Športne vizije 2

Aleksandar Đikić je presenečenje dneva, ki nam ga je v poznih večernih urah pripravil direktor Union Olimpije g. Rajgelj. Đikić ali Džikič (po slovensko) bo najbolj iskana oseba na svetovnem spletu v naslednjih dneh med slovenskimi košarkarskimi navdušenci. Novi trener Olimpije Đikić bo tako zamenjal Bečiroviča na vroči klopi v Tivoliju.

Janez Rajgelj resnično zna presenetiti javnost. Za nos je potegnil tudi nekatere slovenske medije, ki so že lep čas špekulirali o nasledniku Bečiroviča. Rajgljevo snubljenje nekaterih trenerjev je bila morda le igra za novinarje. Posrečena ni kaj;) Morda pa bo novi trener Union Olimpije, ki ima ameriške izkušnje” znal “natirati” nekatere vase zagledane zvezdnike iz domovine košarke. Kakorkoli že, veliko sreče novemu trenerju, čeprav ne verjamem, da bo njegovo delo v Tivoliju trajalo dlje kot do konca te sezone.

Dolgo se je pletlo, sedaj se je tudi razpletlo. Meni Bečirovič odhaja iz Tivolija.

Ko je pred pol leta prišel sem občudoval njegov pogum. Sedaj spoštujem njegovo načelnost. Odhod Bečiroviča iz Tivolija je v veliki meri povezan z direktorjem Olimpije g. Rajgljem. Že tako skrhana avtoriteta, ki jo je Bečirovič imel v ekipi je padla še na nižji nivo po zaslugi direktorja Rajglja, ki je s stalnimi namigovanji in skoraj odkritimi potezami iskal novega trenerja.

In po čem si bom zapomnil Bečiroviča:

• njegov pogum ob prihodu k Olimpiji
• njegove trezne in jasne napotke v odločilnih trenutkih
• simpatičen pristop do medijev
• priznanje lastnih napak takoj po tekmi
• …..

Oba ključna igralca te zgodbe, Rajgelj  in Bečirovič, pa imate eno skupno lastnost. Oba sta pokazala pogum, pravzaprav veliko poguma. Pred Bečirovičem je upam še izjemna trenerska pot, veliko sreče in modrih potez pa želim tudi g. Rajglju pri vodenju barke Uniona Olimpije.

Še 2 meseca nazaj si niti predstavljati nismo mogli, da bo sezona potekala tako. A v športu ni bližnjic in zato nas čaka še veliko vzponov in padcev preden bomo dokončno lahko rekli, da Union Olimpija stoji na trdnih nogah.

Bomo zaradi takih in drugačnih zakonov nekega dne prepovedali tudi šport? To mi je danes prišlo na misel ob novici, da so se v Litvi zaradi novega zakona, ki prepoveduje kakršnokoli pojavljanje reklame za alkoholne pijače, odpovedali prenosom košarkarskih tekem v Evroligi.

Da se je to zgodilo v Litvi, ki je zagotovo košarkarska zibelka Evrope, (od bivši jugi seveda) se sliši skoraj neverjetno. A izjemno strog zakon, ki je v Litvi začel veljati s 1. januarjem 2008 prepoveduje kakršno koli pojavljanje logotipov alkoholnih izdelkov na malih ekranih, v času med 6. in 23 uro. Zaradi tega tudi tekme Evrolige gledalci na Litovski televiziji ne morejo spremljati v neposrednem prenosu, ampak z zamikom po 23. uri. Pivovarne so tudi v Litvi med sponzorji posameznih ekip, zato očitno te ekipe na televizijske ekrane več ne sodijo.

Tale novica sodi skoraj med tiste, saj ni res pa je…. Niti predstavljam si ne, kaj bi tak zakon pomenil za slovenski šport. Kljub obilici neumnih zakonov, ki jih sprejema naš parlament, ne verjamem, da bi kaj podobnega uspeli ustvariti v Sloveniji. Močno upam, da ne bo vse skupaj čez kako leto res aktualno tudi v Sloveniji. Že tako je v veljavi nekaj zakonov, ki škodijo športnim organizacijam in njihovi konkurenčnosti v okolju kjer delujejo.

Ob članku, ki je bil posvečen zgornjemu naslovu sem se nehote in malo ironično spomnil starega reka: “S trebuhom za kruhom.”

Nič tako posebnega ne bi bilo, če bi vrhunski tekmovalec kot je Rok Flander iskal sponzorjev tujini. Njegov glavni sponzor je tako ali tako že tuja banka, zakaj ne še kakega zraven. Upam, da Rok in še kateri slovenski vrhunski športnik resno razmišlja o pridobivanju sponzorjev tudi izven “meja” Slovenije. Ja državne meje smo baje podrli 21. decembra. Kot je rekla Petra Majdič, je čas, da podremo meje tudi v naših glavah.