Športne vizije 2

V zadnjih mesecih se je veliko govorilo o rokometu in sodnikih. Tisto kar se je že dolgo časa sumilo se je sedaj očitno preselilo v javno debato. Evrospka rokometna zveza EHF je sprožila  nekaj uradnih preverjanj preteklega sodniškega dela, še več pa so jih sprožili klubi sami, ki so začeli z medsebojnimi obtoževanji. V glavnem bi naj šlo za podkupovanja sodnikov, tudi na največjih rokometnih tekmah.  Med sodniki, ki so se že znašli v preiskavi pa so tudi bolj znani, kot sta nemška sodnika Ullrich in Lemme. Uradno je potrejeno tudi, da sta se na spisku preiskave znašla tudi slovenski par Požežnik in Repenšek. Središče preiskav je seveda v Nemčiji, kjer v rokomet vlagajo največ in kjer je po drugi strani tudi največje rokometno tržišče.

Problemematično delo sodnikov izhaja že iz samih ohlapnih pravil. Razvoj rokometa in zaostrena konkurenca v preteklem desetletju pa so vse to še potencirali. Sodniki so tako še bolj na udaru, velik del krivde za trenutno stanje pa zagotovo nosi mednarodna rokometna zveza, ki je dolgo delovala zelo netransparentno in ni čutila potrebe po razčiščevanju spornih zadev v tem lepem, dinamičnem, a tudi grobem športu.

Ob vseh teh aferah v sodniški organizaciji se lahko zgodi, da bo najbolj kratko potegnil prav rokomet, ki je ob aktualni gospodarski krizi v še večji nevarnosti. Nemški klubi in liga, kjer se je v rokomet vlagalo ogromno je prišla do prelomne točke, ki lahko zaustavi tudi razvoj tega športa. Ustanavljanje rokometne lige prvakov je bil dokaj velik korak naprej v najelitnejšem evrospkem tekmovnaju, a se že iz samih sprememb, ki se dogajajo dokaj hitro se vidi, da prave formule še ni.  Glavno tekmovalno vprašanje je spet dilema med kakovostjo in geografsko pokritostjo. Velik del kakovosti je zbran v nemški ligi. Sledi Španija, Francija in nekaj držav med katerimi lahko hitro najemo tudi Slovenijo.

Sicer pa je tudi minulo svetovno prvenstvo v rokometu minilo v znaku spraševanja novinarjev o moči posameznih zvez in vplivnih ljudi, ki narekujejo sojenje. Tako okolje kjer se v vsaki tekmi govori o spornih sodniških kriterijih in politiki katera določa prvake, nikakor ne more biti stimulativno okolje za nova vlaganja v ta šport. Če si dovolim rokomet primerjati s košarko hitro opazimo veliko razliko. Kot v vsakem športu tudi tam kdo dregne ob sodniški kriterij na posamezni tekmi, a nikoli na tako očiten in sistematičen način kot se to že leta dogaja v rokometu. Tako obravnavanje rokometa lahko ima pri tem športu podobne posledice, kot je bil to primer v kolesarstvu, kjer so neprestane dopingške afere dodobra uničile šport oziroma iz njega pregnale veliko kapitala in oboževalcev.

Tudi Slovenija je ogrožena. Za majhno slovensko tržišče imamo dokaj širok kvaliteten vrh, kar se letos kaže tudi v državenm prvenstvu. Prvič v zgodovini slovenskega rokometa so Celjani izgubili primat. Zasluženo, a vseeno v upanju, da bo to dovolj velika “budnica” ki jih prebudi in vrne na novo pot. Ko igralci po tekmah govorijo, da je nekaj narobe v rokometni igri, da še sami ne razumejo pravil, (….Rok Praznik po tekmi 6.5. Gorenje – Koper v Velenju) to  zagotovo ni dober znak za morebitne sponzorje, ki bi si upali v ta šport. In le te slovenski rokomet potrebuje v kolikor se bo zavidljiva širina, ki nam jo zavidajo celo Hrvati, želela obdržati. Zanimivo bo videti konec letošnje vroče sezone v slovenski ligi. Upam, da se ne bo končala za zeleno mizo in , da  razvoja ne bodo ogrozili tisti, ki bi morali skrbeti za nemoten potek tekmovanja.

Nekaj-letno stagniranje rokometne zveze pod vodstvom predsednika Debeljaka, se je z novim predsednikom na prvi pogled končalo.  Kljub optimizmu, pa bomo še vedno poslušali, da se v rokomet vmešava politika.  Želje Kopra, Velenja, morda spet Ljubljane, in vseh ostalih tradicionalno rokometnih mest so velike. Prostora pa ni na pretek. Celje je dolgo združevalo rokometno Slovenijo. Letos je to dokončno končano. Sedaj se na novo postavljajo rokometne meje. Kako uspešen bo koprski rokomet v prihodnje, bodo uspeli obdržati kontinuiteto razvoja? Prevečkrat se je dogajalo, da so pepspektivna mošta obupala in prodala svoje ekipe.  In Koper lahko združuje dovolj veliko geografsko območje, da bi lahko zrastel v velik klub. Njegovo nasprotje je Gorenje, ki ima izjemno rokometno tradicijo, a bo najbrž vedno v senci velikega soseda iz Celja. Rokomet je šport, ki je in bi lahko bil “slovenski”. Nujno potrebujemo nekaj centrov, ki lahko medsebojno tekmujejo za primat v državi in ljudi, ki bodo sposobni voditi razvoj. Zanimivo državno prvenstvo pa najbrž (žal) tudi pomeni, da so pozicije, ki jih je nekoč zasedalo Celje v Evropi nedosegljive. Le težko si je namreč predstavljati, da bi slovenski rokometni prostor lahko “zdravo” preživljal tri, štiri ekipe, ki bi bile sposobne konkurirati res najboljšim v Evropi.