Športne vizije 2

Dober teden po aferi Jolande Čeplak sem prebral kar nekaj komentarjev na ta račun. Praktično ni dneva, ko ne bi kje zasledil še kakega. Najbrž bom tudi sam dodal še kako modrovanje na to temo, a tole danes je samo uvod.

Ko sem gledal statistiko branosti zapisov tega bloga v prejšnjem tednu, sem prišel do nedvoumnega zaključka. Afere se prodajajo zagotovo najboljše. To sem glede na vso marketinško teorijo tudi pričakoval, a je vseeno dobro kdaj dobiti tudi potrditev v praksi.

Ko je Jolanda postavila svetovni rekord in, ko je osvojila olimpijsko medaljo je bila prva novica dneva. Komentarjev in poročil o uspehu je  je bilo kar nekaj, a novica zagotovo ni ostala na “prvih” straneh cel teden. O zadnji aferi pa je. Ostala je in bo še kar nekaj časa.

Najbrž tudi tukaj deluje pravilo zadovoljnega oziroma razočaranega kupca. Zadovoljen kupec pove svojo izkušnjo enemu ali dvema prijateljema, razočaran in nezadovoljen pa devetim. Vsaj tako nekako so nas učili.

Pa še ena zanimiva podrobnost se mi je utrnila, ko sem poslušal zadnje intervjuje z Jolando. Hočeš nočeš sem se spomnil tudi tistih veselih po velikih zmagah…  Najbrž so bile v obeh primerih prisotne solze. Velika razlika pa je v eni stvari. Ob uspehih so športniki polepljeni z nalepkami (moj izraz za sponzorje), ob aferah pa o njih seveda ni sledu. Prav “prijetno” je videti športnika brez neokusno oblikovanih napisov na civilnih oblačilih.