Športne vizije 2

Kot pred vsakim večjim dogodkom se tudi pred olimpijskimi igrami v Pekingu obeta organizatorju in olimpijskemu komiteju resna grožnja in izziv kako preprečiti negativne učinke zakulisnega trženja (oziroma ambush marketinga) na uspešnost uradnih sponzorjev olimpijskih iger.

V raziskavi, s katero so preverjali poznavanje Olimpijskih sponzorjev se je na seznamu top 12 sponzorjev znašlo kar 5 podjetij, ki niso uradni sponzorji iger.

Po aktualni raziskavi raziskavi so od prvih 5 podjetij, 4 dejanski sponzorji OI, eno podjetje, Mengniu, pa to ni. Druga podjetja na listi TOP12, ki jih potrošniki prepoznavajo kot uradne sponzorje olimpijskih iger, pa v resnici to niso so: Pepsi, China Unicom in Nike. Na prvem mestu prepoznavnosti pa je uradni dolgoletni sponzor olimpijskih iger in najbrž največja blagovna znamka na svetu – Coca Cola.

Nepoznavanje uradnih sponzorjev pa ni nič novega. S tem problemom se soočajo organizatorji največjih športnih prireditev že vse od leta 1984 oziroma OI v Los Angelesu. Takrat je Nike speljal eno prvih in izjemno uspešnih strategij zakulisnega trženja. Med drugim je ravno Nike organizacija, ki je tehnike »ambush marketinga« najbolj razvila. Slovenski izrazi za ambush marketing so še, trženje iz zasede, parazitsko trženje in najbrž bi se našel še kak.Pojav zakulisnega trženja, pa nima nobene zveze z Kitajsko in njenim kršenjem raznih pravic industrijske lastnine. Dejstvo je, da bo le težko preprečiti podobne pojave tudi v prihodnosti. Zakonske omejitve bodo zagotovo vedno strožje a kreativnosti marketinških strokovnjakov zagotovo ne bo nič manjša. In prav je tako.