Športne vizije 2

Tradicija je prva stvar na katero pomisli vsak teniški in športni navdušenec ob spremljanju  dvobojev v Wimbledonu. Malo je športov in prireditev se lahko pohvali s tako izjemno tradicijo. Najtežja in najpomembnejša naloga, ki jo imajo organizatorji je prav ohranjanje te tradicije, ki je največja vrednost turnirja. Tradicija namreč nemalokrat pride v nasprotje z modernimi zahtevami komercializacije športa.

Zdi se mi, da so se delčku te tradicije odpovedali organizatorji z izgradnjo strehe na osrednjem stadionu. Dežnikov in parelin tako letos na osrednjem stadionu v finalnih obračunih nismo videli (res je bilo za London neverjetno lepo vreme, tako da bi bilo tako tudi brez strehe), čeprav je bil prav prizor čakajočih gledalcev po dežniki eden izmed najbolj prepoznavnih kadrov marsikaterega turnirja v Wimbledonu.  Organizatorji zadnje dni tekmovanja tako ne bodo več tolikokrat pogledovali v nebo in najbrž tudi ponedeljkovih finalnih obračunov ne bomo več videli. TV hiše in gledalci so zagotovo zadovoljni. Zagotovo bodo zadovoljni tudi organizatorji, če ne prej pa tedaj, ko bodo sešteli dobiček, ki ga turnir vsako leto prinese. Večina tradicionalnih vrednost Wimbledona pa ostaja.

Čeprav tega na stadionih ni videti so sponzorji zelo pomemben del financiranja turnirja. Posebnost Wimbledonskega turnirja je tudi ta, da so logotipi sponzorjev in uradnih opremljevalcev turnirja zelo dobro skriti. Na stadionu sta le dva mala prostora namenjena uradnemu časomerilcu in merilcu hitrosti. (Rolex in IBM)  Zanimivo je, da boste tudi na spletnem mestu turnirja težko našli vse sponzorje. Ko sem se malo bolj potrudil sem našel le našel spisek sponzorjev in uradnih opremljevalcev turnirja. Težko verjamem, da ga komu uspe najti prej kot v minuti ali dveh, brez da bi uporabil iskalnik seveda…  Tako diskretno skriti logotipi sponzorjev ne pomenijo, da so sponzorski vložki slaba naložba. Najbrž ravno obratno.

Med spremljanjem finala sem vseeno našel še dve blagovni znamki, ki se pojavljata na igrišču in spadata med sponzorje turnirja. Logotip opremljevalca Slazenger na zidu za igriščem (zelo mali)  in proizvajalca pijače  Robinson’s Lemon Barley Water, ki je svoj izdelek plasiral pod sodniški stol. Uradno vodo pa tako ali tako pijejo igralci skozi celoten turnir. Vsaj embalaža je sponzorska.

Še zanimiv in pomemben podatek, če se odpravite v živo pogledati ta turnir. Na stadion ni dovoljeno prinašati nobenih izdelkov (niti vode), ki ni odobrena s strani organizatorjev. Blagovne znamke, ki ne spadajo med uradne opremljevalce turnirja se pač ne smejo pojaviti na TV zaslonih. Če torej hočete, da vas na tribuni opazi kamera, nikakor ne smete na oblačilih izpostavljati kakršnekoli znamke, v rokah ne imeti vode, ki je drugačna od uradne sponzorske, ne brati časopisa, ….

S tradicijo pa je povezanih še nekaj drugih posebnosti v Wimbledonu. Ena takih je način kako do vstopnic za ta prestižni turnir. Kmalu še o tem…, za letos je tako prepozno.