Zapisi iz April 2008 ↓

Lani v tem času sem se ob tekmi teh dveh angleških velikanov klubskega nogometa izrazil moje navdušenje nad vzdušjem, ki ga znajo pripraviti angleški navijači, še posebej navijači Livepoola. To se ni seveda v tem letu nič spremenilo. Spremenilo pa se ni nič pomembnega tudi v razmerju moči, ki je med najpomembnejšimi klubi v Angliji. Še vedno ima Anglija 3 od 5 najbogatejših klubov na svetu in še veliko tistih, ki sodijo med 20. In bogastvo je postalo skoraj že pogoj za večje dosežke v Evropi. Časi, ko so majhni še lahko sanjali o velikih uspehih je že dolgo konec.

Letošnje polfinale v nogometni Ligi prvakov je repriza lanskega. Lani je srečni konec potegnili rdeči… Kdo ga bo letos? Moji občutki dajeje prednost modrim. Chelsea - igračka ruskega miljarderja Abramoviča bo najbrž enkrat le strla odpor rdečih vragov.

Zapis o lanskem polfinalu je bil eden prvih na predhodniku (sportikus.wordpress.com) tega bloga . Čas gre hitro in leto je mimo. Blog še vedno ni v obliki kot bi si želel, a bo kmalu.

Letošnja nogometna Liga Prvakov je pred vrhuncem. Polfinalna dvoboja sta ponavadi še bolj zanimiva od samega finala. Dva para, štiri tekme…. večja verjetnost za kako dobro nogometno predstavo. Že drugo leto zapored imajo Angleži tri predstavnike med zadnjo četverico. Zdaj lahko še tisti najbolj zasanjani mediteranski nogometni privrženci priznajo, da se v Angliji pač igra najboljši nogomet. A finalni obračun angleških ekip, bi bil vsa zame (kljub temu, da sem navijač Liverpoola) manj zanimiv.

Silna finančna vlaganja v nogomet so se Angležem dokončno izplačala. Vsaj kar se rezultatov tiče. Tudi uspehi pa imajo svoje temne strani. Angleški navijači so vedno bolj nestrpni, ko v klubih v angleški Premier ligi vedno manj domačih igralcev. Vse to se je še potenciralo z neuvrstitvijo angleške reprezentance na Evropsko prvenstvo v nogometu 2008. Cena klubskega uspeha pač.

In zakaj je klubsko tekmovnaje v Premier ligi na tako visokem nivoju. Od financ, do zanimanja množic za nogomet, tradicije in premišljenega tržnega nastopa, vse to govori v prid angleških klubov. Nakupi angleških klubov v Premier ligi in še kaki nižji ligi na Otoku so postali modni za marsikaterega svetovnega mogotca. Zanimivo, da je med njimi največ Američanov, ki do nogometa ne gojijo neke resne tradicije, vedo pa kaj je dober biznis.

Zakaj menim, da so angleški klubi grožnja nogometni ligi prvakov . Ker pač v odločilnih bojih, še posebejne v finalu, ni zanimivo gledati obračunov, ki jih lahko gledamo v angleškem prvenstvu in pokalu. Polfinali so povsem dovolj. Letos že drugi po vrsti Liverpool - Chelsea je prav zanimiv par in še enkrat, enako kot lani navijam za rdeče. Imam občutek, da jim bo letos težje. Kot bo težko tudi Barceloni, ki lahko edina naredi finalni obračun zanimiv. Vsaj zame.

Včerajšnja popoldanska hokejska štorija, ki smo ji bili priča v Mariboru oziroma preko medijev v celi Sloveniji je bila še ena v seriji neljubih dogodkov, ki se vedno pogosteje dogajajo v slovenskem športu.

Tale zapis ni namenjen spuščanju v notranje razmere med hokejisti in hokejsko zvezo, niti temu kdo ima prav in kdo ne. Ob tej hokejski stavki sem se spomnil neštetih podobnih pučev v slovenskem športu. Košarkaši, hokejisti, rokometaši, nogometaši, smučarji,… dogaja se prav pri vseh. Na žalost se glavni problemi pokažejo tik pred dvanajsto.

Hokejsko prvenstvo bo letos eden od vrhuncev športnega zanimanja v Sloveniji. Letošnja klubska sezona je postavila apetite še višje. Morda previsoko za igralce in vodstvo zveze. Ni mi všeč izsiljevanje hokejistov in pogojevanje njihovega nastopa z nekaj evri več. Ker ne poznam notranjih zadev dovolj dobro, pa o tem ne morem in ne smem soditi. Imam pa občutek, da nekaj smrdi v vodstveni strukturi. Nekateri odgovorni v športnih zvezah (ne samo hokejski, ampak v še veliko drugih) stvari jemljejo preveč ležerno. Če bi bili v svoji funkciji uspešni se take stvari ne bi dogajale. Delovali bi skozi celo leto in ne le gasili zadev tik pred vreliščem.

In take stvari mečejo zelo temno luč na slovenski šport in športnike. Kako naj navijači in podjetja podpirajo športnike, če se dogajajo taka javna merjenja moči med samimi športniki. Vodilni v športnih organizacijah in tudi športniki se najbrž ne zavedajo, pomembnosti imidža, ki ga nosijo s seboj.  Kako naj bo nekdo sponzor ekipe, kjer se vsak dan znova prepirajo med seboj. Kako naj verjamemo v sposobnost nekoga, ki ne zna urediti odnosovniti v svoji hiši.

