Športne vizije 2

Letošnja prireditev športnik leta, ki jo organizira društvo športnih novinarjev Slovenije, dobiva vedno nove komentarje. Tole bo moj, čeprav veliko krajši, kot mi je ležal na duši pred dnevi.*

Praktično vse je že bilo napisano. Zagovor glavnega “krivca” , katerega poteza je žal pustila grenak priokus, ki se ga najbrž niti sam Iztok Čop v tistem trenutku ni zavedal. Vse skupaj lahko povprečnemu športnemu navdušencu izpade kot razslojevanje med športniki samimi. Če bi to začutili nekateri športniki še toliko huje. Namen Iztoka je bil obračun z novinarji, katerim pa on ne potrebuje ničesar dokazovat, saj to dela že 15 let na največjih tekmovanjih.

Iztok je športno gledano najboljši športnik in tu mu ne moremo ničesar očitati. Tudi odbojkarji ACH-ja so velika ekipa, ki je v lanskem letu naredila izredne rezultate. In, ker se podeljuje nagrada za najboljšo ekipo bi tudi jaz dal prednost ekipam v moštvenih športih. Le ti v Sloveniji splošno gledano nazadujejo in bodo najbrž tudi v prihodnje. Ravno zato jim je potrebno dati nekaj podpore s strani “stroke”. In tukaj ne zagovarjam združitve kategorij, ki smo ji bili priča letos.

Ocenjevanje tako različnih športov na skupni imenovalec je nemogoče, pa naj gre za še tako izkušene športne novinarje. Tukaj se strinjam z g. Bergantom, ki zagovarja argumentirano in javno glasovanje novinarjev.Zagotovo bo to pripomoglo k še bolj odgovornem delu in premisleku vsakega novinarja. Ampak ocena športnih novinarjev bi še vedno morala imeti največjo težo. Nenazadnje je to njihov poklic, za katerega pa pričakujem, da ga bodo resno opravljali. Športni navdušenci smo tukaj še posebej občutljivi, saj bi “to vsi znali”. Pa najbrž ni tako.

Jaz osebno na izbor športnika leta ne gledam kot na tekmovanje. Saj kriteriji niso določeni in jih je določiti tudi nemogoče. Vedno bo kdo užaljen. Izbor športnika leta je zame poklon športu. A športniki so navajeni tekmovati. Bolj kot mi drugi so v življenju odvisni od premagovanja nasprotnika, včasih tudi samega sebe. Njihovo življenje je odvisno tudi od stotink sekunde in posledično se tega navadijo tudi v »civilnem« življenju. Le tako lahko razumem užaljenost nekaterih.

Res je, da nekdo mora zmagati in s svojo podobo krasiti prvo stran naslednje številke časopisa, a pravi športniki jih bi morali z svojim vzgledom in rezultati skozi celo leto. In Iztok Čop je prvi, ki bi meni in upam trditi še večini Slovencev padel na pamet. Vsi, ki kakorkoli sodelujemo v športu, od novinarjev, športnikov…. do navijačev, bi morali strmeti k razvoju kulture športa. Nekje sem te dni prebral komentar, da smo Slovenci navdušenci nad uspehi in ne športni navdušenci.

* žal mi kaj prida skrajšati tega zapisa ni uspelo, pa naj ostane tako…