot vsaka druga, če se ne bi vmes zgodila finančna kriza, v kateri pa je eno večjih vlog odigrala tudi omenjena zavarovalnica, ki je bila pred propadom. Rešila jo je ameriška vlada oziroma njihovi davkoplačevalci. (zdaj 80 % lastniki)  Ameriški politiki so takoj opozorili na zapravljanje denarja za nek nogomet na drugi strani atlantika. Podpisano pogodbo bodo klub temu spoštovali do konca. Podaljšali pa je seveda ne bodo. Verjetnost, da bi kdo odkupil zadnje leto pogodbe pa je precej majhna, saj bi to postavilo pred velike probleme tudi logistiko in preskrbo novih artiklov omenjenega kluba.  Torej bodo svoj “nogometni ponos” na majicah Man Uniteda še vedno lahko gledali tudi ameriški davkoplačevalci. In morebitni ponovljen uspeh “svojega” kluba v finalu lige prvakov morda le proslavili…

Praktično v vseh podjetjih, ki jih s finančnimi injekcijami rešuje ameriška vlada (oziroma davkoplačevalci) je eden prvih ukrepov (zahtevajo jih politiki) odpovedovanje sponzorskih pogodb. Ker sta ravno finančni sektor in avtomobilska industrija tista, ki sta uporabila državnega denarja za reševanje krize to pomeni, da le ti močno omejujejo sponzorstva. In prav ta dva sektorja sta bila največja sponzorja v ameriškem športu. Nekateri strokovnjaki, ki se ukvarjajo s športnim marketingom govorijo o lovu na čarovnice. Še pred letom dni so bili marketinški strokovnjaki enotni, da je tovrstno potrošen denar še vedno najučikovitejša naložba, ki v povprečju na  en vložen dolar prinaša tri (če se ne motim je to pred slabim letom izjavil direktor, Bank of America), danes pa “rešitelji” govorijo le to tem, da je to nepotrebni strošek in luksuz nekega preteklega časa.

Kako bo v Sloveniji? Imamo specifičen položaj in več podjetij v državni lasti, kot so to bili navajeni v ZDA. Ampak tudi pri nas je sponzorstvo podjetij v večinski državni lasti vroča tema. Morda bo v prihodnje še bolj. Bolj kot o krizi se je v preteklosti kdaj govorilo o političnem reševanju športa ali vmešavanju v šport.  Slovenski šport vseeno potrebuje ta podjetja zato upam, da se racionalizacija in zniževanje stroškov ne bo začeli ravno pri športnih sponzorstvih. Če se bo kdo odpovedal kakemu sponzorstu, ki je nastalo na osnovi osebnih preferenc in ni podkrepljeno s marketinškimi učinki ne bo narobe in bo mogoče celo prispevalo k razvojo tega področja marketinga pri nas.

Cristiano Ronaldo je bil izbran z najboljšega svetovnega nogometaša leta 2008.  Kot vsak izbor ima tudi ta svoje nasprotnike.  Mnogi so na tem mestu videli Messija, ki pa bo očitno na tovrstno priznanje moral počakati še vsaj eno leto.  Tokratno zmago je odnesel Cristiano in Nike, Messi in Adidas bosta najverjetneje na vrsti na prihodnjem izboru. Prestižno nagrado so pri Nike-u počastili z zanimivim oglasom “Love or Hate CR7“.

Cristiano ima poleg oboževalcev, tudi veliko nasprotnikov, morda celo sovražnikov. Sicer pa nihče ne more pričakovati, da bo nogometaš povsod enako priljubljen. V Livepoolu, Barceloni, Milanu in še mnogih nogometnih središčih imajo povsem druge junake. Eni ga obožujejo po njegovih igralskih vrlinah, drugi mu očitajo arogantnost. Vse to so povzeli v odličnem TV oglasu, ki je bil ustvarjen ravno za namen proslavitve njegovega izbora za najboljšega nogometaša leta. Ga ljubite ali sovražite, to vas sprašujejo pri Nike-u? Kreativno, iznajdljivo, predvsem pa učinkovito so oglasu dali širino. Vključuje obe strani, hkrati pa še vas napeljuje k premisleku kam sodite sami.  Zagotovo si bodo oglas zapomnili tudi tisti, ki jim je bliže Messi ali kak drug nogometaš.

