Športne vizije 2

Rokomet se je v Sloveniji v preteklem desetletju vpisal med tiste športe na katere smo Slovenci najbolj ponosni. Je svetovno dovolj popularen (ne kot nogomet) in tudi Slovenci smo v njem na dokaj visokem nivoju. Po mojem osebnem mnenju gledano skozi celoto je rokomet nesporen šport št. 1. Res je, da sem morda s tem storil krivico košarkašem, pa saj to ni poanta te zgodbe.

Bistvo te zgodbe je rokometna zveza, ki nikakor ne more doseči ravni na kateri so slovenski klubi, reprezentanca in posamezniki. Kljub temu, da imamo predsednika zveze, ki je tudi glavni sponzor in pri tem gre za nekakšno uslugo sponzorju se dogajajo nerazumljive stvari. Razumel bi, da morda predsednik ni športno podkovan, da bi lahko s srcem in dušo vodil rokometno zvezo. Ne razumem pa tega, da predsednik ne razume osnovnih načel marketinga in odnosov z javnostmi. Dogodki, ki smo jim bili priča v preteklem tednu so pod vsako kritiko. Še posebej zato, ker gre za direktorja, ki bi moral v svoji firmi vedeti kako se tem stvarem streže. Rokomet pa očitno jemlje bolj za hobi. To kaže tudi dejstvo, da je potreboval za sestanek s Kamenico dober teden dni, medtem pa so že vsi upokojenci, ki ne berejo športnih strani časopisov vedeli, da je odstavljen.

Torej je nekaj narobe na rokometni zvezi in predsednik mora nositi odgovornost. Od velikih direktorjev bi pričakoval, da pridejo v šport ravno zato, da bi prinesli nekaj prepotrebnega profesionalizma in podjetne miselnosti iz gospodarstva. In potem sem še posebej razočaran nad otroškimi igricami nekega zelenega predsednika. Nekega dne bi lahko morda kdo izračunal koliko bo rokomet stal ta neprofesionalen odnos rokometne zveze. Z imidžem športa se ne moremo poljubno igrati. Slovenci smo že tako preveč zahtevni. Lahko se zgodi, da bomo po nogometu hitro obrnili hrbet še kakemu športu.