Športniki govorijo, da so odvisni od denarja in trdijo, da le tega v Sloveniji ni dovolj. Očitno se še ne zavedajo, da z potezami, kot je bila zadnja hokejska, ne vnesejo le nekaj posmeha in nemira med navijače ampak veliko tudi in predvsem veliko nezaupanja med sedanje in potencialne sponzorje.

In potem se čudijo, da sponzorji odhajajo…..

V prihodnjih tednih pripravljam en morda malo daljši zapis o podpornikih slovenskega športa. Ker mi je vsak ideja za ta zapis dobrodošla vabim vse, ki prebirate ta blog, da pustite svoj komentar ali idejo na koga vse je treba pomislit. Na levi strani lahko najdete tudi anketno vprašanje, ki ima le nekaj možnih odgovorov. Morda kakšnega pomembnega človeka ali skupine ni med njimi. Če imate predlog so komentarji pod tem zapisom namenjeni ravno temu. Za odzive se že vnaprej zahvaljujem.

Po dokaj uspešni smučarski sezoni (vsaj kar se zadnjih nekaj let tiče) se je kaj hitro začelo razpravljati o zelo resni krizi pred katero je slovenska smučarija. Zaostala izplačila trenerjem in smučiščem in že vnaprej napovedno krčenje proračuna za naslednjo sezono so dovolj velik razlog, da je trenerski del smučarske reprezentance dvignil glas in se tako enostransko obrnil na javnost. Povedali so svojo zgodbo in vrgli rokavico Smučarski zvezi Slovenije. S tem so jim nekako dali vedeti, da so sedaj oni odgovorni za uspehe v naslednjih sezonah. S krčenjem proračuna za 40 odstotkov, so resno ogroženi cilji v prihodnje.

Ko smo vsi že mislili, da bo finančna kriza v slovenskem alpskem smučanju ob najnovejših boljših rezultatih slovenskih smučarjev kmalu mimo, očitno temu ni tako in se vse še poglablja. Menjave na mestu direktorja alpskih reprezentanc so očitno le kupčkanje in presedanje na stolčkih in kaj pozitovnega ne bodo prinesle.

Na potezo strokovnega dela ekipe se je odzvala tudi Smučarska zveza Slovenije. Po pričakovanju so tokrat vrnili udarec strokovnemu štabu s šporntimi  direktorji na čelu. Obtožujejo jih, da zapravljajo preveč in nekontrolirano. Na poslovnega direktorja nordijskih reprezentanc (edini, ki je v preteklih letih znal poiskati denar) letijo očitki, da ne zna nastopati v javnosti, čepravmu priznavajo dobro delo na poslovnem področju. Predsednik zveze g. Valant, si drzne neumesno pripombo o slabem finančnem stanju Hita, kot morebitem vzroku za njihovo prekinitev pogodbe. Le kaj si bodo ob tem mislili preostali sponzorji? Bodo oni naslednji, ki si jih bo kdo iz zveze privoščil, ko bodo končali sponzorsko sodelovanja. Vse v stilu, dokler daješ denar si dobrodošel, ko začneš spraševati te ne poznamo, če prekineš sponzorsko obljubo pa si te bomo privoščili….

Vse to in še kaj jasno kaže, da je problem veliko večji kot smo si mislili. Vsi proti vsem, namesto skupnega dela v korist športne panoge, ki  ima v Sloveniji posebno mesto. Očitno ga ne bo imela več dolgo, saj se odgovorni ne morejo sporazumeti.

To, da denarja ni dovolj ni res. Denarja enostavno odgovorni ne zanjo poiskati. Predolgo se je v smučanju zanašalo na veze in poznanstva pri direktorjih slovenskih podjetij. Sodobna praksa v marketingu pa zahteva merljive rezultate. Zahteva zanje trženja, zahteva ljudi, ki imajo vizijo. Zagotovo to ni lahko delo, a ga je možno opraviti. Le pravega človeka potrebujejo. Morda ne le enega ampak skupino, ki bo temu kos. Timsko delo je pač učinkovitejše kot delo posameznika.

Ilka Štuhec je zaznamovala konec letošnje smučarske sezone. Na naših smučiščih je snega še nekaj, a naši smučarji so najbrž z mislimi že v naslednji sezoni. Slovensko smučaje, se je po letih padanja to sezono ujelo na, zdi se - rešilno nitko. Tekmovalci so se začeli prebujat in počasi bodo tudi navijaški apetiti začeli rasti. Kljub vsem finančnim težavam mislim, da je najhujše mimo in obstaja dobra možnost za ponoven tekmovalni vzpon slovenske smučarje.

Ena izmed tistih, ki je bila letos prvič postavljena v ogenj je tudi Ilka Štuhec. Že njeni lanski uspehi v mladinski konurenci in FIS tekmah so dajali upanje, da nanjo lahko v prihodnje resno računamo. Uspeha v članski konkurenci ni nihče pričakoval čez noč in čudeža tudi ni bilo. Z zadnjimi predstavami pa je Ilka pokazala ves svoj potencial. Prve točke v svetovnem pokalu, ponovni mladinski naslov svetovne prvakinje in izjemen zaključek sezone na državnem prvenstvu so potrditev njenega velikega talenta. Poleg tekmovalnega pa je očitno Ilka odlično pripravljena na svojo športno pot tudi marketinško. Komunikativnosti in simpatičnosti ji ne manjka. Pri “marketinški vzgoji” ji pomaga tudi Jure Košir in on zagotvo ve kako se stvari streže.