Posoja Davida Beckhama na “začasno delo” v Evropo k AC Milanu je razblinila vse utvare, da se bo nogomet, s pravim marketinškim pristopom, nekega dne z veliki črkami vpisal na športni zemljevid Amerike.

David Beckham je pred dvema letoma podpisal sanjsko pogodbo s nogometnim klubom LA Galaxy. Odlična marketinška poteza, ki naj bi imela velik na dokončno uveljavljanje nogometa (Soccer kot mu pravijo) med Američani se je izkazala za ne tako posrečeno. Marketinški bum je Beckham nedvomno doživel, za nekaj tednov je polnil naslovnice vseh pomembnih revij, časopisov, spletnih portalov… po svetu. Podpisal ali obnovil je sanjske pogodbe, ki naj bi mu v naslednjih petih letih prinesle bogastvo (250 milijonov dolarjev). A pravljica očitno ne bo trajala dolgo. Še tako velik zvezdnik, ne more svoje podobe obnavljati z obiskom najprestižnejših zabav, košarkarskih tekem LA Lakersov in hokejskih predstav Kingsov. Še vedno ostaja nogometaš in le na nogometnem igrišču lahko vzdržuje svoj status že skoraj “božanski” status. In nogometa na drugi strani Atlantika še vedno ni. Ni ga v kvaliteti, ki se igra v Evropi in kar je še pomembneje, ni publike, ki bi nogometu dajala pomen. Nogomet je doma v Evropi in Južni Ameriki. V Severni Ameriki ne bo nikoli, morda nekoč v Aziji, a tudi rast zanimanja tam je osnovana predvsem na velikanskem še ne osvojenem trgu, katerega bodoči razvoj je vprašljiv. Morda se bo zdaj kdo vprašal, ali je res smiselno težiti k globalnim športom, in ali to ne bo osiromašilo športnega dogajanja na našem planetu.

Začasna selitev Becksa v Milano ima več pomenov. Prvi je športno tekmovalni. Beckham želi ponovno v angleško reprezentanco in to samo z igrami v ameriški ligi ni mogoče. Drugi najbrž večji razlog je  poslovno marketinški. Beckhamov zaslužek bo v letu 2008 nižji od pričakovanega. Že v letu 2007 naj bi se njegovi prihodki zmanjšali za slabih 7 odstotkov, v letu 2008 so se najbrž še bolj.   Recesijsko  letu 2009 bi lahko bilo za marketinško ikono kot je Beckham, še posebej če ostane v ZDA, “usodno”.  Mnogi že ugibajo, ali bo marca, ko se začne sezona v Ameriški MLS res zakorakal na zelenico v Los Angelesu, ali pa bo ostal v Milanu še posebej če bodo začasni delodajalci v italijanski prestolnici mode z njim zadovoljni.

Dejstvo je, da Becksova marketinška podoba  počasi izgublja sijaj. Krčenje oglaševalskih proračunov v času recesije še dodatno vpliva na manjšo zanimanje za tovrstne mega zvezde v zatonu, ki so enostavno predrage, da bi lahko upravičevale velika sredstva, ki jih zvezdniki zahtevajo.  Pred nekaj leti noben sponzor ne bi niti pomislil, da zapusti uspešno ime kot je David Beckham. Časi se danes hitro spreminjajo in Sponzorji, ki so ob njem stali skozi celotno kariero ga sedaj počasi zapuščajo. Gillette (10 mio dolarjev za 3 leta + neizkoriščena opcija za dodatno leto za 5 mio. USD) in Pepsi (cca 2 mio USD letno) sta dva izmed velikih globalnih znamk, ki bosta svoja sredstva prerazporedila. Morda bo kmalu sledila še Motorola. Najbrž bo do konca z Becksom vztrajal Adidas. Kljub vsemu se za finančno brezskrbno prihodnost največjih športnih zvezd ni bati. Le ti so v preteklem desetletju bogato lovili sponzorske in oglaševalske milijone in tudi majhni popravki ne bodo imeli vpliva na njihovo življenje.

Mnogi trdijo, da bodo z Beckhamom zdaj vsi ljubitelji nogometa, ki sanjajo da se bo nogomet prijel tudi v ZDA, spoznali svojo zmoto. Nekoč so to spoznali že Pele, Cruyff in še nekateri zvezdniki tega športa.