Športne vizije 2

Kolesarjenje je eden najlepših načinov rekreacije. Še posebej, če zaviješ z glavnih prometnih cest in se prepustiš lepotam narave. Tudi kolesarjenje kot profesionalni šport očitno zapušča glavne ceste oziroma ga zapuščajo njegovi sponzorji.

Kolesarski šport je po odhodu Lanca Armstronga, škandalu »operacije Puerta«, in pozitivnemu doping testu novega kavboja Landisa, zajel še nov val »priznanj« in skesancev. Med njimi nekaj izjemnih kolesarjev iz kolesarsko največjih klubov. (Deutche Telekom, oz. T-mobile). Vse to se že in se bo v prihodnje še bolj poznalo na priljubljenosti kolesarjenja kot vrhunskega športa.

Gledanost nekaterih klasičnih dirk je v spomladanskem času padla tudi za 77 odstotkov. Kaj bo to poletje na “Touru” je skoraj jasno. Največje kolesarske države še vedno premišljujejo ali bodo in v kolikšni meri pokrivale letošnji Tour de France. Nekateri pričakujejo, da se bo gledanost največje kolesarske dirke na svetu zmanjšala tudi za več kot 50 % glede na prejšnja leta. Plazu javnih priznanj o dopinških grehih iz preteklosti bo najbrž to poletje sledil plaz odpovedi sponzorjev. Nekaj največjih se je za to že odločilo. Discovery, Phonak, Man, Cofidis in še bi lahko naštevali. Riziko negativne promocije ob dopinških škandalih je postal večji od pozitivnih povezav. Povprečen gledalec vedno bolj povezuje kolesarjenje z pojmom doping.

Tudi strokovnjaki za sponzoriranje na agenciji IFM trenutno ne priporočajo sponzorskih aranžmajev v kolesarjenju. Šport je dokončno “počil” in preden se bo ustalil na trdnih tleh bo preteklo še nekaj časa. In izgube bodo velike.

Letos prvič se je zgodilo, da so nekatere tradicionalne dirke enostavno odpovedali. Prvenstvo Züricha je bilo tako zaradi pomanjkanja sponzorjev odpovedano. In še več je takih primerov.

Tour de France je bil v preteklosti v letih, ko ni bilo Olimpijskih iger in svetovnega prvenstva v nogmetu, največji globalni športni dogodek na svetu. Ti časi so se dokončno končali. Tour je odhodom Lanca izgubil svojo največjo zgodbo, a najhuje je, da so prišle nove črne zgodbe o dopingu. Po tem, ko so po letu 1998 dokaj hitro preboleli do tedaj največji dopingški škandal, je tokratni “plaz” priznanj in odkritij dokončno zadal kolesarstvu hud udarec, po katerem si bo ta šport je stežka opomogel.

A vsi kolesarjenja le ne bodo zapustili. Nekatera podjetja so preveč povezana s kolesarstvom in tradicija enostavno ne dovoljuje umika. Lahko pa svojo vpletenost v kolesarjenje strateško načrtujejo tako, da je bolj varna pred morebitnimi slabimi novicami. Tako je Nizozemska Rabobank zatrdila, da bo svoje udejstvovanje v kolesarstvu podaljšala vsaj do leta 2012. Varnost pred morebitnim negativnim vplivom imidža profesionalnega kolesarstva, pa si povečuje s sredstvi, ki jih vlaga v mlajše selekcije in v kolesarke dirke namenjene rekreativcem.

Pred časom sem na internetu našel raziskavo iz leta 1997. V tej raziskavi in za sponzorje obenem je bilo kolesarjenje omenjeno, kot ena najboljših sponzorskih priložnosti za podjetja. In argumenti so bili resnično dobri, vse skupaj pa je temeljilo na ekipnem duhu, ki je predpogoj za kakršen koli uspeh tako v kolesarstvu kot tudi v podjetjih. Dobrih 10 let pozneje bi se direktorji največjih podjetij vsemu skupaj le še ironično nasmejali. Imidž bo le težko oprati, predvsem pa bo pot do tega cilja dolga.

Kolesarjenje kot šport v najširšem pomenu je še vedno poln pozitivnih povezav in škoda bi bilo na to pozabiti. Morda je sedaj, ko smo začeli »dvomiti« v kolesarske zvezdnike še lepša priložnost, da spoznamo kolesarjenje kot način življenja. Zdravega seveda.